Jedro

Tožeče stranke so zahtevek za spremembo količnika plače in razveljavitev odločbe o dodatku za težje delovne pogoje prvič postavile nekaj let po dokončnem sklepu. S tem so zamudile zakonsko določen rok za sodno varstvo, ki ima naravo prekluzivnega materialnega roka, z vsemi pravnimi posledicami takšnega roka.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku izreka: – v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o tem, da se sklepi direktorja tožene stranke o razporeditvi tožečih strank z dne 10.3.1995 in sklepi Komisije za odločanje o zahtevi za varstvo pravic delavcev z dne 27.5.1999 spremenijo tako, da se tožečim strankam kot osnova za izračun plače določi količnik 4,70 od 10.3.1995 dalje ter da se razveljavi tretja točka sklepov z dne 10.3.1995 o določitvi dodatka za občasne težje delovne pogoje, razveljavi in tožba v tem obsegu zavrže, – v preostalem delu prvega odstavka spremeni tako, da se glasi: „Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v drugi in četrti točki izreka spremeni tako, da se zavrne zahtevek: a) tožeče stranke B. Z. V., da ji je tožena stranka dolžna plačati premalo izplačane plače v skupnem neto znesku 1.136.310,00 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti, pri čemer obresti po 1.1.2002 ne tečejo več, če so dosegle višino glavnice, od navedenih neto zneskov obračunati bruto zneske in od bruto zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki predložiti obračun plače, b) tožeče stranke T. L. B., da ji je tožena stranka dolžna plačati premalo izplačane plače v skupnem neto znesku 1.022.742,00 tolarjev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti, pri čemer obresti po 1.1.2002 ne tečejo več, če so dosegle višino glavnice, od navedenih neto zneskov obračunati bruto zneske in od bruto zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki predložiti obračun plače, c) tožeče stranke J. T., da ji je tožena stranka dolžna plačati premalo izplačane plače v skupnem neto znesku 923.506,00 tolarjev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti, pri čemer obresti po 1.1.2002 ne tečejo več, če so dosegle višino glavnice, od navedenih neto zneskov obračunati bruto zneske in od bruto zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki predložiti obračun plače, d) tožeče stranke D. P. R., da ji je tožena stranka dolžna plačati premalo izplačane plače v skupnem neto znesku 1.070.082,00 tolarjev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti, pri čemer obresti po 1.1.2002 ne tečejo več, če so dosegle višino glavnice, od navedenih neto zneskov obračunati bruto zneske in od bruto zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki predložiti obračun plače, e) tožeče stranke T. L. Z., da ji je tožena stranka dolžna plačati premalo izplačane plače v skupnem neto znesku 935.986,00 tolarjev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti, pri čemer obresti po 1.1.2002 ne tečejo več, če so dosegle višino glavnice, od navedenih neto zneskov obračunati bruto zneske in od bruto zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki predložiti obračun plače, f) tožeče stranke M. M., da ji je tožena stranka dolžna plačati premalo izplačane plače v skupnem neto znesku 585.641,00 tolarjev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti, davki in prispevki, pri čemer obresti po 1.1.2002 ne tečejo več, če so dosegle višino glavnice, od navedenih neto zneskov obračunati bruto zneske in od bruto zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki predložiti obračun plače, g) tožeče stranke M. Š., da ji je tožena stranka dolžna plačati premalo izplačane plače v skupnem neto znesku 193.464,00 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti, pri čemer obresti po 1.1.2002 ne tečejo več, če so dosegle višino glavnice, od navedenih neto zneskov obračunati bruto zneske in od bruto zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki predložiti obračun plače, h) tožeče stranke V. Č. M., da ji je tožena stranka dolžna plačati premalo izplačane plače v skupnem neto znesku 827.959,00 tolarjev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti, pri čemer obresti po 1.1.2002 ne tečejo več, če so dosegle višino glavnice, od navedenih neto zneskov obračunati bruto zneske in od bruto zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki predložiti obračun plače, ter zahtevek tožečih strank za povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeče stranke so nerazdelno dolžne povrniti toženi stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 26,08 EUR in stroške postopka pred sodiščem druge stopnje v znesku 1.046,57 EUR, vse v osmih dneh.