Jedro

Zmotno je revizijsko mnenje, da bi smelo sodišče za posamezno obliko nepremoženjske škode prisoditi odškodnino prek postavljenega zahtevka zanjo vse do seštevka vseh postavljenih zahtevkov, in to celo za negmotno in gmotno škodo, in ne glede na ugotovljeno soodgovornost. Zakon o obligacijskih razmerjih razčljenjuje v prvem odstavku 200. člena, potemtakem pravno priznane, oblike negmotne škode, za katere lahko prisodi sodišče pravično denarno odškodnino. Ravnaje se po teh oblikah mora tudi tožnik oblikovati posamezne zahtevke, v teh mejah pa mora sodišče odločati (prvi odstavek 2. člena ZPP). Če teh meja, ki jih torej postavi tožnik sam, kakor se je zgodilo tudi v tej zadevi, sodišče ne bi upoštevalo, bi sodilo prek njih. S tem bi povzročilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave po tretjem odstavku 365. člena ZPP. Le v izjemnih primerih katastrofalnih škod sme po sodni praksi zajeti tožnik vse odškodnine za nepremoženjske škode v enem znesku, za kar pa ne gre v tej zadevi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 18.6.1989, v kateri se je tožnik poškodoval kot mopedist, razsodilo, da morata toženca solidarno plačati tožniku 1,398.022,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti 152.626,00 SIT pravdnih stroškov s prav takšnimi obrestmi. Soodgovornost tožnika in drugega toženca za nesrečo je porazdelilo v razmerju 30:70. Za prestane in sedanje telesne bolečine je odločilo, da bi mu šla odškodnina 500.000,00 SIT od zahtevanih 560.000,00 SIT, za strah 150.000,00 SIT od zahtevanih 350.000,00 SIT, za skaženost zahtevanih 300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 800.000,00 SIT od zahtevanih 1,000.000,00 SIT ali skupaj 1,750.000,00 SIT od vtoževanih 2,210.000,00 SIT. Zato mu je upoštevaje soodgovornost prisodilo 1,225.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo. V zvezi z zahtevano odškodnino za gmotno škodo tožniku ni prisodilo odškodnine za izgubo zaslužka in rento, ker prenehanje delovnega razmerja ni v vzročni zvezi z obravnavano nezgodo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika, ker je odločilo, da mu gre odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v zahtevanem znesku in mu je tako prisodilo še 140.000,00 SIT. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je prvo sodišče po temelju pravilno razsodilo, tožniku pa tudi ne gre višja odškodnina za strah in za izgubljeni zaslužek oziroma rento.

Tožnik je vložil revizijo predvsem zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da se tožnik ni mogel izogniti trčenju; da drugi toženec ne bi mogel z avtom zaviti v desno, ne da bi zaprl vse ceste; da je ravnanje toženca odločilen vzrok za nesrečo; da bi se o vsem tem lahko sodišče prepričalo z izvedencem prometne stroke, pa je ta dokaz zavrnilo, s čimer je kršilo določbe pravdnega postopka. Glede odškodnine trdi, da je pomembna celotna vtoževana odškodnina in sodišče mora odločati o njej ne glede na specifikacijo posameznih škod. Zato bi sodišče lahko prisodilo več kot vtoževanih 1,000.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. To velja tudi za drugo specificirano posamezno negmotno škodo in tudi za rento. Zato predlaga, naj pristojno sodišče odpravi izpodbijano sodbo v zavrnjenem delu in vrne zadevo v novo odločanje ali pa sodbo spremeni in ugodi zahtevku v celoti.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Res je tožeča stranka v pritožbi podrejeno predlagala, naj bi v primeru razveljavitve sodbe sodišče pritegnilo izvedenca prometne stroke. Pritožbeno sodišče tega predloga ni sprejelo iz preprostega razloga, ker je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje na prvi stopnji popolno in pravilno ugotovljeno. Revizija sicer trdi, naj bi sodišče s tem kršilo določbe pravdnega postopka, ne pojasni pa, za kakšno kršitev naj bi šlo. Revizija je izredno pravno sredstvo in zato sme revizijsko sodišče preizkusiti izpodbijano sodbo le v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (386. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker ta, kot rečeno, ne obrazloži zatrjevane kršitve, pušča uveljavljani razlog procesne kršitve nedorečen in s tem ne omogoči revizijskemu sodišču ustreznega preizkusa. Zmotno in/ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa tako ali tako ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP).

S trditvijo, da se tožnik sploh ni mogel ogniti trčenju, revizija zahaja na, kot povedano, v reviziji nedovoljeno področje dejanskega stanja. Zato na te trditve ne bo odgovora. Kar zadeva porazdelitev krivde med tožnikom in drugim tožencem in s tem porazdelitev odgovornosti med pravdnima strankama, revizijsko sodišče nima pomislekov. Prav ima revizija, da je bilo ravnanje drugega toženca odločilen vzrok za nesrečo. Vendar se je sodišče po tem tudi ravnalo, ko mu je pripisalo 70-odstoten delež. Še za večjega pa ni razlogov. Ob ugotovitvah, da je drugemu tožencu zastiral pogled na prepovedanem mestu parkiran avtomobil (ki bi ga moral opaziti tudi tožnik), da pa je glede na mesto trčenja imel tožnik več kot 2 metra na voljo na svoji desni strani, kar pomeni, da je vozil po sredini 5,50 m široke ceste brez opravičljivega razloga, pač ni videti povodov za porazdelitev odgovornosti v razmerju, ki bi bilo ugodnejše za tožnika.

Zmotno je revizijsko mnenje, da bi smelo sodišče za posamezno obliko nepremoženjske škode prisoditi odškodnino prek postavljenega zahtevka zanjo vse do seštevka vseh postavljenih zahtevkov, in to celo za negmotno in gmotno škodo, in ne glede na ugotovljeno soodgovornost. Zakon o obligacijskih razmerjih razčljenjuje v prvem odstavku 200. člena, potemtakem pravno priznane, oblike negmotne škode, za katere lahko prisodi sodišče pravično denarno odškodnino. Ravnaje se po teh oblikah mora tudi tožnik oblikovati posamezne zahtevke, v teh mejah pa mora sodišče odločati (prvi odstavek 2. člena ZPP). Če teh meja, ki jih torej postavi tožnik sam, kakor se je zgodilo tudi v tej zadevi, sodišče ne bi upoštevalo, bi sodilo prek njih. S tem bi povzročilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave po tretjem odstavku 365. člena ZPP. Le v izjemnih primerih katastrofalnih škod sme po sodni praksi zajeti tožnik vse odškodnine za nepremoženjske škode v enem znesku, za kar pa ne gre v tej zadevi. Pritožbeno sodišče je tako ravnalo prav, ko je ob očitno prenizko postavljenem zahtevku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ugodilo temu v celoti upoštevaje soodgovornost, ni pa prisodilo več iz "rezerve" delno zavrnjenih zahtevkov za telesne bolečine in strah in v celoti zavrnjenih za izgubo dohodka in rento ter iz zavrnjenega dela zaradi soodgovornosti. Materialno pravo v revizijsko zatrjevani smeri torej ni bilo kršeno. Tudi uradni preizkus s tega vidika za delno zavrnitev omenjenih zahtevkov za negmotno škodo in v celoti za opisani obseg gmotne škode ni pokazal kršitve zakona.

Po vsem povedanem je zato sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo.

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).