Jedro

Čeprav v sodbi, s katero je pravnomočno odločeno le o temelju zahtevka za plačilo plače, ne pa tudi o višini, to ni izrecno navedeno, je taka sodba dejansko vmesna sodba. Ker delodajalec ni poravnal svoje obveznosti, ki po temelju izhaja iz že pravnomočne sodbe, je bil delavec prisiljen zahtevati izvršitev te obveznosti z vložitvijo nove tožbe. Z izpodbijano sodbo o temelju tega zahtevka ni bilo pravnomočno odločeno, sodišče je odločilo le o višini.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za redni letni dopust, odškodnino zaradi prenehanja delovnega razmerja in stroškov postopka zavrže, v preostalem delu pa zavrne.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 238/98-16 z dne 27.5.1999 (potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 1134/99-2 z dne 6.4.2000) je bil razveljavljen dokončen sklep tožene stranke, na podlagi katerega je tožniku maja 1998 prenehalo delovno razmerje. Na njeni podlagi bi morala tožena stranka pozvati tožnika nazaj na delo ter mu za čas, ko ni delal, izplačati plačo in pripadajoče davke in prispevke. Tožena stranka je tožnika pozvala nazaj na delo in mu je nato 5.5.2000 sporazumno prenehalo delovno razmerje. Tožena stranka pa ni izvršila ostalega dela pravnomočne sodbe. Zato je tožnik v postopku, ki je tekel o delu zahtevka, glede katerega je bila prvostopna sodba št. I Pd 238/98 razveljavljena (odtegljaji plače za januar in februar 1998), postavil nov zahtevek, s katerim je poleg navedenih odtegljajev zahteval plačilo nadomestila plače in regresa za letni dopust za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sporazumnega prenehanja, ter odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe in tožbenemu zahtevku ugodilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo prvostopno sodbo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) v zvezi z 12. točko drugega odstavka 399. (verjetno mišljeno 339.) člena ZPP in iz razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Navaja, da je sodišče dovolilo spremembo tožbenega zahtevka o katerem je bilo v dne 6.4.2000 že pravnomočno razsojeno. Tožnik je postavil zahtevek za plačilo po višini in zahteval še obresti, ter oblikoval nov zahtevek po temelju in po višini za regres ter odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Najmanj v delu novooblikovanega zahtevka za plače po višini in za obresti od plač, gre za odločanje o že razsojeni stvari in bi moralo sodišče v tem delu tožbo zavreči. Sodišče 27.5.1999 ni izdalo vmesne in delne sodbe, zato tožnik ne more zahtevati zamudnih obresti že od vložitve tožbe, saj se v tej smeri na sodbo z dne 27.5.1999 ni pritožil. Napačna naj bi bila tudi odločitev o stroških postopka, saj je bilo o stroških zaradi prenehanja delovnega razmerja že pravnomočno odločeno. V ponovljenem postopku o denarnem zahtevku pa bi moralo sodišče odločiti glede na uspeh v pravdi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je deloma nedopustna, deloma pa neutemeljena.

Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku za plačilo nadomestila plače v skupnem znesku 1,234.660,00 SIT, za plačilo regresa v skupnem znesku 197.540,00 SIT in za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 154.131,00 SIT (vrednosti glavnega zahtevka brez obresti, 39. člen ZPP). Zahtevki temeljijo na različnih dejanskih in pravnih podlagah, zato jih je treba obravnavati kot samostojne zahtevke. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v delu, ki se nanaša na regres in na odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (zadnje štiri alinee prve točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) ne presegajo ne vsak posebej ne skupaj z zakonom določenega zneska za dovoljenost revizije (1,000.000,00 SIT, drugi odstavek 367. člena ZPP). Zato za obravnavo revizije v tem delu ni izpolnjen zahtevan pogoj in jo je revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavrglo na podlagi določbe 377. člena ZPP.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Res je, da v sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 238/98-16 z dne 27.5.1999 ni izrecno navedeno, da je ta sodba v enem delu dejansko vmesna sodba. Vendar to ne spreminja dejstva, da je o zahtevku za plačilo plače od 1.3.1998 pravnomočno odločeno le o temelju tega zahtevka, ne pa tudi o višini. Z izpodbijano sodbo o temelju tega dela zahtevka tudi ni bilo (ponovno) odločeno - sodišče je odločilo le o višini. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Celoten sodni postopek v tem delu je sicer nepotreben. Tožena stranka bi se stroškom (sodnega postopka in obresti) lahko zelo enostavno izognila tako, da bi poravnala svoje obveznosti, ki po temelju izhaja iz že pravnomočne sodbe, po višini pa ni niti sporna (z izračunom plač s strani tožnika se je tožena stranka strinjala, stran 5 sodbe sodišča prve stopnje). Ker tožena stranka tega ni storila prostovoljno, je bil tožnik prisiljen zahtevati izvršitev te obveznosti z vložitvijo nove tožbe, na podlagi katere bo lahko dosegel prisilno izvršbo, kolikor tožena stranka svojih obveznosti še vedno ne bo poravnala prostovoljno.

Delavec je upravičen do bruto plače, od katere mora delodajalec odvesti predpisane davke in prispevke, delavcu pa izplačati pripadajoči neto znesek plače. Tako je sodišče odločilo tudi v tem primeru.

Tožnik je s tožbo, vloženo 3.6.1998, izrecno zahteval tudi plačilo zamudnih obresti od "vsakega plačilnega dne dalje do plačila". O tem zahtevku je sodišče pravnomočno odločilo šele z izpodbijano sodbo, ko je odločilo o višini tožbenega zahtevka. Na pravilnost te odločitve ne vpliva dejstvo, da se tožnik zoper odločitev le o temelju, ni pritožil tudi glede odločitve o višini, saj take odločitve takrat sploh še ni bilo.

Revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, izhaja iz zmotnega zatrjevanja, da je bilo o stroških postopka že pravnomočno odločeno s sodbo "z dne 6.4.2000". Višje delovno in socialno sodišče je s sklepom št. Pdp 1134/99-2 z dne 6.4.2000 razveljavilo tudi odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka in kot nadaljnje stroške postopka določilo tudi pritožbene stroške. O vseh stroških postopka (tako glede postopka o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja kot o prvotnih in dodatnih denarnih zahtevkih) je bilo tako pravnomočno odločeno šele z izpodbijano sodbo. Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Ne glede na to, s kakšno odločbo konča sodišče postopek, odloči torej o stroških postopka vedno s sklepom. Zato je treba glede vprašanja dopustnosti revizije zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje pravnomočno odločilo o stroških postopka, uporabiti določilo 384. člena ZPP. Stroški postopka so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Zato je zahtevek za povračilo stroškov akcesorne narave in se ne more uveljavljati samostojno, ampak samo v postopku zaradi katerega so stroški nastali. Posledica tega je, da se postopek s sklepom o stroških sploh ne more končati, konča se lahko samo z odločbo, s katero se odloči o glavni stvari. Po prvem odstavku 384. člena ZPP lahko stranka vloži revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar samo zoper sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Ker se s sklepom o stroških postopek ne konča, revizija zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje pravnomočno odločilo o stroških postopka, ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).