Jedro

Ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z aktualno situacijo v tožnikovi izvorni državi Afganistanu na podlagi Smernic UNHCR iz avgusta 2021 in februarja 2022 ni sporno dejstvo. Tožena stranka pa ni nasprotovala navedbam tožnika o povsem spremenjeni situaciji v Afganistanu, ki je naknadno nastopila šele po izdaji izpodbijane odločbe zaradi prevzema oblasti s strani talibanov v celotni državi in da tako v primeru vrnitve tožnik ne bi bil deležen nikakršne zaščite. Prevzem oblasti talibanov v celotnem Afganistanu avgusta 2021 je novo nastala okoliščina in bistveno spremenjena okoliščina glede aktualnih razmer v izvorni državi, zato tožnik ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča (X Ips 4/2022 z dne 16. 3. 2022) izpolnjuje pogoje za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite, saj so podani utemeljeni razlogi, da bi bil tožnik v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1829/2018/34 (122-12) z dne 7. 12. 2020 odpravi in se prošnji prosilca, ki trdi, da je A. A., rojen ... 7. 1995 v provinci Laghman, državljan Islamske republike Afganistan (sedaj Islamski emirat Afganistan), ugodi tako, da se mu prizna status subsidiarne oblike zaščite za eno leto od nastopa pravnomočnosti odločitve.

II. Sodna odločba o priznanju statusa subsidiarne oblike zaščite s pravnomočnostjo odločitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite tožnika, ki se je predstavil kot A. A., rojen v provinci Laghman, državljan Islamske republike Afganistan, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da je tožnik nepismen, neporočen, po etnični pripadnosti Paštun, po veroizpovedi musliman in je dne 11. 7. 2019 pri Ministrstvu za notranje zadeve, sedaj toženi stranki, vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS), ne da bi ob podaji prošnje izkazal svojo istovetnost. Predhodno je že zaprosil za mednarodno zaščito dne 23. 8. 2018, potem pa je samovoljno zapustil Azilni dom in je bil v RS vrnjen 9. 7. 2019 s strani varnostnih organov Francoske republike skladno z določili Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju: Uredba Dublin III). Glede tega je tožnik v prošnji izpovedal, da je prvič samovoljno zapustil RS še preden je sodišče odločilo o njegovi tožbi zoper zavrnilno odločbo, ker je bil v skrbeh za mladoletnega brata, živečega v Nemčiji, ki je prav zato bila tudi njegova ciljna država, a je bil po prihodu v Francijo prijet in vrnjen v RS, kjer namerava sedaj tudi ostati. Ob predočenju, da je v prvi prošnji za mednarodno zaščito drugače navajal svoje osebne podatke, in sicer, da mu je ime B. B., rojen ... 1. 1994, je tožnik odgovoril, da on ne ve, zakaj je bilo tako zapisano, vendar je njegovo ime A. A. in je star 24 let, tako da so ti podatki sedaj pravilni. V zvezi z osebnimi dokumenti je povedal, da ima v Afganistanu tazkiro, ki jo lahko tudi pridobi, za kar pa potrebuje nekaj časa.

3. V prošnji je navedel, da jo vlaga zaradi strahu pred talibani, ki so od njega zahtevali, naj pri svojem delu v avtomehanični delavnici v kraju C., nastavlja bombe v vozila tujcev, ki delajo za afganistansko vlado. Ker s talibani ni želel sodelovati, so ga ugrabili in zaprli, več dni mučili in mu grozili s smrtjo, če ne bo sodeloval. Ogrožena je tudi njegova družina, saj so talibani ubili njegovega očeta. Tožnik je državo zapustil, ker bi ga talibani našli v katerem koli kraju v Afganistanu.

