Jedro

V konkretnem primeru je tožnik zahteval varstvo svoje pravice na podlagi določbe 179. člena OZ, po kateri za prisojo denarne odškodnine ne zadošča le objektivno dejstvo kršitve dobrega imena in časti, temveč se zahteva tudi subjektivna komponenta. Kršitelj, če je oškodovančevo pravico kršil z žaljivo izjavo, mora tudi vedeti, da je izjava neresnična. Konkretno to pomeni, da so člani nadzornega sveta tožene stranke ob sprejemanju spornega sklepa o odpoklicu tožnika z mesta člana uprave iz krivdnih razlogov, morali tudi vedeti, da vsebina spornega sklepa ni resnična. Zakon torej pogojuje odškodninsko odgovornost kršitelja tudi s slabo vero oz. z neopravičljivo zmoto o resničnosti trditev, pri čemer je ta slaba vera sestavni del opredelitve protipravnosti škodljivega dejstva, ki kot odškodninska predpostavka sodi v trditveno in dokazno sfero tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15-tih dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v višini 405,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo denarne odškodnine v višini 4.000,00 EUR s pp in tožbeni zahtevek na objavo sodbe v določenih medijih. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15-tih dneh povrniti toženi stranki 776,64 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svoji pooblaščenki pritožil tožnik, pri čemer je pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja, da se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je sklep nadzornega sveta tožene stranke z dne 2.9.2010 zakonit ali ni zakonit. V tej zvezi se sodišče prve stopnje tudi ni ukvarjalo z bistvenim elementom protipravnosti tožnikovega zahtevka. To vprašanje za sodišče prve stopnje sploh ni bilo relevantno, ker se je povsem neutemeljeno postavilo na stališča, po katerem tudi dokaz nezakonitosti in neutemeljenosti tožnikove razrešitve v predmetni zadevi ne bi nič pomagal. Po stališču sodišča prve stopnje bi moral tožnik za uspeh v odškodninski pravdi dokazati mnogo več od nezakonitosti in neutemeljenosti njegove krivdne razrešitve. Dokazati bi moral naklepno ravnanje tožene stranke in to celo v obliki nekakšnega obarvanega naklepa: zavestnega ravnanja tožene stranke v smeri povzročanja škode tožniku. Takšni kriteriji so po mnenju pritožbe izrazito previsoki in nerazumni, vsekakor pa neutemeljeni. Tožeča stranka v pritožbi ocenjuje, da bi v dani situaciji zadostno podlogo za pozitivni sklep o protipravnosti toženkinega ravnanja morala dati že zgolj sodna ugotovitev o tem, da razlogi, ki jih je kot osnovno tožnikove krivdne razrešitve s funkcije člana uprave podala tožena stranka, niso utemeljeni, saj krivdne razrešitve ne opravičujejo. Po mnenju pritožnika ne drži ocena sodišča prve stopnje, da bi moralo biti v okviru protipravnega ravnanja tožene stranke zaobseženo tudi krivdno razreševanje toženca, to je v smeri, da se je tožena stranka zavedala, da so podani krivdni razlogi lažni, oz. bi moral biti celo podan naklep tožene stranke s takšno krivdno razrešitvijo tožniku povzročati škodo. V tej zvezi tožeča stranka meni, da je v dani situaciji odškodninsko pravno relevantna protipravnost ravnanja