Jedro

Pritožniki prezrejo obstoječo sodno prakso, po kateri se od pravnomočnosti sodbe dalje za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, z vidika zastaranja izvršitve izrečene kazni, odloča v samostojnem in od izrečene sodbe ločenem postopku, v katerem gre že za uporabo zakona zoper obsojenca. Zato je pri presoji vprašanja zastaranja izvršitve kazni potrebno uporabiti tisti kazenski zakonik, ki velja ob pravnomočnosti sodbe, razen če se po pravnomočnosti sodbe zakon v korist obsojenca enkrat ali večkrat spremeni.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbi se izpodbijani sklep v točki I. spremeni tako, da obsojeni kazen pet let zapora prestaja v polodprtem zavodu. V točki II. pa se spremeni tako, da se obsojencu v izrečeno kazen pet let zapora všteje čas odvzema prostosti od 22.35 ure dne 16. 9. 2008 do 15.00 ure dne 19. 9. 2008. V ostalem ostane sklep nespremenjen.

II. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je predsednica Okrožnega sodišča v Kranju pod točko I. sklenila, da se prizna in izvrši sodba Višjega sodišča v Olomoucu, opr. št. 3 To 5/2015-2472 z dne 15. 4. 2015, ki je postala pravnomočna istega dne, s katero je bila obsojenemu A. A. zaradi poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem in tretjem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika v zvezi s prvim odstavkom 8. člena in v sostorilstvu po drugem odstavku 9. člena Kazenskega zakonika št. 140/1961 SB, ki je veljal od 1. 1. 1962 do 31. 12. 2009, izrečena kazen pet let zapora z nadzorom. Pod točko II. je sklenila, da se v izrečeno kazen zapora všteje čas odvzema prostosti v trajanju treh dni oziroma čas od 16. 9. 2008 od 22.35 ure do 19. 9. 2009 do 15.00 ure.

2. Zoper sklep so pritožbo vložili zagovorniki obsojenega zaradi kršitve postopkovnih določb Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah držav članic Evropske unije (ZSKZDČEU), kršitve temeljnih človekovih pravic iz 22., 6. in 19. člena Ustave RS, 6. in 5. člena člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), bistvenih kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz razloga po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP, odločbe o kazenski sankciji po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da je izvršitev kazni, izrečene s sodbo Višjega sodišča v Olomoucu opr. št. 3 To 5/2015 z dne 15. 4. 2015 zaradi zastaranja nedopustna in postopek izvršitve kazni ustavi, s sklepom spremeni napadeni sklep in odloči, da se sodba Višjega sodišča v Olomoucu 3 To 5/2015 z dne 15. 4. 2015 ne prizna in ne izvrši; podrejeno sklep prvostopenjskega sodišča razveljavi in vrne zadevo v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena. Izpodbijani sklep je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

4. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno naziranje, da je izvršitev kazni zastarala 15. 4. 2020, v posledici česar se pritožniki brezuspešno zavzemajo za ugoditev njihovi pritožbi, razveljavitev sklepa in ustavitev predmetnega postopka. Pritožniki utemeljujejo pritožbeno navedbo s stališčem, da je je pri presoji vprašanja zastaranja izvršitve kazni potrebno uporabiti določbe KZ-1A, ki je določal, da se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je preteklo pet let od obsodbe na zapor nad eno leto, saj je navedeni zakon za obsojenega najmilejši. Pritrditi je pritožnikom, da je potrebno po določbi 7. člena KZ-1 v primeru, da se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni, uporabiti zakon, ki je za storilca milejši. Vendar pa pritožniki prezrejo obstoječo sodno prakso, po kateri se od pravnomočnosti sodbe dalje za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, z vidika zastaranja izvršitve izrečene kazni, odloča v samostojnem in od izrečene sodbe ločenem postopku, v katerem gre že za uporabo zakona zoper obsojenca. Zato je pri presoji vprašanja zastaranja izvršitve kazni potrebno uporabiti tisti kazenski zakonik, ki velja ob pravnomočnosti sodbe, razen če se po pravnomočnosti sodbe zakon v korist obsojenca enkrat ali večkrat spremeni (primerjaj sodbo VS RS I Ips 41963/2013 z dne 5. 7. 2018). Upoštevajoč, da je sodba Višjega sodišča v Olomoucu, ki jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom priznalo, postala pravnomočna 15. 4. 2015, je potrebno za presojo zastaranja izvršitve izrečene kazni zapora uporabiti KZ-1B, ki je veljal v času pravnomočnosti sodbe. Po določbi 4. točke prvega odstavka 92. člena KZ-1B se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je poteklo 10 let od obsodbe v zaporu nad eno leto. Upoštevajoč predstavljeno določbo, torej izvršitev kazni pet let zapora ni zastarala.