“ Tožeče stranke so nerazdelno dolžne povrniti toženi stranki stroške revizije v znesku 468,20 EUR, v osmih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je spremenilo sklepe direktorja tožene stranke v prvi razporeditvi tožečih strank z dne 10.3.1995 in sklepe Komisije za odločanje o zahtevkih za varstvo pravic delavcev z dne 27.5.1999 tako, da je tožečim strankam kot osnovo za izračun plače določilo količnik 4.70 od 10.3.1995 dalje ter razveljavilo tretjo točko sklepov z dne 10.3.1995 o določitvi dodatka za občasne težje delovne pogoje. Toženi stranki je naložilo, da tožečim strankam za obdobje od februarja 1995 do decembra 2005 (oziroma M. M. od septembra 1995 in M. Š. do avgusta 1999) izplača premalo plačane neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov razlik, ki tečejo od vsakokratne zapadlosti do plačila, pri čemer zamudne obresti po 1.1.2002 ne tečejo več, če so dosegle višino glavnice, od teh neto zneskov obračuna bruto zneske in od bruto zneskov plača pripadajoče davke in prispevke, tožečim strankam pa izroči obračun plače, v osmih dneh. Višji zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti je zavrnilo ter toženi stranki naložilo, da tožečim strankam povrne stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da so tožeče stranke pri svojem delu stalno izpostavljene težjim delovnim pogojem, kar glede na določbo 75. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (KPDZS, Uradni list Republike Slovenije, št. 25/94 in nadalj.) pomeni, da bi se ti pogoji morali upoštevati že pri določitvi količnika njihove osnovne plače. Iz akta o sistemizaciji tožene stranke izhaja, da imajo zdravniki specialisti, ki ves čas delajo pod težjimi delovnimi pogoji, izhodiščni količnik 4,70. Do tega količnika osnovne plače so upravičene tudi tožeče stranke, ki jim je tožena stranka v sklepih z dne 10.3.1995 (ki so bili potrjeni s sklepi komisije z dne 27.5.1999) določila izhodiščni količnik 4,40 in jim le za občasne težje delovne pogoje (izpostavljenost infekcijam) priznala 5 % dodatek (v skladu z 70. členom Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji – KPZZ, Uradni list Republike Slovenije, št. 14/94 in nadalj.). Glede na to je sodišče spremenilo sklepe tožečih strank o njihovi prvi razporeditvi, tako da jim je kot osnovo za izračun plače določilo količnik 4,70, razveljavilo pa je tretjo točko sklepov, po katerih so imeli za občasne težje delovne pogoje priznan 5 % dodatek. Ker jim je tožena stranka v spornem obdobju izplačevala plačo po napačnem – prenizkem količniku, jim je prisodilo tudi razliko po izračunu sodnega izvedenca, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri tem pa odločilo tudi, da te ne tečejo več po 1.1.2002, če so na ta dan dosegle oziroma presegle glavnico.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Nadalje je odločilo, da tožeče stranke same krijejo svoje stroške odgovora na pritožbo. S posebnim sklepom je dopustilo revizijo. Ta odločitev se je nanašala na odločitev o denarnih terjatvah tistih tožečih strank, katerih znesek ni dosegel revizijskega minimuma. Sprejelo je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so tožeče stranke izpostavljene nevarnostim okužb na delovnem mestu več kot 2/3 delovnega časa. To kljub drugačni določitvi v aktu o sistemizaciji pomeni, da tožena stranka ni pravilno ovrednotila njihovih delovnih mest. Kot neutemeljen je zavrnilo ugovor zastaranja spremenjenega tožbenega zahtevka, ki so ga tožeče stranke postavile dne 4.11.2005 (pravilno 28.11.2005). Za ugotovitev začetka teka zastaralnega roka je namreč pomemben le datum vložitve tožbe, dne 16.6.1999 (pravilno 15.6.1999).