tožene stranke podana že v primeru, ko bi se tožena stranka glede krivdnih razlogov zgolj zmotila (pravno ali dejansko), in njeno naklepno „fabriciranje“ lažnih krivdnih razlogov ni in ne bi smelo predstavljati pogoja za toženkino odškodninsko odgovornost. Če pa se je tožena stranka že odločila za krivdno razrešitev tožnika, bi to lahko storila bolj blago oziroma manj ostro. Tožena stranka pa je v tej zvezi podala celo vrsto vrednostno izrazito negativnih stališč o tožniku, hkrati pa je z njegovo razrešitvijo vložila tudi kazensko ovadbo s hudimi obtožbami. Razreševanje tožnika se je odvijalo na spektakularni nočni seji nadzornega sveta, o domnevnih kršitvah so podatke o zaposlenih zbirale razne komisije. Tožena stranka se je morala zavedati, da bo njeno takšno ravnanje povzročilo hude medijske in drugačne negativne sodbe o tožnikovi razrešitvi. Da se to utegne zgoditi, je tožena stranka morala predvidevati tudi zato, ker sta oba razrešena (poleg tožnika tudi g. S. kot predsednik uprave tožene stranke) predstavljala javno zelo eksponirani osebi. G. S. je bil hkrati tudi predsednik AMZS, tožnik pa je bil javno zelo izpostavljen vodja pobude za ustanovitev Občine 1. Zlasti za tožnika je bilo povem jasno, da ima zaradi te funkcije veliko vplivnih sovražnikov, to je nasprotnikov ustanovitve Občine 1., zlasti župana občine 2 z njim povezanih oseb. Iz tega razloga je bilo oz. bi vsaj moralo biti toženi stranki popolnoma jasno, da bo krivdna razrešitev tožnika s hudimi obtožbami, nujno povzročila zelo močan in negativen odziv v javnosti. Tožena stranka je torej ravnala vsaj z eventualnim naklepom. Sicer pa bi za odgovornost tožene stranke za škodljive posledice zadoščala že zgolj njena malomarnosti. Med toženkinim ravnanjem in nastalo vtoževano škodo je podana tudi povsem zadostna vzročno posledična povezava. Glede na teorijo o adekvatni vzročnosti povzročitelj škode odgovarja za tiste škodljive posledice, ki so zaradi nekega ravnanja racionalno predvidljive. Tudi druge teorije o vzročnosti vodijo v isti zaključek. V konkretnem primeru tudi ni pomembno, ali so informacije glede tožnika prišle v javnost direktno s posredovanjem tožene stranke, ali temu ni bilo tako. V situaciji, v kateri je za konkretne razloge za tožnikovo razrešitev vedelo nekaj deset ljudi in v kateri je bila javnost za zadevo izrazito zainteresirana, je bila pot informacijam v javnost široko odprta, in sicer ne glede na to, kaj je v tej zvezi storila sama tožena stranka. Iz teh razlogov bi moralo sodišče prve stopnje opraviti ustrezen dokazni postopek v smeri, ali so (in zakaj) krivdni razlogi za razrešitev tožnika morda podani, oz. ali sploh niso bili podani. V tej zvezi pa te obrazložitve ni, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Dokler sodišče ne ugotovi, ali krivdni razlogi obstajajo ali ne, o naklepu ali hudi malomarnosti tožene stranke ne more sploh biti govora. Sodišče prve stopnje je postopek v predmetni zadevi zaključilo na točki, na kateri bi se postopek pravzaprav moral šele začeti. S tem je bila prekršena tudi tožnikova pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

3. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala obširen odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške za sestavo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katero opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Nadzorni svet gospodarske družbe nadzira vodenje poslov družbe (prvi odstavek 286. člena Zakona o gospodarskih družbah–ZGD-1), pri čemer lahko iz krivdnih razlogov odpokliče posameznega člana uprave ali predsednika, če huje krši obveznosti (prva alineja drugega odstavka 268. člena ZGD-1).Takšna odločitev nadzornega sveta družbe ima pravno naravo korporacijskega odločanja, saj je za veljavnost sklepa organa vodenja ali nadzora potrebna večina oddanih glasov (vsak član organa vodenja ali nadzora ima en glas), če zakon ne določa drugače (četrti odstavek 257. člena ZGD-1). V obravnavanem primeru je nadzorni svet tožene stranke na 9. seji, ki je potekala 1.9. in 2.9.2010, sprejel sklep (zapisnik o tem je podpisan s strani predsednika nadzornega sveta Boštjana Vovka- priloga B3), da se tožnika odpokliče z mesta člana uprave tožene stranke iz krivdnega razloga hujših kršitev obveznosti.

6. Če je sklep nadzornega sveta gospodarske družbe neveljaven, je podvržen civilnopravnim sankcijam (ničnost in izpodbojnost pravnih poslov po Obligacijskem zakoniku – OZ) (1). Sklep nadzornega sveta, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom je ničen (prvi odstavek 86. člena OZ). Tožeča stranka je namreč v konkretni zadevi kot predhodno vprašanje uveljavljala ničnost omenjenega sklepa nadzornega sveta iz razloga, ker je nezakonit (nasprotuje zakonskemu določilu iz prve alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1). Trdila in dokazovala je, da tožnik ni huje kršil nobene obveznosti, kot mu to neutemeljeno očita nadzorni svet tožene stranke v omenjenem sklepu o odpoklicu iz krivdnih razlogov.

7.Pravica do časti in dobrega imena je osebnostna pravica in jo kot tako varuje OZ z odškodninsko sankcijo (povrnitev premoženjske škode je urejena v 177. členu OZ, denarna odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti pa je urejena v 179. členu OZ). Če gre za kršitev osebnostne pravice, pa lahko sodišče pri povrnitvi nepremoženjske škode odredi na stroške oškodovalca tudi objavo sodbe ali popravka (178. člen OZ). O razžalitvi pa govorimo takrat, če gre za formalno razžalitev, psovke, izraze omalovaževanja, žaljive vrednostne sodbe, obrekovanje ipd, pri čemer za razžalitev zadostuje že zavest, da je dejanje objektivno žaljivo ter volja storilca storiti to dejanje (2). V konkretnem primeru je tožnik zahteval varstvo svoje pravice na podlagi določbe 179. člena OZ, po kateri za prisojo denarne odškodnine ne zadošča le objektivno dejstvo kršitve dobrega imena in časti, temveč se zahteva tudi subjektivna komponenta. Kršitelj, če je oškodovančevo pravico kršil z žaljivo izjavo, mora tudi vedeti, da je izjava neresnična. Konkretno to pomeni, da so člani nadzornega sveta tožene stranke ob sprejemanju spornega sklepa o odpoklicu tožnika z mesta člana uprave iz krivdnih razlogov, morali tudi vedeti, da vsebina spornega sklepa ni resnična. Zakon torej pogojuje odškodninsko odgovornost kršitelja tudi s slabo vero oz. z neopravičljivo zmoto o resničnosti trditev, pri čemer je ta slaba vera sestavni del opredelitve protipravnosti škodljivega dejstva, ki kot odškodninska predpostavka sodi v trditveno in dokazno sfero tožnika. Na tožniku je namreč procesno breme glede neresničnosti trditev (kamor spada slaba vera kršitelja), pri čemer pa seveda protipravnosti ni, če toženec dokaže resničnost objavljenih dejstev, pri objavljenih neresničnih dejstvih pa, da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost (3).

8. Iz teh razlogov pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi morebitni ugotovljeni odpoklic tožnika s funkcije člana uprave brez utemeljenih razlogov (ugotovljena ničnost sklepa nadzornega sveta o odpoklicu iz krivdnih razlogov) še ne zadostuje za protipravnost škodnega ravnanja kot elementa odškodninske odgovornosti, marveč bi se morali člani nadzornega sveta tožene stranke ob sprejetju spornega sklepa tudi zavedati (ali vsaj morali vedeti), da gre tudi za neresnično vsebino tega sklepa. Iz same vsebine spornega sklepa namreč ne izhaja, da gre za zavestno dejanje, ki je objektivno žaljivo ali sposobno, da žali čast in dobro ime tožnika; prav tako pa iz same vsebine sklepa ne izhaja razpoznavna volja članov nadzornega sveta, ki so sporni sklep sprejeli, razžaliti tožnikovo čast in dobro ime (niti v smeri formalne razžalitve niti v smeri negativne vrednostne sodbe). Trditveno in dokazno breme v tej smeri (slaba vera ali neopravičljiva zmota o resničnosti sprejetih zaključkov v spornem sklepu s strani udeleženih članov nadzornega sveta tožene stranke) pa je bilo tudi po oceni pritožbenega sodišča na tožeči stranki.