4. V obrazložitvi tožena stranka nadalje povzame navedbe tožnika na osebnem razgovoru, na katerem je med drugim izpovedal, da šole ni obiskoval, ker je očetu pomagal pri delu na kmetiji. Želel pa si je postati avtomehanik, zato se je zaposlil v mehanični delavnici z imenom Č. Č. Tam je delal približno 5 let, ko so talibani zahtevali, naj sodeluje z njimi in nastavlja bombe v avtomobile tujcev. Opisal je ugrabitev in mučenje talibanov, ki so začeli groziti tudi njegovi družini. Njegova mama je dobivala grozilna pisma, ki pa jih ni obdržala, ampak jih je strgala. Mamo so enkrat ali dvakrat tedensko na domu obiskovali talibani, nato pa so jo klicali po telefonu vsak dan. Tožnik se je zato odločil, da zapusti državo. Glede opisa njegove ugrabitve je navedel, da se je zgodila na petek, ko se je kot običajno vrnil domov; sicer je med tednom stanoval bližje delavnici, v kateri je bil zaposlen. Ko so potrkali talibani in jim je vrata odprla mama, so vdrli v stanovanje in v njegovo sobo ter ga začeli pretepati. Zatem so ga, držeč za roke, z zavezanimi očmi odpeljali, nato pa so se nekaj časa vozili. Ko so prispeli, je videl gore in nekaj hiš. Vedel je, da so v provinci Laghman. Potem so ga zaprli v sobo, tepli in mučili približno 4 ali 5 dni. Zatem mu je uspelo pobegniti skozi okno. Odšel je k stricu v vas D. Stric mu je pomagal zapustiti državo s pomočjo tihotapca, ki mu je plačal za tožnikovo pot v Evropo. Ugrabitve in groženj tožnik ni prijavil policiji zaradi strahu pred talibani, saj mu policija ne bi mogla pomagati. Zato se je odločil, da zapusti državo, ker imajo talibani svoje privržence po vsem Afganistanu in tožnik nikjer ne bi bil varen. Tudi njegov oče si ni želel, da bi tožnik sodeloval s talibani in jim je to tudi povedal, zato so ga ubili. Talibani so o tožniku poizvedovali tudi pri njegovem mladoletnem bratu, ki je zaradi strahu prav tako zapustil državo. Na vprašanje o ciljni državi je tožnik izpovedal, da ciljne države najprej ni imel, saj je hotel samo oditi v varno državo. Ko pa je še njegov mladoletni brat zapustil Afganistan 4 mesece za tožnikom in je prispel v Nemčijo, se je tudi tožnik odločil za odhod v Nemčijo, preko Italije in Francije. Po lastnih navedbah v Grčiji in na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, Slovenijo pa je prvič samovoljno zapustil, ker si je želel v Nemčijo k svojemu mladoletnemu bratu, a si sedaj želi ostati v RS. Če bi se moral vrniti nazaj v Afganistan tožnik meni, da bi bilo njegovo življenje ogroženo in bi imel težave s talibani, ki ga ne bi pustili živega, sedaj pa si želi ustvariti življenje v RS. Naknadno je toženi stranki dne 16. 9. 2019 tožnik predložil 3 fotografije za izkazovanje, da je bila iz Afganistana poslana po pošti tazkira, sestavljena v angleškem jeziku, ki jo je 27. 9. 2019 tožnik predložil toženi stranki.

5. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka povzame navedbe tožnika na drugem osebnem razgovoru 2. 9. 2020. Tedaj je tožnik izpovedal, da je delal v avtomehanični delavnici v kraju C.; popravljal je zavore, menjalnike in sklopke velikih tovornjakov znamke Mercedes, ki so bili v lasti tujcev, vozili pa so jih Afganistanci. Svojemu šefu je tožnik povedal o težavah s talibani ter da zato ne more več priti na delo. Glede opisa okoliščin svoje ugrabitve je izpovedal, da so ga talibani že pričakali doma in ga pretepli ter ugrabili, nato pa je po štirih ali petih dneh pobegnil k svojemu stricu. Talibani so nato ubili njegovega očeta, ki ni želel, da bi tožnik sodeloval z njimi, stric pa mu je nato pomagal zapustiti državo. Tedaj si je tožnik želel priti v prvo varno državo. Ko pa je izvedel, da je njegov brat odšel v Nemčijo, se je tja namenil tudi tožnik, vendar so ga v Franciji prijeli in ga vrnili nazaj v RS, kjer si sedaj želi ostati in povabiti sem tudi brata. Meni, da talibani vedo, da je v Evropi in da bi ga v primeru vrnitve ubili.

6. Tožnik po ugotovitvi tožene stranke ni izkazal istovetnosti v skladu s prvim odstavkom 97. člena Zakona o tujcih, saj ni predložil izvirnika dokumenta s sliko, ki bi ga izdal državni organ, temveč zgolj angleški prevod osebnega dokumenta, ki izrecno navaja, da se z njim potrjuje zgolj pisna vsebina originala, ne pa tudi fotografija.