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v ponovljenem postopku (po prejšnjih dveh razveljavitvah sodbe sodišča prve stopnje) sodišče dovolilo spremembo tožbe, vendar je tožena stranka ugovarjala zastaranje. Sodišče prve stopnje se do tega ugovora ni predelilo, saj je obravnavalo le ugovor zastaranja glede zakonskih zamudnih obresti. S tem je bistveno kršilo določbe postopka, kar je tožena stranka uveljavljala v pritožbi pred sodiščem druge stopnje. Ta ugovor je sodišče druge stopnje zavrnilo. S tem se ne strinja, saj so terjatve po spremenjeni tožbi že zastarale. Sodišče tudi ni imelo podlage za to, da je tožečim strankam določilo višji izhodiščni količnik plače za njihovo delovno mesto „zdravnik s temeljno specializacijo“. Količnik 4,70 je kot izhodiščni količnik namreč predviden v aktu o sistemizaciji tožene stranke za točno določena delovna mesta. V Kliniki za i., kjer so zaposlene tožeče stranke, je količnik 4,70 določen le za delovna mesta zdravnikov specialistov in delavcev v zdravstveni negi v enoti intenzivne terapije – zaradi večje obremenitve in izpostavljenosti le teh težjim delovnim pogojem. Iz popisnih listov zahtevnosti delovnega mesta (iz tega akta) je razvidna razlika med vsebino dela zdravnika specialista v enoti intenzivne terapije in zdravnika specialista s temeljno specializacijo na drugih oddelkih, z izhodiščnim količnikom 4,40. S posegom sodišča v ta interni akt je bilo neutemeljeno porušeno razmerje med zahtevnostjo del na posameznih delovnih mestih in plačilom za ta dela.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožečim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367., prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija uvodoma uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka, vendar se v nadaljevanju v zvezi s tem sklicuje le na bistveno kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje (ker se to ni opredelilo do njenega ugovora zastaranja), ne pa tudi pred sodiščem druge stopnje. V zvezi s tem izraža le nestrinjanje z zaključkom (ki predstavlja pravno presojo) sodišča druge stopnje o tem, da njen ugovor zastaranja ni utemeljen. Ob izostanku drugih konkretnejših očitkov bistvenih kršitev določb postopka zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

V zvezi z materialnopravno presojo v tem sporu je potrebno izhajati iz vsebine spora. Tožena stranka je tožečim strankam dne 10.3.1995 izdala sklepe o prvi razporeditvi, v katerih jim je določila plačilni razred 32, z izhodiščnim količnikom 4,40. Gre za določitev njihove osnovne plače. Med drugim jim je (v točki III.) priznala tudi 5 % dodatek za občasne težje delovne pogoje (infekcijo), ki so jim izpostavljeni več kot tretjino delovnega časa. Tožeče stranke so tem sklepom ugovarjale, z ugovori delno uspele, vendar ne tudi glede tega, da so ves delovni čas izpostavljene infekciji. To je namreč pomembno glede na določbi 70. in 75. člena KPDZS, po katerih se v primeru oteženih delovnih pogojev, ki se na delovnem mestu stalno pojavljajo, ti pogoji upoštevajo že pri določitvi količnika oziroma plačilnega razreda za delovno mesto in so zajeti v osnovni plači delavca. Kot stalno prisotni se ti pogoji štejejo takrat, če so prisotni pri delu delavca na delovnem mestu več kot dve tretjini delovnega časa. Če gre le za občasno delo v težjih delovnih pogojih, ki obsega najmanj tretjino delovnega časa, pa pripada zdravniku najmanj 5 % osnovne plače kot dodatek (drugi odstavek 70. člena KPZZ).

