Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1.

V kolikor je neka država z odlokom določena kot varna izvorna država, se to domneva, tožnik pa bi moral izkazati, da zanj ta država ni varna. Takih individualnih okoliščin, ki bi kazale na to, da zanj osebno ta država ni varna, pa tožnik ni izkazal.

V obravnavani zadevi je ključnega pomena to, da na podlagi tožnikovih izjav ni mogoče zaključiti, da je imel v Turčiji težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, kar pomeni, da njegove navedbe ne ustrezajo definiciji mednarodne zaščite, kot je opredeljena v 27. členu ZMZ-1 (niso podani razlogi preganjanja).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga odstrani v izvorno državo Republiko Turčijo. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2.V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik 31. 7. 2025 pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje je povedal, da je izvorno državo zapustil z namenom, da odpre lokal v Sloveniji ali Italiji. V Italiji je najel stanovanje, kjer je bival približno dva meseca, ko so ga poklicali prijatelji iz Turčije, da jih odpelje iz Hrvaške v Slovenijo. Na mejnem prehodu Metlika ga je policija ustavila in aretirala, ker je nezakonito prevažal osebe pri njihovem vstopu v Slovenijo. Obsojen je bil na dvoletno zaporno kazen.

3.V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4.Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v postopku uveljavljal, da se v izvorno državo ne more vrniti zaradi dolgov, ki jih ne more poravnati, ter zaradi nevarnosti zaporne kazni, ki naj bi mu grozila zaradi neizpolnjevanja finančnih obveznosti. Navaja, da se zaradi tega počuti ogroženega in da se boji posledic ob morebitni vrnitvi. Tožena stranka ugotavlja, da je njegovo prošnjo treba šteti za očitno neutemeljeno, saj očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Po preučitvi vseh izjav, ki jih je tožnik podal v postopku, tožena stranka ocenjuje, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja ali z razlogi resne škode. Iz navedb tožnika izhaja, da ima dolgove, ki jih ne more poravnati. Vendar pa zgolj dejstvo, da ima oseba dolgove in da se sooča z morebitnimi posledicami njihovega neplačila, ne predstavlja preganjanja v smislu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju z ZMZ-1). Tožnik ni izkazal, da bi bil izpostavljen preganjanju zaradi svoje rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja. Iz navedb tožnika izhaja, da se ne želi vrniti v izvorno državo zaradi izogibanja kazenskemu pregonu oziroma izvršitve zakonito izrečene kazenske sankcije zaradi storjenega kaznivega dejanja. Takšna okoliščina sama po sebi ne predstavlja preganjanja v smislu ZMZ-1. Tožnik navaja, da je bil v izvorni državi zaposlen kot bančni uslužbenec, kjer zanj veljajo strožja poklicna pravila, vključno z določbo, da zaposleni v bančnem sektorju ne smejo imeti osebnih dolgov ali slabega finančnega stanja. Zaradi dolgov naj bi izgubil zaposlitev oziroma naj bi mu grozile poklicne in morebitne pravne posledice. Zatrjuje, da se ne želi vrniti v izvorno državo zaradi strahu pred posledicami teh dolgov in izgube družbenega statusa. Tožena stranka s tem v zvezi ugotavlja, da osebne finančne težave in posledice izgube zaposlitve zaradi kršenja notranjih pravil delodajalca ne predstavljajo razlogov za preganjanje, kot jih določa ZMZ-1. Izguba zaposlitve in posledice neizpolnjevanja pogodbenih ali finančnih obveznosti predstavljajo zasebno pravno sfero, ki jih je država izvora praviloma sposobna in pripravljena urejati znotraj svojega pravnega sistema.

5.Tožnik ni predložil verodostojnih dokazov, da bi bile zoper njega sprožene preiskave ali da bi mu grozile nezakonite sankcije, ki bi bile motivirane z razlogi preganjanja, kot so določeni v ZMZ-1. Zakonit kazenski pregon zaradi storitve kaznivih dejanj se ne šteje za obliko preganjanja ali resne škode, razen če bi kazenski postopek oziroma izvršitev kazni pomenila nesorazmerno, nehumano ali ponižujoče kaznovanje oziroma kršitev temeljnih človekovih pravic. Tožnik ni predložil dokazov, da bi bil kazenski postopek proti njemu motiviran z zakonsko določenimi razlogi preganjanja, arbitraren ali da bi bila izrečena kazen nesorazmerna. Prav tako ni izkazal, da bi bile razmere v zaporu v njegovi izvorni državi takšne, da bi pomenile nečloveško ali ponižujoče ravnanje v smislu 3. člena EKČP. Prav tako ni izkazal, da bi bil kazenski postopek proti njemu nepošten ali arbitraren ali politično motiviran niti da bi država izvora ne zagotavljala ustreznih pravnih sredstev ali zaščite. Tožnik je torej navajal samo dejstva, ki so nepomembna za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Glede na navedeno je tožena stranka prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