7. Po ugotovitvi tožene stranke se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje in svoje razloge za odhod iz izvorne države razmeroma podrobno obrazložil ter konkretno odgovarjal na zastavljena vprašanja, ki se jim ni izogibal. V zvezi s predložitvijo dokazov pa ugotavlja, da glede na njegove navedbe sicer ni bilo pričakovati, da bi predložil kakršne koli dokaze, vendar je v njegovih izjavah zasledila več bistvenih kontradiktornosti. Tako ugotavlja glede tožnikovih izjav o tem, kje točno se je nahajal v času, ko naj bi talibani ubili njegovega očeta, saj je na prvem osebnem razgovoru o tem navajal, da je bil tedaj v službi; drugače pa je o tem izpovedal na drugem osebnem razgovoru, ker je navedel, da je bil tedaj pri stricu že po tem, ko je pobegnil talibanom. Nadaljnje nedoslednosti in nejasnosti tožena stranka ugotavlja v zvezi s tem, katere tovornjake so popravljali v avtomehanični delavnici, kjer je bil zaposlen tožnik: v prvi prošnji je navedel, da so popravljali ameriške tovornjake; v drugi prošnji je o tem navedel drugače, in sicer, da so popravljali vozila tujcev, ki so delali za afganistansko vlado; nato je na prvem osebnem razgovoru o tem povedal še drugače, da je šlo za vozila tujcev, na drugem osebnem razgovoru pa je o tem povedal, da so bili tovornjaki v lasti tujcev, ki so jih vozili šoferji iz Afganistana. Tako se njegove izjave po oceni tožene stranke ne izkažejo le kot kontradiktorne, ampak tudi kot neprepričljive. To pa predvsem zaradi posplošenosti in nejasnosti. V nadaljevanju obrazložitve podrobno izpostavlja tudi kontradiktornost citiranih izjav tožnika, ki je v prvi prošnji navedel, da je med ugrabitvijo moral za talibane popravljati vozila, kasneje pa tega ni več zatrjeval, ampak zgolj navajal, da so ga talibani mučili. Dodatne kontradiktornosti tožena stranka ugotavlja ob primerjanju navedb tožnika, ki je na prvem osebnem razgovoru kot eno od treh groženj omenil grozilna pisma, vendar jih pozneje sploh ni več omenjal. 8. Po oceni tožene stranke, poleg ugotovljene kontradiktornosti, izstopa neprepričljivost tožnikovih izjav glede zahtev talibanov, da naj v delavnici, kjer je bil zaposlen tožnik nastavlja bombe v tovornjake tujcev. To je po njeni oceni že samo po sebi malo verjetno in neprepričljivo, saj terja specialno znanje, bilo pa bi tudi hitro izsledljivo. Zato kot malo verjetno ocenjuje, da bi talibani iz province Lagham od tožnika zahtevali, naj podstavlja bombe v drugi provinci, ki je pod nadzorom druge skupine talibanov. Kot nenavadno označuje tudi navedbo, da se je na tožnikove težave šef delavnice odzval nezainteresirano. Razen tega kot pavšalne in neprepričljive označuje njegove navedbe, da talibani vedo, da je tožnik v Evropi, saj jih ni znal pojasniti s konkretnimi okoliščinami ali informacijami, na podlagi katerih bi lahko prišel do takšnega zaključka, pač pa je le posplošeno zatrjeval, da imajo talibani v Afganistanu svoje vohune.

9. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve povzema vsebine informacij o stanju v izvorni državi. Tako na podlagi Poročila EASO iz novembra 2016 ugotavlja, da Lagham velja za eno od sorazmerno nestabilnejših provinc vzhodnega Afganistana. Ker je bilo v obdobju od 1. 9. 2015 do 31. 5. 2016 zabeleženih 70 varnostnih incidentov, iz tega sklepa, da prisotnost talibanov v domačem okraju tožnika ni močna in vidna ter da imajo tožnikove navedbe le šibko oporo v informacijah o izvorni državi. Razen tega se med primeri prisilnega nabora province Lagham niti ne omenja. Ker nabor običajno ni individualen, ampak skupinski, na ljudi pa se vpliva preko vodij skupnosti, da se osebe pridružijo talibanom in prestanejo zahtevno urjenje, kar ne potrjuje tožnikovih navedb, ki se tako po oceni tožene stranke izkažejo za malo verjetne. Še zlasti navedba, da se je od tožnika pričakovalo, da bo nameščal eksplozivna telesa v delavnici, kjer je bil zaposlen. Ker tožena stranka ni našla informacij o tem, da bi talibani zaposlene v avtomehaničnih delavnicah nagovarjali, naj na vozila tujcev montirajo eksplozivna telesa, tožnikove navedbe tako nimajo opore v informacijah o izvorni državi.

10. Ker se je tožnik pred prihodom v Slovenijo zadrževal v kar dveh državah članicah EU, v nobeni pa ni zaprosil za mednarodno zaščito, tožena stranka meni, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času v skladu s tretjim odstavkom 21. člena ZMZ-1. Ker je razen tega tožnik sprva navedel Italijo kot ciljno državo iz tega tožena stranka sklepa, da v Sloveniji tožnik sploh ni iskal mednarodne zaščite. Tudi državno mejo je prečkal na način, da se je izogibal možnim stikom z ljudmi, prijet pa je bil v neposredni bližini italijanske meje, tako da ni mogoč zaključek, da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je to bilo mogoče, pač pa šele po tem, ko ga je prijela policija. Kot negativen element pri tej presoji tožena stranka ocenjuje tudi dejstvo, da je tožnik po vložitvi prve prošnje celo zapustil RS, kljub opozorilom tožene stranke, ki po povedanem ugotavlja, da ni podana splošna verodostojnost tožnika.

