Jedro

Po določbah 1. odstavka 53. člena KZ je edino merilo za preklic pogojne obsodbe presoja sodišča, da za pogojno obsodbo ni bilo podlage zaradi kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno pred njenim izrekom, ker prejšnje kaznivo dejanje ob upoštevanju meril iz 3. odstavka 51. člena KZ ne upravičuje pričakovanja sodišča, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj.

Izrek

Zahteva obsojenega Z.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni Z.R. je dolžan plačati 100.000 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama sta bila Z.R. in J.Š. zaradi kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po 3. v zvezi s 1. odstavkom 303. člena KZ, obsojena vsak na štiri mesece zapora, obsojenemu Z.R. je bila preklicana pogojna obsodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 7.6.2002, v kateri mu je bila zaradi kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. člena KZ določena kazen enega leta in tri mesece zapora ter preizkusna doba teh let in mu izreklo enotno kazen enega leta in šest mesecev zapora, plačila stroškov kazenskega postopka pa je bil oproščen.

Obsojeni Z.R. je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), obrazložil pa je kršitve 1. in 2. odstavka 52. člena KZ ter 2. in 3. odstavka 506. člena ZKP. Navaja, da pogojna obsodba ne bi smela biti preklicana, saj mu za kaznivo dejanje po 3. odstavku 303. člena KZ ni bila izrečena kazen zapora dveh let ali več, sodišče pa tudi ni presojalo okoliščin, odločilnih za preklic pogojne obsodbe, zlasti sorodnost kaznivih dejanj, manjšo nevarnost kaznivega dejanja po 3. odstavku 303. člena KZ, ki je v stvarni pristojnosti okrajnega sodišča, saj je zagrožena kazen do treh let zapora, za hujše kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča, za katero je zagrožena kazen do deset let zapora, pa mu je bila izrečena pogojna obsodba, čeprav je okrožno sodišče vedelo, da zoper obsojenca teče kazenski postopek še za kaznivo dejanje pred okrajnim sodiščem. V postopku za preklic pogojne obsodbe ni bil zaslišan, sodišče ni opravilo poizvedb, ni priskrbelo dokazov in presodilo pomembnih dejstev in okoliščin. O seji senata tudi ni bil obveščen. Predlagal je, da se izvršitev sodb prekine ali odloži in da se ga oprosti plačila stroškov postopka z zahtevo.

Vrhovna državna tožilka predlaga, da se zahteva obsojenca zavrne kot neutemeljena. Pogojna obsodba je bila preklicana na podlagi 3. odstavka 52. člena in 1. odstavka 53. člena KZ, ne pa po 2. odstavku 52. člena KZ, zato te določbe niso mogle biti prekršene. Tudi kršitve določb 2. in 3. odstavka 506. člena niso mogle biti storjene, saj preklic pogojne obsodbe ni tekel po navedenih določbah.

Zahteva obsojenega Z.R. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP sme obsojenec vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovno sodišče preizkuša samo tiste kršitve zakona, na katere se vložnik sklicuje v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti.

V obravnavanem primeru je sodišče z izpodbijanima sodbama preklicalo pogojno obsodbo obsojenega Z.R. na podlagi 1. odstavka 53. člena KZ, ker je presodilo, da sodišče, ki je izreklo pogojno obsodbo, le-te ne bi izreklo, če bi vedelo za kaznivo dejanje, storjeno pred izrekom pogojne obsodbe, zaradi katerega je bila preklicana. Po določbah 1. odstavka 53. člena KZ je edino merilo za preklic pogojne obsodbe presoja sodišča, da za pogojno obsodbo ni bilo podlage zaradi kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno pred njenim izrekom, ker prejšnje kaznivo dejanje ob upoštevanju meril iz 3. odstavka 51. člena KZ (osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje in obnašanje po storjenih kaznivih dejanjih, stopnja kazenske odgovornosti in druge okoliščine) ne upravičuje pričakovanja sodišča, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Kriterij za preklic pogojne obsodbe po 1. odstavku 53. člena je drugačen kot kriteriji za preklic zaradi novega kaznivega dejanja, storjenega v preizkusni dobi po 1. odstavku 52. člena KZ (obvezni preklic zaradi izreka kazni zapora dveh let ali več) ali drugem odstavku istega člena (fakultativni preklic pri izreku kazni milejši kot dve leti zapora ob upoštevanju okoliščin kaznivih dejanj, zlasti njihove sorodnosti in pomena, ter storilca, zlasti nagibov). Izpodbijani sodbi torej sploh nista uporabili določb 1. ali 2. odstavka 52. člena KZ in jih tudi ne bi smeli, zato jih nista mogli prekršiti. Zahteva obsojenega Z.R., ki uveljavlja kršitev teh določb KZ, zato ne more biti uspešna.

Izpodbijani sodbi tudi nista mogli prekršiti določb 506. člena ZKP, ki se uporabljajo za naknadni preklic zaradi neizpolnitve obveznosti, določenih v pogojni obsodbi po 54. členu KZ, ne pa za preklic pogojne obsodbe v rednem postopku na podlagi 52. in 53. člena KZ.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo slabe premoženjske razmere obsojenca (ima ustrezno strokovno izobrazbo, je delovno sposoben, ima 2 ha obdelovalne zemlje, zato bo lahko plačal stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti brez ogrožanja vzdrževanja samega sebe in oseb, ki jih dolžan vzdrževati), ter zamotanost zadeve (zahteva je uveljavljala več kršitev ZKP in kazenskega zakona).