Jedro

Iz zahteve za sodno varstvo izhaja obrazloženo in argumentirano izpodbijanje verodostojnosti ugotovitev prekrškovnega organa. Prav tako je storilec opisal svoje videnje dogodka, ko je navedel, da med vožnjo ni uporabljal telefona, saj je telefoniral ob vozilu na parkirišču. Takšne storilčeve navedbe pa zahtevajo razčiščevanje dejstev in dopolnitev dokaznega postopka na ustni obravnavi pred sodiščem. Sodišče se je pri odločanju oprlo še na opis dejanskega stanja prekrška, mu v celoti sledilo, storilca pa z njim ni seznanilo, da bi se do njega v zahtevi lahko opredelil. Šele tak opis dejanskega stanja pa je pomenil konkretizacijo sicer abstraktnega očitka prekrška iz petega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZPrCP, zato bi storilec z njim moral biti seznanjen še pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Murska Sobota je A. A. spoznal za odgovornega storitve prekrška po petem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 35. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in mu izrekel globo v znesku 120,00 EUR. Zoper izdani plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljutomeru s sodbo z dne 18. 5. 2020 zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve po drugem odstavku 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), kršitve 29. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) vložila vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante. Predlagala je, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročilo storilcu. V odgovoru je navedel, da se v celoti strinja z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.

B.

4. Vložnica sodišču očita, da storilcu ni bila dana možnost, da se v skladu z 22. in 29. členom Ustave ter drugim odstavkom 55. člena in prvim odstavkom 90. člena ZP-1 izjavi o prekršku ter doseže zaslišanje obremenilnih prič. Izpostavlja, da iz plačilnega naloga ni razvidno, s kakšnim opisom dejanskega stanja je bil storilec na kraju storitve prekrška seznanjen niti, da je bil pred izdajo in vročitvijo plačilnega naloga v skladu s 55. členom ZP-1 poučen, da se lahko izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, da pa tega ni dolžan storiti niti odgovarjati na vprašanja ter da mora v izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, saj jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati. Navaja, da je prekrškovni organ opis dejanja plačilnemu nalogu predložil šele po vložitvi zahteve za sodno varstvo, sodišče storilca z njim ni seznanilo, storilec pa je v zahtevi za sodno varstvo dejanje zanikal in navedel, da bi moral biti zaslišan, saj ga je policija v razmaku 20 minut dvakrat ustavila, vozilo pa je imel parkirano na parkirnem prostoru na makadamu, kjer je izven vozila telefoniral in prekrška ni storil, saj telefona ni uporabljal med vožnjo. Poudarja, da je zahteva za sodno varstvo edino pravno sredstvo zoper odločbo o prekršku, ki jo izda prekrškovni organ v hitrem postopku in predstavlja edino stopnjo sodnega varstva, zato je treba dolžnost sodišča, da presodi vse pravnorelevantne navedbe zahteve za sodno varstvo, razlagati še nekoliko širše. Pri tem izpostavlja, da je sodišče brez izvedbe dokaznega postopka presodilo, da je zahteva za sodno varstvo neutemeljena. Sodišče se ni opredelilo do storilčeve navedbe, da ni bil zaslišan, le navedlo je, da navedene okoliščine po oceni in presoji sodišča niso takega značaja, da bi bilo zahtevi za sodno varstvo ugoditi in drugače odločiti, glede na osebno in neposredno ugotovitev kar dveh policistov, kot je to podrobno in natančno navedeno v opisu prekrška. Meni, da sodišče ne more oceniti verodostojnosti osebnega dokaza brez njegove neposredne izvedbe na ustni obravnavi. Trdi, da je sodišče nepravilno uporabilo prvi odstavek 90. člena v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1, ker ni v celoti ocenilo bistvenih in pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, pa je kršilo tudi drugi odstavek 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, ter na ta način poseglo v storilčevi pravici do učinkovitega pravnega sredstva in do poštenega sojenja.

5. Pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa, ki prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav, izda plačilni nalog in ga vroči kršitelju takoj na kraju prekrška. Ob vročitvi plačilnega naloga kršitelju ustno predstavi storjeni prekršek in dokaze, kar zaznamuje na plačilnem nalogu (prvi odstavek 57. člena ZP-1). V postopku z zahtevo za sodno varstvo pa se smiselno uporabljajo določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku, kolikor ni v poglavju o postopku z zahtevo za sodno varstvo določeno drugače (tretji odstavek 59. člena ZP-1). Če sodišče spozna, da dejansko stanje ni popolno in pravilno ugotovljeno, po pravilih rednega sodnega postopka ponovi ali dopolni dokazni postopek (četrti odstavek 65. člena ZP-1). Na podlagi petega odstavka 65. člena ZP-1 pa sodišče storilca obvesti, če iz podatkov v spisu ugotovi dejstva, glede katerih se storilec v postopku pred prekrškovnim organom oziroma v zahtevi za sodno varstvo ni mogel izjaviti in če ta dejstva izhajajo iz opisa dejanskega stanja. Storilcu opis posreduje in ga hkrati seznani, kje in kdaj lahko pregleda spise zadeve, ga pouči po 114. členu tega zakona ter mu določi rok, v katerem lahko poda svoje navedbe, predloge in zahteve. Če se sodišče odloči, da bo ponovilo oziroma dopolnilo dokazni postopek, storilca o tem obvesti in ga seznani, da je lahko navzoč pri izvajanju dokazov in da ga bo povabilo k posameznim procesnim dejanjem, če bo to sodišču pisno predlagal v petih dneh po prejemu obvestila.

6. V skladu z že ustaljeno (ustavno)sodno prakso1 je kršitelj v prekrškovnem postopku načeloma upravičen do ustne obravnave pred sodiščem, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo, razen, če so podane okoliščine, ki utemeljujejo, da se obravnava ne izvede. V primerih, ko je prekršek ugotovljen z obremenilnimi izjavami prič, kršitelj pa v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbija verodostojnost ugotovitev v postopku, ki temeljijo na neposrednih zaznavah prekrškovnega organa, torej so prekršek kot priče zaznale uradne osebe, sodišče priče zasliši, kršitelju pa omogoči aktivno udeležbo v postopku, da neposredno ustno predstavi svoje videnje dogodka in argumente ter pričam postavlja vprašanja, s tem pa preizkusi njihovo verodostojnost. Zato v primerih, ko kršitelj nasprotuje storitvi prekrška in ugotovljenim dejstvom, v zahtevi za sodno varstvo pa verodostojnost izjav argumentirano izpodbija ter opiše svoje videnje dogodka, ustrezna presoja očitanega dejanja zahteva izvedbo ustne kontradiktorne obravnave, saj sicer z vidika poštenega sojenja sodišče ne more ustrezno oceniti dejanskega stanja in kršiteljeve odgovornosti, če dokaznega postopka ne ponovi oziroma dopolni. Pravica do ustne obravnave pa ni absolutna, kar izhaja tudi iz odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Suhadolc proti Sloveniji, ki je glede okoliščin, ki utemeljujejo, da se ustna obravnava ne izvede, zavzelo stališče, da izvedba ustne obravnave ni potrebna, kadar v zahtevi za sodno varstvo ni izpostavljeno vprašanje, ki se nanaša bodisi na verodostojnost ugotovitev bodisi na izpodbijana dejstva, za razčiščevanje katerih je potrebna ustna predstavitev dokazov ali zaslišanje prič, pa je kršitelju že bila dana ustrezna možnost, da predstavi svojo zadevo v pisni obliki in izpodbija dokaze zoper sebe.