11. Tožena stranka glede na razlog, s katerim tožnik utemeljuje svojo prošnjo, da mu talibani grozijo, ker z njimi noče sodelovati, iz česar posledično lahko izhaja, da mu talibani pripisujejo nasprotno politično prepričanje od njihovega dojemanja, kdo in na kakšen način bi moral voditi državo, tožnik po oceni tožene stranke smiselno uveljavlja strah pred preganjanjem zaradi političnega prepričanja po prvem odstavku 27. člena ZMZ-1. Ob upoštevanju drugega odstavka 23. člena ZMZ-1 ter 26. in 27. člena ZMZ-1 v povezavi z 28 členom ZMZ-1 tožena stranka ugotavlja, da preteklega preganjanja tožnik sicer ni uspel dokazati, glede na ugotovljeno kontradiktornost, neprepričljivost in malo verjetnost njegovih navedb. Vendar je v postopku mednarodne zaščite bistvena tudi presoja bodočega tveganja v primeru vrnitve v izvorno državo iz vidika, če bi bil tožnik v primeru vrnitve tarča talibanov, zato je tudi preverila aktualne informacije o Afganistanu: Smernice UNHCR za ugotavljanje potreb po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana ter poročili EASO: Afganistan in Protivladni elementi ter zemljevid nadzora talibanov v Afganistanu. Tako je ugotovila, da so v provinci Lagham sicer prisotni talibani, vendar je njihova prisotnost po okrajih različna. Pri tem je še ugotovila, da tožnikov domači okraj .... ni označen kot sporen, niti ni pod nadzorom talibanov; prav tako, z izjemo operacije afganistanskih sil ob avtocesti Kabul - kraj C., ko so ubile 16 talibanskih borcev in 6 drugih ranile, v zvezi s tem okrajem niso omenjeni nobeni varnostni incidenti. Razen tega iz informacij o tarčah talibanov ni mogla razbrati, da bi bile tarča talibanov osebe, ki so kot tožnik delavci v avtomehaničnih delavnicah. Na podlagi preučenih informacij je zaključila, da je v tožnikovem okraju moč talibanov zelo omejena in da ga talibani ne nadzirajo. Tako je kot neutemeljen ocenila tožnikov strah, da bi ga talibani v primeru vrnitve novačili ali napadli.

12. Ker je tožnik po smislu svojih navedb uveljavljal tudi, da bi mu v primeru vrnitve v Afganistan grozila resna škoda predvsem v smislu prve in posredno tudi druge alineje 28. člena ZMZ-1, je tožena stranka enako kot pri presoji pogojev za priznanje statusa begunca tudi v okviru presoje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite zaradi tožnikovih pavšalnih, neprepričljivih in malo verjetnih izjav, ki nimajo opore v informacijah o izvorni državi, ocenila, da niso podani utemeljeni razlogi za zaključek, da bi bil tožnik v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. Četudi ugotavlja, da v večjem delu Afganistana sicer poteka oborožen spopad, vendar ker tožnik ni uveljavljal, da se zaradi splošnih varnostnih razmer ne bi mogel vrniti v Afganistan, tožena stranka zato ni presojala, ali izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada po tretji alineji 28. člena ZMZ-1. 13. Nadalje v obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da bo tožnik lahko varno potoval iz kraja predvidenega povratka do domačega kraja po vrnitvi iz Evrope z letalskim prevozom do Kabula in nato do tožnikovega domačega okraja ...., pri čemer po oceni tožene stranke sama po sebi pot ne predstavlja takšnega tveganja, da bi bilo mogoče trditi, da obstaja utemeljen razlog, da bi tožnik utrpel resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

14. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanja. Toženi stranki očita, da se sploh ni ukvarjala z njegovo brazgotino na prstu, za kar bi naj morala pridobiti izvedensko mnenje v zvezi z njenim nastankom in verodostojnostjo tožnika v tej zvezi. Toženi stranki še očita, da tožnika ni vprašala nič v zvezi z njenim nastankom oziroma glede okoliščin nastanka te brazgotine. Glede na prakso Komiteja proti mučenju v zvezi z odreditvami pregledov strokovnjakov in glede na 39. člen ZMZ-1 bi tožena stranka po stališču tožnika morala pridobiti izvedensko mnenje o tem, kolikšna je stopnja verjetnosti, da so tožnikove poškodbe nastale na način, kot ga zatrjuje tožnik, ki mu tožena stranka ne verjame glede izvora nastalih poškodb. Tožnik se ne strinja niti s presojo tožene stranke o njegovi verodostojnosti. Glede časa smrti očeta tožnik navaja, da je to bilo v času, ko je bil tožnik že pri stricu, o čemer je tožnik izpovedal pri podaji prošnje, ker je po tem, ko so mu ubili očeta, vedel, da ga talibani ne bodo pustili pri miru, zaradi česar se je tožnik odločil za zapustitev države, saj nikakor ne bi odšel nazaj na delo po tako tragičnem dogodku, kot je smrt očeta. Tožnik se tudi ne strinja, da so njegove izjave v zvezi z vozili, ki jih je popravljal, kontradiktorne, nedosledne in nejasne, saj je navedel, da je popravljal tovornjake znamke Mercedes. Dejstvo, da tožnik ni točno vedel, kateri tujci so bili lastniki tovornjakov za tožnika ne pomeni njegove neverodostojnosti. Od mehanika niti ne gre pričakovati, da bo vedel točno o lastništvu vozil v popravilu. Dejstvo, da je tožnik pri podaji druge prošnje navedel, da so lastniki vozil delali za afganistansko vlado ni v ničemer sporno, saj obstajajo tuja logistična podjetja z lastnimi in najetimi tovornjaki, ki sodelujejo z ameriško vojsko oziroma afganistansko vlado, ki se bori proti talibanom. Vse, kar je vedel, je bilo to, da so afganistanski šoferji vozili nafto za tujce v tovornjakih znamke Mercedes v lasti tujcev, tožena stranka pa te informacije označuje kot presplošne. S tem se tožnik sicer strinja, vendar meni, da konkretnejših informacij od njega kot mehanika ni mogoče niti pričakovati. Razen tega sam ni nikoli trdil, da je za talibane popravljal vozila, temveč da so ga silili, da bi to delal. Po stališču tožnika je pri podaji prve prošnje prišlo do pomote pri zapisu njegovih navedb. V zvezi z omembo grozilnih pisem pa tožnik pojasnjuje, da je o tem govoril posebej vprašan, na kakšne načine so mu talibani grozili in da ni najbolje razumel besedne zveze ''način grožnje''. To izhaja iz njegovega odgovora, ko je kot enega izmed načinov groženj navedel, da so sosedi povedali talibanom, kdaj bo doma, kar dejansko ni ''način grožnje''. Zato meni, da mu ni mogoče očitati, da grozilnih pisem ni več omenil. Z delom je prenehal po tem, ko so ga ugrabili in po tem dogodku je poklical šefa ter mu povedal, da ne bo več prišel na delo zaradi težav s talibani, pred tem pa o težavah s talibani šefu ni govoril, kar pojasnjuje tudi šefovo nezainteresiranost, ker šefu ni bilo potrebno več skrbeti, da bi tožnik v njegovi delavnici nastavljal bombe. V zvezi s stališčem tožene stranke, da rokovanje z bombami zahteva posebno znanje, tožnik pojasnjuje, da je šlo za magnetne bombe, ki jih ni težko pritrditi brez dolgotrajnega usposabljanja. Glede njenega stališča, da bi izvor bombe brez večjih težav izsledili, tožnik navaja, da je to talibanom vseeno, saj tudi javno prevzemajo talibani odgovornost za napade. Sploh pa ni nujno, da bi v zvezi z nastavitvijo bombe sploh prišlo do preiskave. Prav tako se tožnik ne strinja s stališčem tožene stranke, da talibani iz province Laghman od tožnika ne bi zahtevali, da nastavlja bombe v drugi provinci pod nadzorom druge skupine talibanov, saj gre pri vseh za isto vladajočo strukturo Tožnik se tudi ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik ni znal pojasniti, kako talibani vedo, da je v Evropi, češ da imajo talibani vsepovsod svoje ljudi, ki za njih vohunijo, saj je za talibane značilna dobro razvita obveščevalna mreža. Od njega pa ni mogoče pričakovati, da bo konkretno vedel, kdo točne je obvestil talibane o njegovem odhodu v Evropo. Tožnik se tudi ne strinja z ugotovitvami tožene stranke glede prisotnosti talibanov v tožnikovem okraju leta 2016, da prisotnost talibanov ni bila močna in vidna, saj tak zaključek označuje kot neutemeljen ob dejstvu, da so bili talibani v provinci Lagham prisotni in da je bila ta provinca nestabilna ter da je prišlo do 70 incidentov v tožnikovem okraju v devetih mesecih, kar pomeni, da tožnikove izjave podpirajo tudi pridobljene informacije EASO glede na to, da je tedensko prišlo do enega ali več incidentov, povezanih s talibani. Zato meni, da ni mogoč zaključek, da je bila prisotnost talibanov šibka in nevidna. Glede poročila EASO „Novačenje s strani oboroženih skupin“, tožnik meni, da sploh ni relevantno v obravnavanem primeru, saj se nanaša na novačenje, ne govori pa o primeru, kakršen je tožnikov primer glede siljenja talibanov k opravljanju določenih del za njih. Tudi dejstvo, da tožena stranka o tem ni našla nobenih informacij še ne pomeni, da to ni verjetno. Tudi iz poročil izhaja, da so magnetne bombe zelo pogoste v Afganistanu. Tožnik poudarja, da je za mednarodno zaščito zaprosil takoj po prijetju s strani policije. Prav tako se ne strinja z zaključkom tožene stranke glede njegove splošne neverodostojnosti. Meni, da je uspel izkazati preteklo preganjanje s strani talibanov, ki bi mu v primeru vrnitve grozilo tudi v prihodnosti. Ob tem navaja, da so talibani v tožnikovi provinci še kako prisotni, tožena stranka pa je bila s slabo varnostno situacijo, ki lahko pomeni resno škodo v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ-1, seznanjena s poročili o izvorni državi, ki jih je vložil tožnik po svojih pooblaščencih med postopkom. V zvezi z zaključkom o stopnji nasilja iz smernic EASI tožnik meni, da je že zastarel, ker zajema predvsem leto 2018, medtem ko zadnje poročilo iz leta 2020 navaja povečanje incidentov in civilnih žrtev v prvi polovici leta 2020 na podlagi citiranih virov, ki provinco Lagham v vzhodnem Kabulu štejejo za eno izmed najbolj negotovih provinc, ker so talibanski borci dejavni v številnih okrožjih te province. Toženi stranki tožnik očita zmotno uporabo materialnega prava in napačno ugotovitev dejanskega stanja pri presoji obstoja situacije splošnega nasilja, ki predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista po tretji alineji 28. člena ZMZ-1. Prav tako se tožnik ne strinja z njenimi ugotovitvami glede varnosti poti med Kabulom in Qarghayem, saj tožnik trdi, da gre za cesto, ki je ena izmed najbolj nevarnih cest v državi in na svetu glede na več poročil o napadih prav na tej cesti. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in nadomesti s sodbo, s katero naj tožniku prizna status begunca, podrejeno pa status subsidiarne zaščite, oziroma podrejeno, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

15. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri izrecno vztraja, saj meni, da je pravilna in zakonita. Dodatno še navaja, da je poškodba prsta z nožem nekaj običajnega, tako da niti potrditev izvedenca, da je brazgotina na prstu tožnika nastala z nožem, ne bi bistveno pripomogla k temu, da bi tožnikove izjave tožena stranka sprejela za verodostojne. Ker ne gre za neposreden dokaz, da so tožnika mučili talibani, je ta dokaz potrebno presojati skupaj z vsemi drugimi dokazi, v tem primeru izjavami tožnika, ki pa v večjem delu niso prepričljive, niso verjetne in nimajo opore v informacijah o izvorni državi. Tožnik pa ni pojasnil kontradiktornosti svojih izjav v zvezi s svojim nahajanjem v času očetove smrti, niti kontradiktornosti svojih izjav glede tega, zakaj je najprej trdil, da so ga talibani silili, naj jim popravlja avtomobile. Tožena stranka poudarja, da se je tožnik pri pojasnjevanju nezainteresiranosti njegovega šefa zapletel v nove kontradiktornosti, saj je tožnik na drugem osebnem razgovoru trdil, da je šefa obvestil takrat, ko so se težave začele, v tožbi pa navaja, da je šefa obvestil šele po ugrabitvi. Razen tega poudarja, da tožnik s tem, ko se je skrival v gozdu in hodil ponoči, ni ustvarjal pogojev, da bi lahko čim prej dobil možnost zaprositi za mednarodno zaščito, ampak se je očitno izogibal možnosti stika z uradnimi osebami. Navaja še, da na podlagi informacij o izvorni državi ni mogoče zaključiti, da je tožnikov okraj sporen ali pod nadzorom talibanov in da ni mogoče zaključiti, da je strah tožnika pred preganjanjem s strani talibanov utemeljen. Poleg tega pa zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito v RS ne vodi avtomatično do odstranitve iz države, ampak se v zvezi s tem vodi še poseben postopek, v okviru katerega je potrebno upoštevati tudi tisto, česar tožnik ni navedel, pač pa je lahko relevantno z vidika 2. in 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju: EKČP). Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

16. V nadaljnji pripravljalni vlogi tožnik glede verjetnosti nastanka brazgotine na njegovem prstu meni, da bi se morala presojati ločeno oziroma posebej, tako da bi strokovnjak ugotovil, na kakšen način in s čim je bila brazgotina povzročena, kar bi tožena stranka nato s primerjanjem izjave tožnika ugotovila, ali je tožnik verodostojen glede nastanka brazgotine. Dodatno tožnik navaja, da nekaterih ugotovljenih nekonsistentnosti ni mogoče pojasniti, saj lahko pride do različnih zapisov v zapisnikih zaradi različnih razlogov, ko je na primer napaka pri prevodu ali tožnikova nepozornost pri branju zapisnikov, nerazumevanju vprašanj in tako naprej. Tudi besedne zveze ''način grožnje'' tožnik ni najbolje razumel. Zato na izrecno vprašanje uradne osebe ni ponovno navedel grozilnih pisem. Tožnik je s tem, ko je rekel, da je šefa obvestil takrat, ko so se težave začele, mislil na čas, ko je bil ugrabljen, saj je takrat dejansko spoznal, da je situacija resna. Toženi stranki očita, da ga v zvezi z vrstami bomb ni nič vprašala in da mu tako ni dala niti vedeti, da dvomi v njegovo znanje postavljanja bomb. Talibanom je vseeno, ali oblasti identificirajo izvor bomb, saj talibani samoiniciativno pogosto prevzamejo odgovornost za napade, tako da možnost identifikacije izvora bombe ne omaje tožnikove verodostojnosti. Že samo po sebi dejstvo, da je v tožnikovem okraju prišlo do več kot enega incidenta na teden dokazuje močno prisotnost talibanov. Po mnenju tožnika pa so tudi kršitve 3. člena EKČP relevantne pri presojanju upravičenosti do subsidiarne zaščite, saj resna škoda, kateri je tožnik lahko podvržen zaradi ne diskriminatornega nasilja, nedvomno ustreza vsebini 3. člena EKČP glede prepovedi nehumanega in nečloveškega ravnanja in ne prihaja v obzir le pri presoji načela nevračanja.