6.Poleg tega tožena stranka ugotavlja, da tožnik prihaja iz Turčije, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Turčija ob upoštevanju vseh tožnikovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Na podlagi njegovih izjav ni mogoče zaključiti, da je imel v Turčiji težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Iz navedenih razlogov je tožena stranka njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

7.Tožnik v sprva vloženi laični tožbi v turškem jeziku, ki jo je sodišče dalo prevesti preko sodnega tolmača, navaja, da so njegovi dolgovi nastali zaradi napak Okrožnega sodišča v Novem mestu. V primeru vrnitve v Turčijo bi moral plačati približno 40.000 EUR. Ker je v Turčiji delal v državni banki, bi bil kaznovan z zaporno kaznijo 2 leti in 6 mesecev. Poleg tega mu grozijo, ker je po aretaciji na policiji podrobno povedal vse podatke o organizatorjih. Zaradi tega je njegovo življenje izpostavljeno nevarnosti, če se bo vrnil v Turčijo.

8.Tožnik je po svetovalki za begunce dopolnil svojo tožbo, pri čemer navaja, da je Republika Turčija res razglašena z Odlokom Vlade RS o določitvi seznama varnih izvornih držav za varno izvorno državo, vendar pa meni, da je bila tožena stranka dolžna ugotavljati s pridobivanjem dodatnih poročil stanje o njegovi izvorni državi, saj ni mogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kot je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1. Tožena stranka ni v zadostni meri upoštevala njegovih zatrjevanih individualnih okoliščin, ker utemeljuje svojo odločitev predvsem na njegovi izjavi glede osebnih dolgov in morebitne zaporne kazni.

9.Evropska poročila kažejo, da Turčija ne izpolnjuje zahtevanih pričakovanj mednarodnih standardov in Evropske unije. Problematična je neodvisnost sodstva, na katero ima močan vpliv izvršna veja oblasti. Ne spoštujejo se sodbe ESČP, kršena je volilna pravica in lokalna demokracija, svoboda medijev in izražanja. Svet Evrope je sprožil postopke proti Turčiji zaradi neizvrševanja sodb evropskih sodišč, kar je izjemno redek ukrep. Poleg tega so razmere v turških zaporih izjemno problematične in pogosto so zaznane kršitve človekovih pravic. Največja skrb tožnika je, da mu ne bo zagotovljen pošten postopek v njegovi izvorni državi, ker je prosilec mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, in da bo sama obsodba v Republiki Sloveniji vodila v nove postopke v Turčiji. Tožnik se zaveda, da strah pred kazenskim pregonom sam po sebi ne pomeni utemeljenega strahu pred preganjanjem, vendar bodo turške oblasti obsodbo razlagale kot varnostno grožnjo in bo izpostavljen mučenju in nečloveškemu ravnanju. Do tožnika so že pristopili uslužbenci turške ambasade in ga seznanili z obtožbami. Zaradi sojenja v odsotnosti zaradi dolga do turške banke, neetičnega ravnanja v Republiki Sloveniji ter zaporne kazni v tujini obstaja verjetnost, da bo tožnik obravnavan kot tako imenovana oseba posebnega interesa. Poleg tega se tožnik počuti tudi ogrožen pred kriminalno združbo. Le ta grozi tudi njegovi mlajši sestri, kateri turški varnostni organi niso želeli pomagati. Tožnikov strah je tudi objektivno utemeljen glede na razmere in individualne okoliščine. Tožena stranka je zmotno presodila, da zatrjevano tveganje ostaja na ravni hipotetične možnosti. Zato so izpolnjeni pogoji najmanj za priznanje subsidiarne zaščite. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

10.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se tožnikove navedbe v pretežnem delu nanašajo na splošne razmere v Republiki Turčiji ter na kritike delovanja tamkajšnjih institucij, kar pa samo po sebi ne zadostuje za izpodbitje koncepta varne izvorne države po 61. členu ZMZ-1. Tožnik ni izkazal, da bi bil zaradi zaprosila za mednarodno zaščito, obsodbe v tujini ali pretekle zaposlitve obravnavan drugače kot druge osebe v primerljivem položaju. Prav tako niso izkazane individualizirane okoliščine, ki bi utemeljevale realno nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP. Navedbe o razmerah v zaporih, ravnanju ambasade ter domnevnih grožnjah s strani nedržavnih subjektov ostajajo na ravni hipotetičnih in pavšalnih trditev, brez konkretnih dokazov o nezmožnosti ali nepripravljenosti države, da tožniku zagotovi zaščito.

