Jedro

Ali ugotovljena odsotnost z ozemlja R Slovenije pomeni prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji, je odvisno predvsem od razlogov za odsotnost in koliko časa je bila odsotna.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 12.8.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I). V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba bil nazadnje zaposlen pri VP ... in po lastni izjavi ni zapustil Slovenije z JA, ker je vložil vlogo za predčasno upokojitev. Ker njegova prošnja za upokojitev ni bila rešena, je 19.2.1992 odšel v Banja Luko, kjer je bila stacionirana njegova enota. V začetku aprila 1992 je prejel odločbo o upokojitvi, na kar je mesec dni preživel pri materi v Titovih Užicah, od koder se je vrnil v Slovenijo. Na tej podlagi je zaključila, da je tožnik kot aktivni pripadnik JA z več kot dvomesečno odsotnostjo prekinil dejansko bivanje v Republiki Sloveniji, zato ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, zaradi česar ne more pridobiti državljanstva na navedeni pravni podlagi.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka nepravilno in preozko razlaga pojem "in tukaj dejansko živi". V Sloveniji ima tožnik neprekinjeno prijavljeno stalno prebivališče od 5.1.1965 dalje, njegova žena je slovenska državljanka "po rojstvu", prav tako sta slovenska državljana hči in sin. Žena je hud bolnik in iz tega razloga in ker je tudi nasprotnik nasilja tožnik s svojo enoto 12.8.1991 ni odšel v Banja Luko. Zaradi psihičnih težav je bil nepretrgoma v bolniškem staležu od 15.7.1991 do 23.9.1991. Dne 24.9.1991 je vložil vlogo za predčasno upokojitev z izjavo, da ne želi zapustiti Republike Slovenije. Takrat mu je komandant odobril letni dopust v trajanju 36 dni, ki se je iztekel 7.11.1991. Po izteku dopusta je iskal zdravniško pomoč v dispanzerju za psihiatrijo, kjer mu je bil odobren bolniški stalež v trajanju treh tednov, ki je bil nato brez prekinitve večkrat podaljšan s strani Centra za klinično psihiatrijo vse do 17.2.1992, ko mu je bil podaljšan še za štiri tedne. Ker na vloženo zahtevo o upokojitvi ni dobil odgovora, se je po predhodnem posvetu z delavko tožene stranke T.K. odločil, da gre v Banja Luko, kjer je bila locirana njegova prejšnja enota, da si uredi svoj socialni status. Na pot se je odpravil 19.2.1992 in 1.4.1992 mu je bila vročena odločba, s katero je bil razrešen vojaške službe 30.6.1992. Glede na to, da bi po vojaških predpisih moral biti na razpoloženju do 30.6.1992, mu je v izogib temu, bil odobren bolniški stalež v trajanju 45 dni in letni dopust za leto 1992 v trajanju 36 delovnih dni. Po ureditvi zadev je od 9.4.1992 dalje bil na obisku pri materi v domačem kraju, od koder se je vrnil v Slovenijo 3.5.1992. Tožnik je bil začasno odsoten le zaradi ureditve socialnega statusa, kar je razvidno iz tega, da je prinesel listine o dokončnem prenehanju službe v JA. To pomeni, da Slovenije ni zapustil z namenom, da bi se naselil v drugem kraju, zato ni mogoče šteti, da je prekinil dejansko življenje v Sloveniji. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, "da je tožnik s svojim odhodom z JA iz Slovenije, kot njen aktivni pripadnik prekinil dejansko bivanje v Sloveniji". Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), po katerem državljan druge republike pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če je imel na dan plebiscita 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, če je vložil vlogo za pridobitev državljanstva v šestih mesecih od uveljavitve zakona. Če katerikoli od navedenih pogojev ni izpolnjen, državljanstva Republike Slovenije na tej pravni podlagi ni mogoče pridobiti.

V obravnavani zadevi tožena stranka v odločbi ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, ker je kot aktivni pripadnik JA z več kot dvomesečno odsotnostjo prekinil dejansko življenje v Sloveniji. Navedenemu dejanskemu stanju tožnik ugovarja in zatrjuje, da je po odhodu njegove enote v avgustu 1991 iz Slovenije, na lastno željo ostal v Sloveniji. Ker na vlogo o predčasni upokojitvi z dne 24.9.1991 ni prejel odgovora, je 19.2.1992 odšel v Banja Luko, kjer je bila stacionirana njegova bivša enota z namenom, da se uredi socialni status. Po ureditvi le-tega je bil na obisku pri materi, od koder se je 3.5.1992 vrnil v Slovenijo k družini. Zato meni, da izpolnjuje tudi pogoj dejanskega življenja v Sloveniji.

