Jedro

Tožnik, ki je v socialnem sporu izpodbijal začasno odločbo toženca o odmeri pokojnine, sodnega varstva zoper odločbo toženca, ki je začasno odločbo nadomestila, pa ni uveljavljal (pokojnina je zato že dokončno in pravnomočno odmerjena), svojega pravnega položaja, tudi če bi s pritožbo zoper sodbo v socialnem sporu z zvezi z začasno odločbo uspel, ne more več izboljšati, zato nima pravnega interesa za pritožbo zoper sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrže. Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke z dne 26. 3. 2009 in 22. 1. 2009 ter, da je toženka dolžna izdati novo odločbo o odmeri pokojnine, v kateri bo upoštevano v pokojninsko osnovo delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1974 do 1985, z veljavnostjo od 3. 2. 2009 dalje in tožniku izplačati razliko pokojnine med že odmerjeno in na novo odmerjeno pokojnino ter mu povrniti stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da so ugotovitve sodišča napačne, saj so bila dela in naloge v proizvodnji odrejena nenapovedano in jih ni bilo mogoče vnaprej predvideti niti najti delavcev, ki bi naročeno delo opravili tako, da je tožnik, ki je opravljal delo vzdrževalca opravljal delo preko polnega delovnega časa, ki je bilo nepredvidljivo in je bilo poseben delovni pogoj. To je razvidno tudi iz potrdila delodajalca. Delodajalec pa je odvedel tudi ustrezne prispevke za to delo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni dovoljena.

Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih interesov, četudi z pritožbo kot pravnim sredstvom, mora za to imeti pravni interes. To pomeni, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Kadar pritožnik svojega pravnega položaja, tudi če bi z pritožbo uspel ne more več izboljšati, pravni interes za pritožbo ni podan.

V tem sporu tožnik zahteva priznanje vštevanja opravljenih nadur v pokojninsko osnovo za čas od leta 1974 do leta 1985, pri čemer pa je iz priloženega upravnega spisa št. ... razvidno, da je tožena stranka z odločbo z dne 18. 7. 2009 tožniku priznala pravico do starostne pokojnine v znesku 585,36 EUR na mesec od 3. 2. 2009 dalje in s to odločbo nadomestila začasno odločbo z dne 22. 1. 2009. Zoper zadnje navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo o kateri je toženka odločila z dokončno odločbo z dne 5. 1. 2010, s katero je pritožbo zavrnila in v reviziji izpodbijano odločbo potrdila. Zoper navedeno odločbo tožnik ni zahteval sodnega varstva. To je razvidno tudi iz zapisnika o glavni obravnavi pri sodišču prve stopnje dne 25. 3. 2010, na listovni št. 23, kjer je toženka na to izrecno opozorila, tožnik pa ni vedel povedati zakaj sodnega varstva zoper dokončno odločbo toženke z dne 5. 1. 2010 ni uveljavljal. Odločba z dne 5. 1. 2010 je tako postala pravnomočna. S to odločbo je bila tožniku dokončno odmerjena višina starostne pokojnine in nadomeščena tudi odločba z dne 22. 1. 2009, katere odpravo je tožnik želel v sodnem sporu. Tožnik je pravni interes v tem socialnem sporu izkazoval do izdaje navedene dokončne odločbe toženke z dne 5. 1. 2010, od pravnomočnosti te odločbe dalje si svojega pravnega položaja v tem sporu ne more več izboljšati in torej ne izkazuje več pravnega interesa za vlaganje pravnih sredstev.

Ker morebitna ugoditev pritožbi in posledična odprava izpodbijanih odločb toženke v tem sporu ne bi v ničemer vplivala na izboljšanje pravnega položaja tožnika, ni več podlage za presojo zakonitosti izpodbijane sodbe v pritožbenem postopku. Pritožbo, za katero tožnik nima pravnega interesa, je bilo za to treba v skladu z 4. odst. 343. čl. ZPP v zvezi z 1. odst. 343. čl. ZPP zavreči.