11.Turčija je z Odlokom Vlade RS uvrščena na seznam varnih izvornih držav, kar pomeni, da se domneva, da v tej državi na splošno in redno ni preganjanja ali resne škode. Tožnik mora izkazati individualne okoliščine, ki bi kazale na to, da zanj osebno izvorna država ni varna. Zgolj navajanje splošnih poročil o stanju človekovih pravic, sistemskih pomanjkljivostih ali kritikah delovanja državnih inštitucij temu dokaznemu bremenu ne zadosti. Tožnik v tožbi večinoma navaja splošne in pavšalne ocene razmer v Turčiji, ki se nanašajo na širši družbeni in politični kontekst. Strah pred kazenskim pregonom, zaporno kaznijo ali izvršitvijo sodbe v izvorni državi sam po sebi ne pomeni preganjanja ali resne škode, če je postopek splošen, zakonit in nediskriminatoren. Tožnik ni izkazal, da bi bil kazenski postopek zoper njega uveden iz kateregakoli razloga 27. člena ZMZ-1 ali da bi bil obravnavan drugače kot druge osebe v primerljivem položaju. Tožnikove navedbe, da naj bi bil obravnavan zaradi zaprosila za mednarodno zaščito kot politični nasprotnik, ostajajo nepodprte z objektivnimi in preverljivimi elementi ter temeljijo zgolj na subjektivnih domnevah. Splošne slabe razmere v zaporih še ne pomenijo avtomatično kršitve 3. člena EKČP, ampak mora obstajati realna in individualizirana nevarnost, da bo konkretna oseba izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Tožnik pa tega ni izkazal. Njegove navedbe o morebitnem mučenju ali nečloveškem ravnanju ostajajo na ravni hipotetičnih možnosti. Tudi navedbe o stikih z uslužbenci turške ambasade niso podprte z nobenimi dokaznimi elementi niti iz njih ne izhaja, da bi šlo za ravnanje, ki presega običajno konzularno ali upravno komunikacijo.

12.Poleg tega tožena stranka ugovarja tudi pravočasnosti vložitve tožbe. Odločba je bila tožniku vročena 10. 10. 2025. Zoper njo je bil dovoljen upravni spor v roku 3 dni od vročitve. Pritožbeni rok je začel teči 11. 10. 2025 in se je iztekel 14. 10. 2025. Tožnik je tožbo vložil prepozno, kar izhaja iz datuma vložitve tožbe. Tožnik v tožbi ne navaja nobenih razlogov, ki bi opravičevali zamudo roka. Glede na navedeno tožena stranka tudi meni, da je tožba vložena prepozno in predlaga, naj jo sodišče zavrže.

13.Tožnik se v pripravljalni vlogi ne strinja z navedbo tožene stranke, da naj bi bila tožba vložena prepozno. Sklicuje se na to, da ima pravico v skladu s slovensko zakonodajo vložiti pravno sredstvo v svojem maternem jeziku. Nepravilen jezik vložitve ne sme pomeniti izgube pravice do sodnega varstva, če je sodišču vloga do razumne mere razpoznavna in se lahko formalna pomanjkljivost odpravi. Temu je bilo tako, saj je pooblaščenka s strani naslovnega sodišča bila pozvana, da v kolikor se strinja s pravočasno tožbo, podano dne 11. 10. 2025, lastnoročno podpisano in napisano s strani tožnika, naj poda dopolnitev v skladu s 30. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnikova pooblaščenka je to tudi storila. Lastnoročna prošnja za mednarodno zaščito pa je bila zagotovo vložena pravočasno, četudi v tujem jeziku, saj tožnik ob vložitvi ni imel dostopa do pravnega pooblaščenca. Ker je bila vloga s strani predsednice sodišča razpoznavna v zadostni meri, na kaj se navezuje, in kasneje po njeni odredbi dopolnjena in so bile tudi odpravljene formalne pomanjkljivosti, se mora tožba šteti za pravočasno.

14.Sodišče je v navedeni zadevi dne 10. 4. 2026 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo, ker se tožnik glavne obravnave ni udeležil. Sodišče je na glavni obravnavi strankam pojasnilo, da iz vloge - pojasnila ZPKZ Ljubljana izhaja, da se tožnik od 30. 1. 2026 dalje nahaja na prostosti. Pooblaščenka tožene stranke je preverila v azilni dom, ali se tožnik nahaja pri njih, pri čemer iz odgovora uradne osebe izhaja, da ga ni v azilnem domu in da niso dobili informacije, da je izpuščen iz zapora. Pooblaščenka tožene stranke meni, da v kolikor se tožnik po izpustitvi iz ZPKZ v azilnem domu ni zglasil, nima več pravnega interesa za tožbo, saj se ne ve, kje se tožnik nahaja.

15.Tožba ni utemeljena.