K točki 1:

17. Tožba je utemeljena.

18. Sodišče je v obravnavanem primeru razpisalo glavno obravnavo ter strankama na prvem naroku 8. 4. 2022 vročilo Stališča UNHCR glede (ne)vračanja zavrnjenih prosilcev za mednarodno zaščito iz meseca avgusta 2021 za državljane Afganistana (priloga C1 - fotokopija iz spisa I U 1429/2021) in ju skladno z načelom odprtega sojenja v okviru materialno procesnega vodstva pozvalo k preudarku o morebitni sklenitvi sodne poravnave. Na predlog pooblaščenke tožene stranke, ker ni imela ustreznega pooblastila za sklenitev sodne poravnave, je sodišče na določen rok preložilo narok za glavno obravnavo.

19. Na glavni obravnavi, ki se je nadaljevala 15. 4. 2022, je sodišče v dokaznem postopku pregledalo tudi vse ostale listine upravnega in sodnega spisa, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, ter priloge A1 - A 2 in B1 - B4 ter C1 - c2, ki jih je v soglasju s strankama štelo za prebrane, strankama pa je bila dana možnost zaključne besede, ki sta jo tudi izkoristili. Kot nepotreben je sodišče zavrnilo dokazni predlog po ustnem zaslišanju tožnika, saj tožnik, ki je bil že večkrat ustno zaslišan še pred izdajo izpodbijane odločbe, v tožbi ni navedel v čem oziroma kako bi se njegova izpovedba na glavni obravnavi pred sodiščem razlikovala od njegove ustne izpovedbe, ki jo je večkrat podal v upravnem postopku ob vsakokratnem opozorilu na dolžnost govoriti resnico in posledice krive izpovedbe na osebnih razgovorih dne 2. 9. 2020 in 12. 9. 2019, na katerih sta bila sestavljena tudi zapisnika št. 2142-1829/2018/30 (1312-05) z dne 2. 9. 2020 in št. 2142-1829/2018/22 (1312-16) z dne 12. 9. 2019 z dokazno veljavo javne listine v skladu z določilom prvega odstavka 80. člena1 Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v povezavi s 33. členom2 ZMZ-1. 20. V zvezi z obema strankama predočenimi Smernicami UNHCR iz meseca avgusta 2021 je tožena stranka navedla, da so te Smernice UNHCR iz avgusta 2021 bile pozneje nadomeščene s Smernicami UNHCR iz meseca februarja 2022, v katerih UNHCR predlaga, da se v trenutnih razmerah prekine odločanje za prosilce za mednarodno zaščito iz Afganistana, razen če se jim prizna status begunca, pri čemer je poudarila, da sicer spremenjena situacija v izvorni državi nikakor ne more vplivati na podano oceno prepričljivosti, verjetnosti in skladnosti izjav tožnika v izpodbijani odločbi.

21. Ker tožena stranka ni nasprotovala Smernicam UNHCR iz avgusta 2021 in februarja 2022, niti ni nasprotovala navedbam tožeče stranke, ko je na naroku za glavno obravnavo 8. 4. 2022 izpostavila sedaj povsem spremenjeno situacijo v Afganistanu, ki je naknadno nastopila šele po izdaji izpodbijane odločbe zaradi prevzema oblasti s strani talibanov v celotni državi in da tako v primeru vrnitve tožnik ne bi bil deležen nikakršne zaščite, je po presoji sodišča tako ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z aktualno situacijo v tožnikovi izvorni državi Afganistanu potrebno obravnavati kot med strankama nesporno dejstvo.

22. To pa je za sprejem odločitve sodišča v obravnavani zadevi odločilnega pomena v zvezi s presojo subsidiarne oblike zaščite na podlagi prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1, četudi se sodišče sicer strinja s preudarki, razlogi in zaključki tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki so bili glede na tedaj ugotovljeno dejansko stanje glede na tedanje razmere v Afganistanu pravilni, izčrpni in logično prepričljivi za utemeljitev sprejete odločitve tožene stranke, da zavrne tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito v celoti, glede obeh statusov, tako statusa begunca, kot tudi subsidiarne zaščite (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Prav tako sodišče lahko sledi toženi stranki, ki je na naroku za glavno obravnavo 15. 4. 2022 pojasnila, da je izpodbijano odločbo o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito izdala že konec leta 2020 ob ugotovitvi, da so tožnikove izjave o preganjanju s strani talibanov malo verjetne, neprepričljive in tudi kontradiktorne v več bistvenih stvareh ter da niso imele opore v tedaj preučenih informacijah o izvorni državi.

