Jedro

Delavec ima pravico in dolžnost, da uveljavlja svoje pravice v rokih, ki so zakonsko določeni oziroma v ustreznih, z uporabo analogije določljivih primernih rokih. V nasprotnem primeru sodno varstvo izgublja svoj pomen, saj se pravna varnost za oba udeleženca postopka z nerazumnim in neopravičljivim podaljševanjem rokov slabša, več pa je tudi možnosti eventuelnih zlorab in to tako, na strani delodajalca kot tudi na strani delavca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot prepozno vloženo zavrglo tožbo, s katero je tožnik uveljavljal razveljavitev sklepa z dne 6.11.1990, s katerim je bil razvrščen med trajno presežne delavce in na podlagi katerega mu je posledično 14.11.1992 prenehalo delovno razmerje.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper ta pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navajal je, da je postopek tekel na prvi stopnji dvakrat, pri čemer je sodišče prvič odločilo meritorno. Meritorno je odločalo tudi sodišče druge stopnje. Glede na povedano pa sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, ko je bila vložena samo pritožba tožnika, tožbe ne bi smelo zavreči, saj je bilo tako odločanje v škodo tožnika. Tudi pri roku za vložitev tožbe ne gre za nek zakoniti rok, ampak za rok, ki po sodni praksi ne bi smel biti nerazumno dolg. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku ( Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP ) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (368. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, prav tako pa ne v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v spornem primeru, ko je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ne gre za primer iz 374. člena ZPP, kjer je določeno, da sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Zato z odločitvijo sodišča ni šlo za kršitev določb pravdnega postopka v smeri, ki jo uveljavlja revizija, kar je že pravilno ugotovilo tudi pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu.

Revizijsko sodišče po uradni dolžnosti pazi tudi na pravilno uporabo materialnega prava in ugotavlja, da je bilo v obravnavanem primeru uporabljeno pravilno. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) v prvem odstavku 83. člena določa, da ima delavec, ki ni zadovoljen z odločitvijo pristojnega organa v organizaciji, ali če ta ne odloči v 30. dneh od vložitve ugovora, pravico v nadaljnjih 15. dneh zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Rok je prekluziven in mora nanj sodišče paziti po uradni dolžnosti (282. člen ZPP). Tudi po mnenju revizijskega sodišča v spornem primeru ni mogoče uporabiti določbe 105. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki sicer podaljšuje rok za uveljavitev pravice do sodnega varstva v primeru molka organa, saj se zaradi časovnega odmika več kot tri leta od izdaje sklepa o razvrstitvi med trajno presežne delavce, oziroma več kot leto dni od dejanskega prenehanja delovnega razmerja, ne glede na to določbo, postavi vprašanje pravočasnosti vložitve tožbe. Pravna pravila so običajno določena natančno, so pa taka zato, da preprečijo morebitne zlorabe delavčevih pravic s strani delodajalca, da delavcu omogočijo vročitev odločitve delodajalca in mu končno omogočijo uveljavljati njegove pravice z ustreznimi pravnimi sredstvi, če meni, da so njegove pravice kršene.

Vendar pa to ne pomeni, da ima delavec v vsakem primeru pravico tudi do nerazumno dolgega in neupravičenega podaljševanja rokov, pa čeprav so morebiti podane nepravilnosti pri odločanju na strani delodajalca. Zahteva po upoštevanju razumnih rokov pri odločanju o pravicah in obveznostih smiselno izhaja iz določil 6. člena konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo je skupaj s protokoli ratificirala tudi Republika Slovenija (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 7-41/94). Delavec ima pravico in dolžnost, da uveljavlja svoje pravice v rokih, ki so zakonsko določeni oziroma v ustreznih, z uporabo analogije določljivih primernih rokih. Po mnenju revizijskega sodišča v nasprotnem primeru sodno varstvo izgublja svoj pomen, saj se pravna varnost za oba udeleženca postopka z nerazumnim in neopravičljivim podaljševanjem rokov slabša, več pa je tudi možnosti eventuelnih zlorab in to tako, na strani delodajalca kot tudi na strani delavca.

Vsebinsko podobno določbo ima tudi konvencija Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva - Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92), ki v tretjem odstavku 8. člena določa, da se šteje, da delavec ne bo uveljavljal svoje pravice do pritožbe zoper prenehanje delovnega razmerja, če je ni uveljavil v določenem roku. Ta rok sicer v naših veljavnih predpisih ni povsem natančno določen, saj ga en zakon določa (ZTPSDR), drugi zakon pa pušča odprtega (ZDR). To pomeni, da ga mora kot pravni standard, v odvisnosti od okoliščin primera, določiti sodišče. Revizijsko sodišče soglaša z mnenjem nižjega sodišča, da je vložitev tožbe več kot leto in pol (samo glede prenehanja delovnega razmerja) po poteku roka iz 83. člena ZTPDR vložena daleč po roku, v katerem je mogoče računati s tem, da bo delavec še uveljavljal pravice iz delovnega razmerja. Zato je že prvostopenjsko sodišče, nato pa tudi pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno odločilo, da je bila revidentova tožba vložena prepozno.

Zaradi povedanega je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in ZTPDR je sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbami prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).