16.Sodišče najprej uvodoma pojasnjuje, da je tožnikovo tožbo štelo za pravočasno, saj je sledilo navedbam pooblaščenke tožnika, da je tožnik pravočasno vložil laično tožbo v maternem, to je turškem jeziku, to vlogo je dalo sodišče prevesti preko sodnega tolmača in iz te vloge nedvoumno izhaja, da jo je treba obravnavati kot tožbo zoper izpodbijani akt. S kasnejšo vlogo pa je pooblaščenka tožnika tožbo le dopolnila.

Nadalje sodišče še pojasnjuje, da po presoji sodišča obstaja dvom, ali je tožnikova ravnanja po izpustitvi iz zapora dne 30. 1. 2026 možno enačiti s situacijami, kot so določene v drugem odstavku 50. člena ZMZ-1, torej kot fikcijo umika prošnje za mednarodno zaščito, v posledici česar bi bilo potem treba tožbo zavreči, ker se tožnik v azilnem domu ni zglasil. Ker ni znano, iz katerih razlogov se ni zglasil, obstaja dvom o tožnikovem samovoljnem ravnanju, zaradi česar je sodišče štelo, da tožnik še vedno izkazuje pravni interes za vsebinsko obravnavo tožbe, zato je tožbo obravnavalo po vsebini.

ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V drugi alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev.

V zvezi s tožbeno navedbo, da bi bila tožena stranka dolžna z dodatnim pridobivanjem poročil ugotavljati, ali je Turčija za tožnika res varna izvorna država, sodišče pojasnjuje, da v kolikor je neka država z odlokom določena kot varna izvorna država, se to domneva, tožnik pa bi moral izkazati, da zanj ta država ni varna. Takih individualnih okoliščin, ki bi kazale na to, da zanj osebno ta država ni varna, pa tožnik ni izkazal, pri čemer se sodišče pridružuje toženi stranki, da zgolj navajanje splošnih poročil o stanju človekovih pravic, sistemskih pomanjkljivostih ali kritikah delovanja državnih inštitucij temu dokaznemu bremenu ne zadosti. Tožnik zgolj na splošno navaja, da so v Turčiji številne pomanjkljivosti, ki se nanašajo na kršitve volilne pravice, lokalne demokracije, svobode medijev in izražanja, pri čemer pa v zvezi s temi navedbami ne navaja konkretnih dogodkov in okoliščin, ki bi se nanašale nanj osebno.

Sodišče se tudi strinja z navedbami tožene stranke, da zgolj splošno slabe razmere v zaporih še ne pomenijo avtomatične kršitve 3. člena EKČP, ampak mora obstajati realna in individualizirana nevarnost, da bo konkretna oseba izpostavljena nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, tožnik pa zase konkretno takih okoliščin ni izkazal. Zgolj hipotetična možnost, da bo izpostavljen takemu ravnanju pa še ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

V tožbi izražena skrb tožnika, da mu ne bo zagotovljen pošten postopek v njegovi izvorni državi, tudi ni podprta z nobenimi konkretnimi navedbami ali dokazi in tožnik zgolj hipotetično domneva, da bodo turške oblasti tožnikovo obsodbo razlagale kot varnostno grožnjo in da bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju. Tožena stranka je po presoji sodišča dovolj prepričljivo argumentirala, da tožnikove navedbe, da naj bi bil obravnavan zaradi zaprosila za mednarodno zaščito kot politični nasprotnik, ostajajo nepodprte z objektivnimi in preverljivimi elementi ter temeljijo zgolj na subjektivnih domnevah. Zgolj navedba, da so do njega pristopili uslužbenci turške ambasade in ga seznanili z obtožbami, pa ne zadostuje za podkrepitev bojazni, da bo v primeru vrnitve v Turčijo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v primeru prestajanja zaporne kazni.

Tožnik v tožbi tudi zatrjuje, da se počuti ogroženega zaradi kriminalne združbe in da ga turški varnostni organi pred njo zagotovo ne bodo zaščitili. Tudi za to trditev ni predložil nobenih konkretnih dokazov, zgolj hipotetično zatrjevanje pa ne zadostuje za sklepanje, da mu turške oblasti niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite.

Na pravilnost odločitve tožene stranke pa tudi ne vpliva tožnikovo zatrjevanje v laični tožbi, da so njegovi dolgovi nastali zaradi napak Okrožnega sodišča v Novem mestu in da bi moral v primeru vrnitve v Turčijo plačati približno 40.000 EUR. V obravnavani zadevi je ključnega pomena to, da na podlagi tožnikovih izjav ni mogoče zaključiti, da je imel v Turčiji težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, kar pomeni, da njegove navedbe ne ustrezajo definiciji mednarodne zaščite, kot je opredeljena 27. členu ZMZ-1 (niso podani razlogi preganjanja).

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.