23. Ker je sodišče glede na povedano moralo v obravnavani zadevi izpodbijani akt zaradi naknadne spremembe bistvenih okoliščin relevantnega dejanskega stanja odpraviti in samo odločiti o stvari, sodišče dodatno pojasnjuje, da se ne bo posebej opredeljevalo do tega, ali bi tožena stranka morala zapisati izrek v dveh ločenih točkah posebej o statusu begunca in posebej o statusu subsidiarne zaščite.

24. Po določbi 2. člena ZMZ-1 mednarodna zaščita pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člena tega zakona in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. V skladu s 24. členom ZMZ-1 so subjekti preganjanja po tem zakonu lahko država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ali nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej (država, politične stranke ali organizacije), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Dejanja preganjanja morajo biti v skladu s 26. členom ZMZ-1 dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali pa morajo ta dejanja predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Med razloge preganjanja se v skladu s 27. členom ZMZ-1 med drugim šteje tudi pripadnost določenemu političnemu prepričanju, pri čemer pojem političnega prepričanja pomeni imeti neko mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s potencialnimi subjekti preganjanja, in z njihovo politiko ali metodami, ne glede na to, ali je prosilec v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem tudi ravnal. Pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima politične značilnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja (sedmi in deveti odstavek 27. člena ZMZ-1). Resna škoda, kot jo opredeljuje 28. člen ZMZ-1, zajema: -smrtno kazen ali usmrtitev (1. alineja); - mučenje ali nečloveško in poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja); - resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (3. alineja).

25. Glede na navedbe tožnika na dveh osebnih razgovorih med tekom upravnega postopka še pred izdajo izpodbijane odločbe dne 2. 9. 2020 in 12. 9. 2019 ter oceno tožene stranke o verodostojnosti njegovih navedb o tem, da je državljan Afganistana, in ob upoštevanju, da med strankama ni spora o tem, da so v tožnikovi izvorni državi Afganistanu oblast v avgustu 2021 prevzeli talibani v celotni državi, sodišče ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča, izraženih v sklepu št. X Ips 4/2022 z dne 16. 3. 2022 (8. točka obrazložitve), sodi, da tožnik, glede na novo nastale okoliščine glede popolnoma spremenjenih razmer v izvorni državi izpolnjuje pogoje za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite na podlagi 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1, saj tožena stranka navedbam tožeče stranke ter podatkom in priporočilom UNHCR glede prosilcev iz Afganistana na glavni obravnavi ni kakorkoli oporekala oziroma jim ni nasprotovala.

26. Glede na tako bistveno spremenjene okoliščine glede aktualnih razmer izvorni državi tožnika, ki med strankama niso niti sporne, so podani utemeljeni razlogi za zaključek, da bi bil tožnik v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. Zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo ob smiselni uporabi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (zaradi naknadno nastale bistvene spremembe dejanskega stanja) v povezavi z 22. in 23. členom Ustave, ker v nasprotnem primeru ne bi bilo na učinkovit način zagotovljeno uresničevanje pravice tožnika do sodnega varstva v skladu s 23. členom Ustave in do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave upoštevaje stališča Vrhovnega sodišča, izražena v sklepu št. X Ips 4/2022 z dne 16. 3. 2022 (8. in 14. točka obrazložitve).

27. Sodišče je po povedanem ocenilo, da lahko samo odloči o stvari, ker v obravnavanem primeru narava stvari to dopušča in za takšno odločitev dajejo zadostno podlago podatki spisa ter je dejansko stanje, kot ga je sodišče ugotovilo na glavni obravnavi med strankama tudi nesporno. Zato je sodišče ob ugotovitvi, da so v tem primeru kumulativno izpolnjeni tudi predpisani zakonski pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1, odločilo v sporu polne jurisdikcije in tožniku priznalo status subsidiarne oblike zaščite za čas enega leta od nastopa pravnomočnosti te odločbe sodišča (z možnostjo podaljšanja), saj za prekinitev predmetnega postopka, ki jo je smiselno predlagala tožena stranka s sklicevanjem na novejše Smernice UNHCR iz februarja 2022, sodišča nima zakonske podlage v določilih 47. in 48. člena ZUS-1. K točki 2:

28. Odločitev v 2. točki izreka te sodbe temelji na določbi drugega odstavka 92. člena ZMZ-1, po kateri osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznana subsidiarna zaščita, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji dokler ta zaščita traja. Po določbi tretjega odstavka 92. člena ZMZ-1 dovoljenje za prebivanje izda pristojno ministrstvo, v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.

1 ZUP v 1. odstavku 80. člena določa:"Zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami tega zakona, je javna listina. Zapisnik je dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni." 2 ZMZ-1 v 33. členu določa:"V postopkih po tem zakonu se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače."