Jedro

Delovni spor definirajo stranke in njegova vsebina. Primarno je delovno sodišče pristojno za odločanje v sporu med delavcem in delodajalcem. Tožnik in drugotožena stranka in tožnik in tretje tožena stranka niso v razmerju delavca in delodajalca. Zato pristojnost po b) točki 5. člena ZDSS-1 ni podana. Stališče, da se obveznosti, ki jih zakon v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu nalaga delodajalcu, ne nanašajo le na delodajalca v delovnopravnem smislu, pač pa na delodajalca v širšem smislu ZVZD, ne daje podlage za zaključek, da je tožnik z drugotoženo in tretjetoženo stranko v razmerju delavca in delodajalca. Vrhovno sodišče je v sklepu opr. št. VIII R 17/2014 izrecno navedlo, da dejstvo, da je tožnik delal na gradbišču tožene stranke, po njenih navodilih in nadzorom ter je bila ta zadolžena tudi za varno delo, ne spremeni narave spora, ampak je to kvečjemu temelj za njeno odgovornost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločitev v tem sporu tožnika za plačilo odškodnine (v znesku 100.777,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2019 do plačila) zoper drugotoženo stranko in tretjetoženo stranko (točka I izreka) ter da bo po pravnomočnosti tega sklepa spis v tem delu odstopljen v reševanje Okrožnemu sodišču v Novi Gorici kot stvarno pristojnemu sodišču (točka II izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep spremeni tako, da odloči, da je v tem sporu o zahtevku zoper drugotoženo in tretjetoženo stranko stvarno pristojno Delovno sodišče v Kopru, Oddelek v Novi Gorici. Navaja, da je predmet obravnave odškodninska odgovornost toženih strank za škodo, ki se je pripetila tožniku zaradi delovne nesreče, do katere je prišlo 8. 11. 2016 na gradbišču trgovskega centra A. v B. v Nemčiji in v kateri je bil tožnik hudo poškodovan. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik v razmerju do drugotožene in tretjetožene stranke ni bil v razmerju delavca in delodajalca oziroma da v razmerju do drugotožene stranke ni bil niti v razmerju delavca in uporabnika, zaradi česar spora ni mogoče uvrstiti med primere iz točke b) ali c) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Zato je odločilo, da je za odločanje o tožbenem zahtevku zoper drugotoženo in tretjetoženo stranko stvarno pristojno Okrožno sodišče v Novi Gorici. Tožnik meni, da so bile vse tri tožene stranke v obravnavanem primeru dolžne ravnati kot „delodajalec“ v smislu predpisov s področja zdravja in varstva pri delu, slednje pa po mnenju tožnika ne vpliva zgolj na odločitev o temelju tožbenega zahtevka, ampak tudi na pravno naravo spora. Razmerje tožnika do vseh treh toženih strank je treba obravnavati kot razmerje delavca in delodajalca, na način in upoštevaje novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sklep VIII Ips 12/2019 z dne 10. 9. 2019), ki v zvezi s spori o obveznostih s področja varnosti in zdravja pri delu pojem „delodajalca“ v smislu ZVZD razširja tudi na naročnike in podizvajalce.

Pravna narava tožnikovega zahtevka je enaka v razmerju do vseh treh toženih strank in gre v vseh primerih za spor iz točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Za presojo pravne narave spora oziroma konkretnega razmerja med drugotoženo in tretjetoženo stranko bi moralo sodišče upoštevati, kdo je delavčev „delodajalec“ v smislu določb ZVZD, in ne le v delovnopravnem smislu. Ker tega ni storilo, je to pripeljalo do materialnopravno zmotne odločitve.

Tožnik se podredno tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da razmerja med tožnikom in drugotoženo stranko ni mogoče umestiti pod točko c) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 v smislu odločitve iz sklepa VSRS opr. št. R 3/2016. Tožnik ni zatrjeval, da je agencijsko napoten delavec, je pa delavec, napoten v tujino. Prvotožena in drugotožena stranka sta povezani osebi, torej je bil tožnik napoten v podjetje, ki je v lasti skupine na ozemlju katere od držav članic. Za škodo, ki jo je utrpel, je podana solidarna odgovornost vseh toženih strank, zaradi česar odločanja o zahtevku zoper eno izmed strank ni mogoče izločiti, niti o njih ni mogoče odločati v ločenih pravdnih postopkih. Vse tri stranke so enotni sosporniki, zato je treba postopek zoper vse voditi z isto tožbo. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno opozorilo na uporabo Uredbe št. 1215/2012, vendar je spregledalo 8. člen, ki določa, da je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena tudi, če je ena od več toženih oseb, tudi pred sodiščem kraja, kjer ima ena od njih stalno prebivališče, če so tožbeni zahtevki med seboj tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov. Enak namen zasledujejo določila člena 30 iste Uredbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik se v zvezi z odločitvijo o stvarni pristojnosti neutemeljeno sklicuje na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sklepu opr. št. VIII Ips 12/2019 z dne 10. 9. 2019, ko je navedlo, da se obveznosti, ki jih zakon v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu nalaga "delodajalcu", ne nanašajo le na delodajalca v delovnopravnem smislu, pač pa na "delodajalca" v širšem smislu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS št. 56/99 in nasl.). Sodna praksa pa je pojem "delodajalca" - tudi v razmerju do delavcev svojih podizvajalcev glede zagotavljanja varstva in zdravja pri delu, razširila tudi na naročnike del, ki organizirajo delovni proces na skupnem delovišču in odgovarjajo za nadzor glede varnosti pri delu.

6. Delovni spor definirajo stranke in njegova vsebina.1 Primarno je delovno sodišče pristojno za odločanje v sporu med delavcem in delodajalcem. Tožnik in drugotožena stranka in tožnik in tretje tožena stranka niso v razmerju delavca in delodajalca. Zato pristojnost po b) točki 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) ni podana. Stališče, da se obveznosti, ki jih zakon v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu nalaga delodajalcu, ne nanašajo le na delodajalca v delovnopravnem smislu, pač pa na delodajalca v širšem smislu ZVZD, ne daje podlage za zaključek, da je tožnik z drugotoženo in tretjetoženo stranko v razmerju delavca in delodajalca. Vrhovno sodišče je v navedenem sklepu opr. št. VIII R 17/2014 izrecno navedlo, da dejstvo, da je tožnik delal na gradbišču tožene stranke, po njenih navodilih in nadzorom ter je bila ta zadolžena tudi za varno delo, ne spremeni narave spora, ampak je to kvečjemu temelj za njeno odgovornost. 7. Prav tako tožnik in drugatožena stranka nista v razmerju delavca in uporabnika v smislu določb 59. do 63. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in nasl.). Tožnik neutemeljeno stvarno pristojnost drugotožene stranke utemeljuje s tem, da sta prvotožena in drugotožena stranka povezani osebi, in da je bil tožnik napoten v podjetje, ki je v lasti skupine na ozemlju katere od držav članic Evropske skupnosti. Zato delovno sodišče tudi po točki c) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 ni pristojno.

8. Pritožba tudi zmotno navaja, da je podana stvarna pristojnost delovnega sodišča, ker je za škodo, ki jo je tožnik utrpel, podana solidarna odgovornost vseh toženih strank in da so tožene stranke enotni sosporniki. Ne gre namreč za nujno sosporništvo, zato je mogoče o zahtevku odločati v ločenih pravdnih postopkih.

9. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Do ostalih pritožbenih navedb, predvsem glede pravne narave sosporništva toženih strank in glede uporabe Uredbe št. 1215/2012, se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP in 366. členom ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII R 17/2014 z dne 9. 12. 2014.