5. Pritožbeni očitek, da je obrazec iz 2. alineje prvega odstavka 136. člena ZSKZDČEU-1 v očitnem nasprotju z odločbo češkega sodišča in vsebuje napačne podatke o skupnem trajanju že prestanega odvzema prostosti v povezavi s kazensko sankcijo, je neutemeljen. Pritožniki zatrjevano nasprotje prepoznajo v tem, ker je na 5. strani obrazca pod točko 2.2. v rubriki skupnega trajanja odvzema prostosti navedena številka 0 od 14. 12. 2018, torej da obsojeni še ni prestal odvzema prostosti v povezavi s kazensko sankcijo, v dopisu z dne 18. 12. 2019 pa je Okrožno sodišče v Ostravi navedlo, da datum 14. 12. 2018 označuje dan, ko je bil izveden izračun trajanja odvzema prostosti, ki je bila izvršena v zvezi z izrečeno kaznijo, kar pa ne odpravlja očitne nepravilnosti v obrazcu in obsojenemu ne priznava, da je bil v priporu od 16. 9. 2008 od 22.35 ure do 19. 9. 2008 do 15.00 ure, kot izhaja iz potrdila z dne 18. 6. 2015. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, navedenim v točki 10 in 11 obrazložitve. Iz Potrdila člena 4 okvirnega sklepa Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. 11. 2008 Okrožnega sodišča v Ostravi in sicer točke 2.2 sicer res izhaja, da je v rubriki skupnega trajanja že prestanega odvzema prostosti v povezavi s kazensko sankcijo navedeno število 0 in datum 14. 12. 2018, pri čemer je navedeni zapis potrebno presojati skupaj s sklepom 3 7T3/2010 z dne 18. 6. 2015, iz katerega izhaja, da je bil v izrečeno kazen obsojenemu A. A. vštet čas pridržanja od 22.35 ure dne 16. 9. 2008 do 15.00 ure dne 19. 9. 2008, dopolnitvijo Potrdila, ki se v spisu nahaja na l. št. 48 v povezavi s pojasnilom Okrožnega sodišča v Ostravi št. 37 T 3/2010 z dne 29.5.2019 (l. št. 56). Sodišče prve stopnje se je do predstavljenih listin zadostno opredelilo, zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča, razlog za zavrnitev priznanja in izvršitve sodbe češkega sodišča iz 1. alinee prvega odstavka 132. člena ni podan. Iz pojasnil Okrožnega sodišča v Ostravi namreč izhaja, da datum 14. 12. 2018 predstavlja dan, ko je bil izveden izračun trajanja odvzema prostosti obsojencu. Spisovno je razvidno, da je Okrožno soidšče v Ostravi obsojenemu v izrečeno kazen pet let zapora všetlo odvzeto prostost od od 22.35 ure dne 16. 9. 2008 do 15.00 ure dne 19. 9. 2008. 6. Pritožniki utemeljuje razlog za zavrnitev priznanja pravnomočne sodbe iz 9. alineje prvega odstavka 132. člena ZSKZDČEU-1, s tem, ker naj bi bila obsojencu izrečena kazenska sankcija, ki vključuje ukrep, ki se izvršuje z odvzemom prostosti in ga v Republiki Sloveniji ni mogoče izvršiti. Z navedenim pritožniki grajajo razloge izpodbijanega sklepa, razvidne iz točke 21 obrazložitve, v katerem je predsednica Okrožnega sodišča v Kranju ugotovila, da slovenski pravni red za istovrstno kaznivo dejanje predpisuje enako vrsto kazni, posledično kazni pet let zapora, ki je bila obsojenemu izrečena s sodbo Višjega sodišča v Olomoucu glede vrste kazni ni potrebno prilagoditi.

7. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno naziranje, da češko sodišče do sedaj še ni pojasnilo, kaj konkretno pomeni zapor z nadzorom in za kakšen način izvrševanja gre. Pritožniki utemeljujejo navedeni razlog za zavrnitev z navedbo, da je pojasnilo Okrožnega sodišča v Ostravi z dne 18. 12. 2019 neskladno s predhodnimi listinami v spisu, saj v dopisu z dne 18. 12. 2019 Okrožno sodišče v Ostravi pojasnjuje dopolnitev specifikacije režima zapora odprtega oddelka, pri čemer ta nikdar do sedaj ni bil omenjen, saj je bilo zgolj navedeno, da je bila obsojencu izrečena kazen pet let zapora z nadzorom. Pritožniki menijo, da bi sodišče moralo uporabiti določbe o prilagoditvi, zato je posledično izpodbijani sklep v tem delu brez razlogov. Predstavljen očitek pritožnikov ni utemeljen. Iz Potrdila iz 4. člena okvirnega sklepa Sveta 2008/909/PNZ Okrožnega sodišča v Ostravi je razvidno, da je bila obsojenemu A. A. izrečena kazen pet let zapora. Nadalje iz priložene sodbe Višjega sodišča v Olomoucu izhaja, da je bila obsojenemu izrečena kazen pet let zapora. Z isto sodbo je Višje sodišče v Olomoucu na podlagi tretjega odstavka 39.a člena Kazenskega zakonika veljavnega do 31. 9. 2009 obsojenega uvrstilo za izvajanje izvršene kazni v zapor z nadzorom. Tako iz potrdila kot iz priložene sodbe je torej razvidno, da je bila obsojenemu izrečena kazen pet let zapora. Smiselno določba tretjega odstavka člena 39.a člena Kazenskega zakonika ustreza določbi tretjega odstavka 86. člena KZ-1, po kateri lahko sodišče odredi obsojencu, kateremu je izrečena kazen zapora do petih let, da jo prestaja v odprtem ali polodprtem zavodu ali oddelku. Glede na predstavljeno, razlog za zavrnitev priznanja pravnomočne sodbe iz devete alineje prvega odstavka 132. člena ZSKZDČEU-1 ni podan, saj je bila obsojencu s sodbo, ki je predmet priznanja, izrečena kazenska sankcija, ki se jo v Republiki Sloveniji lahko izvrši. 8. Pritožniki se brezuspešno zavzemajo za to, da bi sodišče prve stopnje pri priznanju tuje sodne odločbe moralo upoštevati dodatne olajševalne okoliščine, ki jih v pritožniki prepoznajo v tem, da je obsojeni vpisan na magistrski študij na Ekonomski fakulteti, kjer uspešno v rokih opravlja obveznosti, da ni v drugem kazenskem postopku in nekaznovanostjo obsojenca. Sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da so pritožbene navedbe v celoti nekonkretizirane in spisovno nepodprte. Obenem pa pritožbeno stališče zavrača, saj po določbi tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1 domače sodišče ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih iz 140. in 141. člena tega zakona, ki pa kot je bilo v tej odločbi že pojasnjeno, niso podani.

9. Sodišče druge stopnje ob obravnavanju pritožbe ugotavlja, da izpodbijani sklep ne vsebuje zadostne obrazložitve načina izvršitve kazenske sankcije, zato je v tem delu izpodbijani sklep v točki I po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je odločilo, da obsojeni kazen pet let zapora prestaja v polodprtem zavodu. Po določbi drugega odstavka 139. člena ZSKZDEČU-1 mora namreč sklep o priznanju tuje odločbe vsebovati med drugim tudi obrazložitev morebitnih razlogov glede načina izvršitve kazenske sankcije v Republiki Sloveniji, česar izpodbijani sklep ni vseboval. 10. V Potrdilu iz 4. člena okvirnega sklepa Sveta 2008/909/PNZ Okrožnega sodišča v Ostravi in njegovi dopolnitvi je torej nesporno navedeno, da je bila obsojenemu izrečena kazen pet let oziroma 1825 dni zapora, v katero mu je bil vštet čas treh let pridržanja. V sklepu 37 T3/2010 z dne 18.6.2015 je odvzem prostosti obsojencu natančneje definiran z navedbo ure in dneva odvzema prostosti in odprave pridržanja. Upoštevajoč navedeno, je sodišče druge stopnje v tem delu po uradni dolžnosti spremenilo točko II izpodbijanega sklepa in obsojenemu A. A. v izrečeno kazen pet let zapora, ki jo obsojeni prestaja v polodprtem zavodu vštelo čas odvzema prostosti od 22.35 ure dne 16. 9. 2008 do 15.00 ure dne 19. 9. 2008. 11. Ker razlogi, s katerimi so pritožniki izpodbijali sklep, niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavke 402. člena ZKP).