7. Iz plačilnega naloga Policijske postaje Murska Sobota z dne 4. 8. 2019 izhaja, da so bili kršitelju na kraju prekrška predstavljeni storjeni prekršek in dokazi, policist je pod opombe zapisal, da je vročitev plačilnega naloga opravljena na Kocljevi ulici na parkirnem prostoru, na mestu namenjenem kršiteljevemu podpisu pa je zapisano »ne podpiše, ker ni telefoniral«. V zahtevi za sodno varstvo je storilec zatrjeval, da mu je policija plačilni nalog vročila zaradi uporabe telefona na parkirišču ob vozilu, kar ni prekršek, med vožnjo pa telefona ni uporabljal, ker se je po telefonu pogovarjal izven vozila. Poudaril je, da je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, policija pa je o njegovi odgovornosti odločila brez dokazov. Izpostavil je, da niso dovolj le opažanja uradnih oseb, saj morajo biti kršitelju dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot pravnih vidikov očitka. Okrajno sodišče v Ljutomeru pa je v obrazložitvi sodbe z dne 18. 5. 2020 glede storilčevih trditev navedlo le, da okoliščine navedene v zahtevi za sodno varstvo niso takega značaja, da bi ji bilo treba ugoditi in odločiti drugače, kot je bilo odločeno s plačilnim nalogom. Poudarilo je, da je bilo treba upoštevati osebno in neposredno ugotovitev kar dveh policistov, kot je to podrobno in natančno opisano v samem opisu dejanskega stanja prekrška, kot ga je podala policija in se nahaja v spisu ter je povzeto v nadaljevanju obrazložitve sodbe.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča iz storilčeve zahteve za sodno varstvo izhaja obrazloženo in argumentirano izpodbijanje verodostojnosti ugotovitev prekrškovnega organa. Prav tako je storilec opisal svoje videnje dogodka, ko je navedel, da med vožnjo ni uporabljal telefona, saj je telefoniral ob vozilu na parkirišču. Takšne storilčeve navedbe pa glede na že navedeno zahtevajo razčiščevanje dejstev in dopolnitev dokaznega postopka na ustni obravnavi pred sodiščem. Vrhovno sodišče še ugotavlja, da se je sodišče pri odločanju oprlo na opis dejanskega stanja prekrška, ki ga je prekrškovni organ sodišču predložil skupaj z zahtevo za sodno varstvo. Sodišče mu je v celoti sledilo, storilca pa z njim ni seznanilo, da bi se do njega v zahtevi lahko opredelil. Šele tak opis dejanskega stanja pa je pomenil konkretizacijo sicer abstraktnega očitka prekrška iz petega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZPrCP, zato bi storilec z njim moral biti seznanjen še pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo. Sodišče pa je le zavrnilo storilčeve navedbe z obrazložitvijo, da ne bi mogle vplivati na drugačno presojo sodišča, kot je bilo odločeno s plačilnim nalogom.

9. Čeprav je storilec imel možnost, da se v zahtevi za sodno varstvo izjavi glede prekrška in poda opis svojega videnja prekrška, kar je tudi storil, pa ni imel možnosti, da bi v zahtevi za sodno varstvo izpodbijal dokaze zoper sebe, saj plačilni nalog, ki mu je bil vročen, vsebuje le zakonsko opredelitev prekrška. Z opisom dejanskega stanja, ki ga je sodišču predložil prekrškovni organ in je sodišče nanj oprlo svojo odločitev, storilec sploh ni bil seznanjen, torej mu v postopku pred sodiščem ni bilo zagotovljeno, da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov procesni položaj, kar je njegova pravica.2 Sicer pa je v zahtevi za sodno varstvo navedel argumente, ki že sami po sebi zahtevajo opravo ustne obravnave ter njegovo zaslišanje in zaslišanje prič, torej policistov. Načelo zaslišanja storilca pomeni uresničitev ustavne pravice do izjave (29. člen Ustave), ki sodišču nalaga dolžnost, da storilcu pred odločitvijo omogoči, da se izreče o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev.3 Šele na tak način pa lahko sodišče presoja tudi njihovo verodostojnost, torej napravi lastno oceno verodostojnosti nasprotujočih si trditev storilca in prič. Zato ni dopustno, da je sodišče odločilo že na podlagi podatkov spisa, saj je na ta način storilcu kršilo osnovna jamstva poštenega sodnega postopka.

10. Glede na navedeno je treba pritrditi vrhovni državni tožilki, da je sodišče s tem, ko verodostojnosti dokazov ni ocenilo z njihovo neposredno izvedbo na ustni obravnavi, ravnalo v nasprotju z 22. in 29. členom Ustave ter 6. členom EKČP v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 in drugim odstavkom 155. člena ZP-1. S tem, ko storilca ni seznanilo z vsem procesnim gradivom, pa je ravnalo še v nasprotju s petim odstavkom 65. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1. C.

11. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi vrhovne državne tožilke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. Sodišče bo moralo v ponovljenem sojenju storilca seznaniti z opisom dejanskega stanja, kot ga je podal prekrškovni organ po vloženi zahtevi za sodno varstvo, dopolniti dokazni postopek in razčistiti navedeno nasprotje v izjavah storilca in prič.

1 Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-847/14 z dne 20. 4. 2017 ter sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013, IV Ips 136/2013 z dne 18. 2. 2014, IV Ips 39/2015 z dne 16. 6. 2015, IV Ips 42/2017 z dne 19. 9. 2017 in druge. 2 Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-319/10 in U-I-63/10 z dne 20. 1. 2011 ter sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 45/2011 z dne 17. 5. 2011, IV Ips 6/2012 z dne 23. 2. 2012, IV Ips 25/2016 z dne 21. 6. 2016 in IV Ips 69/2017 z dne 19. 12. 2017. 3 Tako tudi sodbi Vrhovnega sodišča IV Ips 35/2016 z dne 20. 9. 2016 in IV Ips 64/2014 z dne 21. 10. 2014.