Jedro

Zoper (ugodilno) sodbo tožeča stranka nima pravnega interesa za pritožbo, taka pritožba je nedovoljena (3.odst. 343.čl. ZPP).

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrže, v preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi

izpodbijani sklep o stroških.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžan toženec plačati tožeči stranki odškodnino v višini 1.638,71 EUR (kar je znašalo pred konverzijo po Zakonu o uvedbi eura na dan 01.01.2007 392.700,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.09.2000 dalje do plačila, v 15-ih dneh. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožencu pravdne stroške v višini 13,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi, sodbo spremeni, v stroškovnem delu pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku sicer pravilno odločilo (pri čemer je bilo vezano na sodbo Višjega sodišča v Kopru opr.št. I Cp 701/2004), vendar pa je zavzelo napačno stališče do stroškov, ki so bili potrebni zaradi preprečitve izvršbe. Pri odločanju o škodi je potrebno upoštevati dejstvo, da predlog za izvršbo ni bil nikoli vložen in da po 144.čl. takrat veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) predmet izvršbe niso bila denarna sredstva, ki jih ima na računu lokalna skupnost, kolikor so nujno potrebna za opravljanje njenih temeljnih nalog oziroma dejavnosti. Pri tem je spregledalo dejstvo, da po takrat veljavnem ZIZ bi ob vložitvi morebitnega predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova prišlo do blokade denarnih sredstev do višine terjatve na celotnem dolžnikovem računu, kar bi pomenilo glede na omejene prilive dejansko hude posledice za delovanje občine. Šele na izvršilnem naroku bi lahko dolžnik dokazal, kateri del denarnih sredstev, ki jih ima na TRR, potrebuje za redno dejavnost in kateri del sredstev je dovoljeno zarubiti. To bi lahko storil le s prikazom proračuna, ki pa ga je bilo tedaj potrebno sprejeti. Tožeča stranka je namreč dobila del sredstev iz tako imenovane primerne porabe za opravljanje rednih dejavnosti, del sredstev pa iz naslova lastnih dejavnosti. Vsa sredstva tožeče stranke pa tedaj niso zadoščala za poplačilo terjatve, ki je bila ugotovljena s pravnomočnim izvršilnim naslovom, zato je bilo potrebno pri tožnici opraviti rebalans proračuna, ločiti sredstva, ki bi bila za poplačilo upnika od sredstva, ki so bila namenjena redni dejavnosti in opravljanju nujnih nalog, pri čemer je svetoval odvetnik. Ker je obstajal utemeljen razlog za to, da je menila, da bo upnik vložil izvršbo, je bilo potrebno pričeti z upnikom pogovore in sicer pisno korespondenco in na sedežu upnika, poleg tega je odvetnik tedaj pri Okrajnem sodišču v S. vložil predlog za razpis izvršilnega naroka, ki je bil zavržen, saj upnik pozneje zaradi dogovorov o možnosti prostovoljnega poplačila z izvršbo ni začel. Zato tožeča stranka meni, da je bila ta storitev nujna in bi jo moralo sodišče pri odločanju o odškodnini upoštevati in tožbenemu zahtevku v tem delu ugoditi. Graja tudi stroškovno odločbo in meni, da je sodišče v tem delu zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, saj odločitve o stroških ni obrazložilo, tako da sodbe v tem delu ni moč preizkusiti, saj iz sodbe ni moč ugotoviti, katere priglašene stroške pooblaščencev pravdnih strank je sodišče upoštevalo, poleg tega je napačno opravilo pobot pravdnih stroškov.

Pritožba zoper sodbo ni dovoljena, zoper sklep o stroških pa ni utemeljena.

V obravnavani pravdni zadevi je tožeča stranka vtoževala plačilo odškodnine v višini 2.215.000,00 SIT. Pregled spisa pokaže, da je prvostopenjsko sodišče s sodbo opr.št. P 301/02 z dne 30.03.2004 delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo tožencu plačilo odškodnine v višini 392.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.09.2000 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sodno odločbo z dne 11.05.2006, opr.št. I Cp 701/2004, ugodilo toženčevi pritožbi in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu in glede stroškov razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo tožeče stranke pa je zavrnilo in potrdilo sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu. Predmet novega sojenja je bila torej le še odškodnina v zvezi z udeležbo odvetnika na sejah občinskega sveta (strošek sej v skupnem trajanju 17 ur, kar znaša 3.300 odvetniških točk in skupaj z DDV 392.700,00 SIT, oziroma sedaj 1.638,71 EUR). Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zahtevku (v razveljavljenem obsegu) v celoti ugodilo, tožencu naložilo v plačilo odškodnino v višini 1.638,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.09.2000 dalje do plačila. Zoper tako (ugodilno) sodbo zato tožeča stranka nima pravnega interesa za pritožbo, taka pritožba je nedovoljena (3.odst. 343.čl. ZPP). Tožeča stranka v pritožbi poudarja potrebnost stroškov v zvezi s pogovori z upnikom in izvršilnim narokom in vztraja, da bi bilo treba odškodninskemu zahtevku tudi v tem delu ugoditi (pri čemer izpostavlja del prvostopenjske obrazložitve (povzete po citirani sodbi z dne 30.03.2004), ki se nanaša na njen zavrnilni del), pri čemer je očitno spregledala, da je bilo o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka že pravnomočno odločeno. Nedovoljeno pritožbo je bilo zato potrebno zavreči (352.čl. ZPP).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve po 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, ki se nanaša na stroškovno odločbo. Le-ta je ustrezno obrazložena, pravdne stroške je prvostopenjsko sodišče odmerilo po stroškovnikih pravdnih strank, ki se nahajajo v spisu, v skladu s taksno in Odvetniško tarifo, preizkus je s tem mogoče opraviti. Stroški tožeče stranke po izpodbijani stroškovni odločbi (upoštevajoč uspeh v pravdi) znašajo 968,12 EUR, tožene stranke pa 981,12 EUR, po pobotu je dolžna tožeča stranka plačati tožencu pravdne stroške v višini 13,00 EUR, tako je odločilo tudi prvostopenjsko sodišče. Zakaj naj bi bil pobot v izpodbijanem sklepu napačno opravljen pa pritožba ne pove. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o stroških (2.tč. 365.čl. ZPP), ko tudi pri uradnem preizkusu kršitev ni zasledilo.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (154., 165.čl. ZPP).