Kaj je vsebina pogoja "in tukaj tudi dejansko živi", v zakonu ni določneje opredeljeno. Jasno je, da vsakršna fizična odsotnost s teritorija Republike Slovenije v obdobju po plebiscitu še ne pomeni, da določena oseba v Sloveniji dejansko ne živi. Zato vsebino pojma "dejansko tukaj živi," mora določiti organ, ki na podlagi tega predpisa odloča z upoštevanjem konkretnega namena, ki naj ga ta nedoločni pravni pojem doseže. Če se prizadeta oseba določen čas ne nahaja na območju Republike Slovenije, kot je to v obravnavani zadevi, na zaključek ali še dejansko tukaj živi, vplivajo predvsem razlogi za odsotnost in koliko časa je bila odsotna. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je tožnik s svojim odhodom iz Slovenije kot aktivni pripadnik JA z več kot dvomesečno odsotnostjo prekinil dejansko bivanje v Sloveniji. Toda tak sklep o dejanskem stanju se ne ujema v celoti z okoliščinami, ki jih tožena stranka navaja v odločbi, da tožnik Slovenije ni zapustil z JA, da je bil v Sloveniji v bolniškem staležu do 17.2.1992, da je vložil vlogo za upokojitev 24.9.1991 in da je v Banja Luko odšel zaradi ureditve upokojitve, čeprav iz odločbe ni povsem jasno razvidno, ali so to ugotovitve tožene stranke, ali pa le povzetek tožnikove izpovedi. Vse te okoliščine je tožnik dejansko zatrjeval in je že med postopkom tudi predložil dokaze (vlogo za upokojitev, potrdilo, da ni dolžan z enoto zapustiti Slovenije, potrdilo o bolniškem staležu Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, odločbo o upokojitvi in potrdilo, da nima nikakršnih obveznosti proti JA). Zato navedenega sklepa o dejanskem stanju niti ni mogoče v celoti preizkusiti. Čeprav z odgovorom na tožbo ni mogoče dopolnjevati razlogov izpodbijane odločbe, kljub temu ni mogoče prezreti trditve: "da je tožnik s svojim odhodom z JA iz Slovenije, kot njen aktivni pripadnik prekinil dejansko bivanje v Sloveniji." Dejansko stanje o bistvenih dejanskih okoliščinah je torej nepopolno ugotovljeno, zato bo v dopolnjenem postopku potrebno razčistiti, ali je tožnik res zapustil Slovenijo z enoto JA in se vrnil v Slovenijo, ko si je uredil upokojitev, ali pa je po umiku svoje enote ostal v Sloveniji zaradi družine in je šel v letu 1992 v Banja Luko zgolj zaradi ureditve socialnega statusa, ker ni dobil odgovora na vlogo o predčasni upokojitvi z dne 24.9.1991. V zvezi s tem je tožnik že predložil dokaze, katere bo tožena stranka morala oceniti. Če bi se izkazalo, da so točne tožnikove navedbe, da je po odhodu JA iz Slovenije ostal pri družini in da je v letu 1992 zapustil Slovenijo le zaradi ureditve socialnega statusa (za kar predlaga zaslišanje delavke tožene stranke T.K.), bo potrebno ugotoviti, ali je do upokojitve res imel samo formalno status vojaške osebe, ne da bi imel kakršnekoli obveznosti do JA ali da bi zanjo opravljal kakršnekoli aktivnosti v tem obdobju. Od navedenih okoliščin bo namreč odvisno, ali ugotovljena odsotnost z ozemlja Republike Slovenije, ki je trajala manj kot običajno najdaljša dovoljena odsotnost na podlagi turistične vize, pomeni prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji. Ugotovljeno dejansko stanje mora biti v odločbi navedeno, kakor tudi dokazi za ugotovljena dejstva, ki so pomembna za odločitev o stvari in kratka dokazna ocena (2. odstavek 209. člena ZUP).

Ker so odločilne dejanske okoliščine nepopolno ugotovljene, kršena pa so bila tudi pravila postopka, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih.

Skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče pravila ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot republiška predpisa.