Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: „Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati 22.597,72 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 3.726,33 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne od vročitve sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 89,63 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne od vročitve sodbe sodišča druge stopnje do plačila.“ V ostalem se revizija zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti 121,62 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne od vročitve te sodbe do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 15.022,53 EUR (prej 3.600.000 SIT) s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Razsodilo je, da je tožnik upravičen do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 8.763,14 EUR (prej 2.100.000 SIT), za skaženost v višini 834,58 EUR (prej 200.000 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 5.424,80 EUR (prej 1.300.000 SIT).

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišalo za 2.921,05 EUR (prej 700.000 SIT), torej na 8.345,85 EUR (prej 2.000.000 SIT). Spremenilo je tudi izrek o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti del stroškov pritožbe.

Proti sodbi pritožbenega sodišča vlaga revizijo tožnik. Izpodbija tisti del sodbe, s katerim mu ni bila prisojena višja odškodnina za nepremoženjsko škodo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V reviziji ponavlja navedbe iz tožbe in pritožbe, povzema ugotovitve nižjih sodišč in meni, da ti pri odmeri odškodnine nista dali ustrezne teže dejstvom, ki izhajajo iz zdravstvene dokumentacije, izvedenskega mnenja in izpovedi tožeče stranke. V dopolnitvi revizije zatrjuje, da prisojena odškodnina bistveno odstopa od sodne prakse v podobnih primerih. Pri tem se sklicuje na tri sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki jih tudi povzema. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku ŠUradni list RS, št. 73/2007 (ZPP-UPB3) in Uradni list RS, št. 45/2008 (ZPP-D), v nadaljevanju: ZPPĆ vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Tožnik v reviziji ne navede, katere bistvene kršitve naj bi zagrešilo pritožbeno sodišče. Ker revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), tega nekonkretiziranega očitka ni upoštevalo.

Pravna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/2007 – OZ-UPB1, v nadaljevanju: ZOR). Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Drugo načelo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine, kot tudi to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega nalaga sodišču, da zaradi enotnosti sodne prakse upošteva druge primerljive primere sodne prakse.

Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so torej dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano. Iz ugotovitev, izhajajočih predvsem iz mnenja medicinskega izvedenca, je razvidno, da je tožnik v nezgodi utrpel zlom kolčne ponvice, zlom obeh sramnih kosti, zvin gležnja, okvaro fibulokalkanearnega ligamenta, defekt hrustanca na golenici in defekt kože na kolenu.

Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnik zaradi navedenih poškodb trpel dvanajst dni hudih telesnih bolečin, en mesec srednjih, pol leta stalnih lažjih, ki pa jih bo občasno (pri hujših obremenitvah) trpel tudi v bodoče. Poleg tega je bil enajst dni hospitaliziran in dvakrat operiran. Za to vrsto škode sta prisodili 8.763,14 EUR (prej 2.100.000 SIT), iz njunih obrazložitev pa izhaja, da sta pri presoji upoštevali vse okoliščine primera. Revizijsko sodišče je opravilo tudi primerjavo z odškodninami za škodo podobnega obsega. Vendar ta primerjava ne daje podlage za višjo odškodnino. V zvezi s primeri, ki jih tožnik povzema v dopolnitvi revizije, je treba na tem mestu pojasniti, da ne predstavljajo sodne prakse, ki je znatno obsežnejša. Sodna praksa namreč deluje kot celota, zato je izpostavljanje posameznih primerov pomanjkljivo in zavajajoče. Materialno pravo je torej v tem delu pravilno uporabljeno.

Tožnik trdi, da je odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 834,58 EUR (prej 200.000 SIT) prenizka, saj bi sodišči morali prisoditi tožniku vseh zahtevanih 1.669,17 EUR (prej 400.000 SIT) odškodnine. Revizijsko sodišče tej trditvi ne pritrjuje. Primerjava z drugimi podobnimi primeri (upoštevaje dejanske ugotovitve o majhnih brazgotinah na notranji strani kolena in kljub tožnikovi izpovedbi, da je deležen posmehovanja na bazenu) ne omogoča višje odškodnine od prisojene. Tudi v tem delu je materialno pravo pravilno uporabljeno.

Pri opredelitvi višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa sodišči druge in prve stopnje nista dali ustrezne teže okoliščini, da je moral tožnik zaradi nesreče spremeniti svoj poklic (prej je opravljal delo voznika tovornjaka, po nesreči se je zaposlil kot medicinski tehnik). Poleg tega nista zadosti upoštevali dejstva, da se je tožnik pred nesrečo veliko in intenzivno ukvarjal s športom, sedaj pa je pri takšnem udejstvovanju omejen. Ko pa se tem ugotovitvam pridruži še okoliščina, da je bil ob škodnem dogodku tožnik star komaj 25 let in da bo opisane težave prestajal vse življenje, se pokaže, da je sodišče druge stopnje, ko je odločalo o odškodnini iz navedenega naslova, z zvišanjem za 2.921,05 EUR (prej 700.000 SIT) podcenilo tako ugotovljene objektivne in subjektivne težave, kot tudi primerjavo s podobnimi primeri sodne prakse. Zato je revizijsko sodišče odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti zvišalo na 13.000 EUR, torej za 4.654,15 EUR. Tako zvišana odškodnina je po presoji revizijskega sodišča tista, ki v skladu z merili iz 200. člena ZOR ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Poleg tega tudi celotni prisojeni znesek 22.597,72 EUR ustreza siceršnji prisoji odškodnin za take poškodbe.

Zato je revizijsko sodišče po prvem odstavku 380. člena ZPP delno ugodilo reviziji s spremembo sodbe pritožbenega sodišča, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem pa je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zaradi spremembe odločitve o odškodnini je revizijsko sodišče po drugem odstavku 165. člena ZPP odločalo tudi o stroških postopka. Upoštevalo je odmero pravdnih stroškov sodišč prve in druge stopnje ter tožnikov uspeh v pravdi glede na v revizijskem postopku zvišano odškodnino. Sodišče prve stopnje je tožnikove stroške odmerilo na 4.226,09 EUR in na 831,53 EUR (stroški nastali po zvišanju tožbenega zahtevka). Stroške tožene stranke je (pred zvišanjem tožbenega zahtevka) ocenilo na 167,91 EUR. Upoštevajoč spremembo sodbe pritožbenega sodišča, je tožnik uspel s 77 % svojega prvotnega zahtevka, po njegovem zvišanju pa s 60 %. Tako je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 3.753,01 EUR stroškov postopka, tožnik pa toženi stranki 26,68 EUR. Po pobotanju teh stroškovnih terjatev mora tožena stranka tožniku povrniti 3.726,33 EUR z zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče je tožnikove stroške pritožbe odmerilo na 426,79 EUR. Ker je po odločitvi revizijskega sodišča tožnik s pritožbo uspel z 21 %, je tako upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v znesku 89,63 EUR. Tožena stranka mora tožniku v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP povrniti tudi ustrezen delež stroškov revizijskega postopka, ki znašajo 506,76 EUR (predstavljajo nagrado odvetniku za sestavo revizije, poročilo stranki o uspehu revizije in davek na dodano vrednost), 24 % (tolikšen je bil uspeh tožnika v reviziji) pa znaša 121,62 EUR. Stroški so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila revizijskih stroškov in začetek teka zamude pri njihovem plačilu.