9. Tega procesnega gradiva pa tožeča stranka ni ponudila v ustrezni vsebini, zato je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke že iz tega razloga upravičeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je na tem mestu pravilno zaključilo, da so pavšalne (in zato pravno neupoštevne) tožnikove trditve, da ga je tožena stranka (oz. njen nadzorni svet) s tem dejanjem (sprejetje sklepa o razrešitvi iz krivdnih razlogov) skušala javno diskreditirati in mu uničiti ugled, ki ga je imel med znanci in prijatelji ter v javnosti. Premalo konkretizirane, nepopolne in vsebinsko necelovite (predvsem v razmerju do članov nadzornega sveta, ki so glasovali za razrešitev) so bile na tem mestu tudi trditve tožeče stranke (na katere površno opozarja tudi obravnavana pritožba), da je župan občine 2 (tudi v funkciji predsednika nadzornega sveta L. d.d.) zaradi ustanavljanja Občine 1 (za ustanovitev katere si je posebej prizadeval tožnik) vršil pritisk (preko direktorja Z. d.d., to je A.P. in takratnega predsednika uprave Z. d.d., to je mag. A.K.), da naj tožena stranka ukrepa zoper tožnika, sicer bosta občina 2 in L. d.d. pri Z d.d. odpovedati vsa zavarovanja (navedbe v prvi pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 18.4.2012, stran 11 in 12). V tej zvezi manjkajo predvsem konkretne trditve (in dokazi) v smeri izvajanja omenjenih pritiskov na konkretne člane nadzornega sveta tožene stranke, da so 2.9.2010 ravnali v slabi veri in so zaradi omenjenih pritiskov sprejeli sklep, s katerim je bil tožnik iz krivdnih razlogov odpoklican kot član uprave tožene stranke.

10. Iz teh razlogov torej ne drži pritožbena kritika, da je sodišče prve stopnje sprejelo previsoke in nerazumne kriterije, ki že v osnovi preprečujejo pravico do odškodnine v tovrstnih primerih, spričo česar (po oceni pritožbe) za protipravnost toženkinega ravnanja zadostuje že sodna ugotovitev, da v konkretnem primeru niso obstajali razlogi za krivdno razrešitev tožnika z mesta člana uprave tožene stranke. Na ravni posplošene trditve (ki hkrati tudi ni dokazno podprta) ostane tudi navedba v pritožbi, da je nadzorni svet tožene stranke ob sprejetju spornega sklepa o odpoklicu podal celo vrsto vrednostno izrazito negativnih stališč o tožniku in je hkrati z odpoklicem podal tudi kazensko ovadbo s hudimi obtožbami.

11. Sodišče prve stopnje je zaradi tega po oceni pritožbenega sodišča pravilno in zakonito odločilo, ko je zavrnilo oba tožbena zahtevka tožeče stranke (zahtevek na denarno odškodnino in zahtevek na objavo sodbe), spričo česar je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo priglašene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 405, 04 EUR (nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT v višini 312,00 EUR, materialni pavšalni stroški po tarifni štev. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in 22 % DDV na odmerjeno odvetniško nagrado).

op. št. 1: Odločitev VS RS v zadevi III Ips 243/2008. op. št. 2: Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Časopisni zavod Uradni list RS, Ljubljana, 1990, stran 245. op. št. 3: VS RS sklep II Ips 340/2011.