Po prejemu drugostopenjske odločbe Komisije za odločanje o zahtevi za varstvo pravic delavcev so tožeče stranke dne 15.6.1999 vložile tožbo, s katero niso zahtevale spremembe izhodiščnega količnika za določitev osnovne plače (!), temveč zgolj dopolnitev prvo in drugostopenjskih sklepov tožene stranke tako, „da se tožečim strankam upošteva dodatek za stalno izpostavljenost infekciji“, in da jim je tožena stranka dolžna obračunati razliko v višini dodatka za stalno izpostavljenost infekcij v obdobju od 10.3.1995 dalje ter jim to razliko izplačati v neto znesku (ki ni bil določen), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je ob prvem odločanju o teh zahtevkih (s sodbo in sklepom, opr. št. I Pd 213/99-15 z dne 22.5.2002) njihove zahtevke zavrnilo, saj je (pravilno) ugotovilo, da dodatek za stalno izpostavljenost ne obstaja kot poseben pravni institut oziroma kot tak sploh ni določen v kolektivnih pogodbah; v primeru stalne izpostavljenosti težjim delovnim pogojem se namreč upošteva le pri določitvi izhodiščnega količnika osnovne plače (75. člen KPDZS).

Po razveljavitvi te sodbe (s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 1066/2002-2 z dne 13.5.2004) so tožeče stranke na naroku dne 3.11.2004 spremenile le drugi del zahtevka, in sicer da jim je tožena stranka dolžna obračunati razliko v višini 0,3 izhodiščnega količnika plače od 10.3.1995 dalje in nato šele po tem, ko je sodišče prve stopnje ponovno odločilo o njihovih zahtevkih (s sodbo opr. št. I Pd 599/2004 z dne 3.11.2004), in ko je sodišče druge stopnje to sodbo razveljavilo (s sklepom, opr. št. Pdp 1868/2004-2 z dne 24.3.2005), s pripravljalno vlogo z dne 12.7.2005 spremenile tožbeni zahtevek tako, da so zahtevale spremembo izpodbijanih prvostopenjskih sklepov z dne 10.3.1995 in sklepov drugostopenjskega organa z dne 27.5.1999, tako, da se jim upošteva stalna izpostavljenost infekcijam in zato zviša izhodiščni količnik plače za 0,3 količnika, tožena stranka pa jim je dolžna obračunati razliko plače v višini takšnega količnika od 10.3.1995 dalje. Naknadno so tožeče stranke s pripravljalno vlogo z dne 28.11.2005 nekoliko drugače oblikovale prvi del tožbenega zahtevka. Zahtevale so spremembo izpodbijanih sklepov in določitev količnikov 4,70 od 10.3.1995 dalje ter razveljavitev tretje točke sklepov o prvi razporeditvi z dne 10.3.1995 (o določitvi dodatka za občasne delovne pogoje), nato pa s pripravljalno vlogo z dne 29.2.2006 zahtevale izplačilo premalo izplačane plače že od februarja 1995 do decembra 2005 (razen M. M. od septembra 1995 in M. Š. do avgusta 1999) v konkretno določenih zneskih, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je takšnim spremembam tožbe nasprotovala in uveljavljala ugovor zastaranja.

Iz navedenega izhaja, da so tožeče stranke sprva zahtevale le dopolnitev sklepov tožene stranke in priznanje dodatka za stalno izpostavljenost infekcijam, ter plačilo in obračun razlike za takšno stalno izpostavljenost, da so šele kasneje zahtevale obračun razlike v višini izhodiščnega količnika plače in prvič šele s pripravljalno vlogo z dne 12.7.2005 zahtevale spremembo sklepov z dne 10.3.1995 in 27.5.1999 glede izhodiščnega količnika - torej določitve osnovne plače in ne dodatka k plači. Naknadno (prvič s pripravljalno vlogo z dne 28.11.2005) so zahtevale tudi razveljavitev tretje točke sklepa o prvi razporeditvi v zvezi z določitvijo dodatka za občasne težje delovne pogoje. Na ta način je prišlo do spremembe istovetnosti zahtevka (drugi odstavek 184. člena ZPP) - iz zahtevka za plačilo višjega dodatka v zahtevek za spremembo osnovne plače in za razveljavitev sklepov v delu, v katerem je bil tožečim strankam dodatek priznan. Do te spremembe je prišlo več let po poteku roka, v katerem bi tožeče stranke lahko zahtevale spremembo dokončne odločitve tožene stranke o koeficientu njihove plače (dokončna odločba z dne 27.5.1999).

Tožeče stranke sklepov tožene stranke v postopku pred sodiščem niso mogle izpodbijati kadarkoli, temveč v zakonsko določenem roku petnajst dni (prvi odstavek 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja – ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji smiselno uporabljal kot republiški predpis) oziroma v roku, ki je določen tudi v 56. členu KPDZS, in ga je tožena stranka pravilno povzela tudi v pravnem pouku dokončnih odločb z dne 27.5.1999. Tožeče stranke so zahtevek za spremembo količnika plače in razveljavitev odločbe o dodatku za težje delovne pogoje prvič postavile nekaj let po dokončnem sklepu. S tem so zamudile zakonsko določen rok za sodno varstvo, ki ima naravo prekluzivnega materialnega roka, z vsemi pravnimi posledicami takšnega roka. Na potek tega roka sodišče pazi po uradni dolžnosti. V takšnem primeru se tudi ne uporabljajo pravila o zastaranju (370. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 – 57/89, ki se v Republiki Sloveniji smiselno uporablja kot republiški predpis oziroma 345. člen Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list Republike Slovenije, št. 83/2001 in nadalj.). Ugotovitev o zamudi prekluzivnega roka za vložitev tožbe po prvem odstavku 83. člena ZTPDR oziroma 56. člena KPDZS v zvezi z zahtevano delno spremembo in delno razveljavitvijo prvo in drugostopenjskega sklepa tožene stranke ima za posledico zavrženje tožbe. Zaradi tega je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje v tem delu razveljavilo in tožbo v zvezi s tem zahtevkom zavrglo.

Zahtevek za plačilo razlike plače je vezan in odvisen od odločitve o zahtevku za spremembo izpodbijanih sklepov glede (nepravilno) določenega količnika plače oziroma (nepravilnega) dodatka. Zaradi zamude roka za sodno varstvo so sklepi postali pravnomočni. V sodnem postopku vanje ni bilo mogoče poseči. Prav zato tudi ni pravne podlage, da bi se mimo teh sklepov tožečim strankam lahko priznala razlika v koeficientu njihove osnovne plače. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče v tem delu ugodilo reviziji ter spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ugodilo pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje in zahtevke tožečih strank zavrnilo (380. člen ZPP).

Ker tožeče stranke v sporu niso uspele, je bilo treba zavrniti tudi njihov zahtevek za plačilo stroškov postopka in stroške prisoditi toženi stranki (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje zahtevala le povrnitev stroškov postopka za sodne takse brez zakonskih zamudnih obresti. Stroški znašajo 26,08 EUR v postopku pred sodiščem prve stopnje in 1.046,57 EUR v postopku pred sodiščem druge stopnje. V reviziji je zahtevala povračilo revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pri tem priglasila stroške za revizijo v višini 1.200 točk. Revizijsko sodišče ji je priznalo revizijske stroške v višini 1.020 točk po Odvetniški tarifi (OT, Uradni list Republike Slovenije, št. 67/2003). Upoštevalo je vrednost spora (tarifna št. 18), zvišano za 50 % (5. točka tarifne številke 15), in zastopanje več strank (9. člen OT). Priznani revizijski stroški znašajo 468,20 EUR.