Jedro

Pravna narava neposrednega zahtevka podizvajalca do naročnika ima značilnost stvarnega zavarovanja. Predpostavke neposrednega zahtevka po 631. členu OZ morajo biti torej izpolnjene pred začetkom stečajnega postopka nad izvajalcem, pri čemer je seveda tudi sama postavitev zahtevka (podizvajalec se za plačilo obrne neposredno na naročnika) predpostavka neposrednega zahtevka. To pomeni, da mora naročnik prejeti neposredni zahtevek podizvajalca pred začetkom postopka stečaja, saj je ločitveni upnik lahko le tista oseba, ki pridobi tudi ločitveno pravico do začetka postopka stečaja nad izvajalcem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 545,58 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in hkrati odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki v 15-ih dneh povrniti 938,06 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka za prostovoljno plačilo dalje.

Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je tožnik s svojo vlogo z dne 28.8.2014 podal trditveno podlago o pripoznavi, ko je navedel, da je izdal računa št. 28 in 31 družbi G. d.o.o. in ta družba teh računov ni zavrnila, ampak jih je celo potrdila, saj če jih ne bi potrdila, ne bi podpisala asignacije. V tej zvezi je treba upoštevati tudi 5. člen Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalca (Uredba). Glede te pripoznave je izpovedala tudi tožeča stranka, in sicer da je račune posredovala na G. d.o.o., ta družba pa na naslov tožene stranke, čemur toženec ni oporekal. Dela pritožnika niso bila zavrnjena, ampak so bila priznana. V spornem primeru je bila tožencu skladno z Uredbo dostavljena tudi popolna dokumentacija v plačilo. Ker drugi odstavek 3. člena Uredbe določa, da so roki plačila podizvajalcem in izvajalcem enaki, je toženec prišel v zamudo najkasneje 17.4.2011, ko je bil opravljen končni obračun med tožencem in G. d.o.o., kar pa je nepošten rok, ki se je zavlekel zaradi stečaja nad podjemnikom. Ne drži tudi, da D.L. ni bil pooblaščen za pripoznavo terjatve. Sodišče bi moralo v tej zvezi uporabiti Posebne gradbene uzance, ki v 1. členu določajo, da se s posebnimi gradbenimi uzancami ureja razmerje med naročniki in izvajalci del pri izvajanju del na gradbenih objektih. Po 2. členu pa se te uzance uporabljajo, če so pogodbeniki privolili v njihovo uporabo. V tej zvezi je treba upoštevati 65. člen. Zaradi tega pritožnik meni, da ni potrebna pripoznava v procesnem smislu, ampak v smislu pripoznave dolga. Tožeča stranka je predlagala, da sodišče kot pričo zasliši D.L., vendar je sodišče ta dokaz zavrnilo. Pritožnik je mnenja, da se zapadlost presoja na dan izdaje sodbe in ne na dan postavitve zahtevka. Na podlagi drugega odstavka 1045. člena Obligacijskega zakonika (OZ) akcept nakazila s strani tožene stranke v konkretnem primeru sploh ni bil potreben, saj mora tožena stranka, če je bilo nakazilo izdano na podlagi nakazančevega dolga nakazovalcu, le-to izpolniti do zneska tega dolga, če mu ni to v nobenem pogledu težje od izpolnitve obveznosti nasproti nakazovalcu. Da bi mu bilo težje, pa tožena stranka ni izkazala. V primeru obeh asignacij je šlo za tako imenovane asignacije na dolg, za katere je značilno, da za nastop izpolnitvene zaveze asignata ni potreben njegov akcept, temveč je zavezan opraviti izpolnitev asignatarju že na podlagi zakona.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Predpostavke neposrednega zahtevka podizvajalca po 631. členu OZ so: 1) obstoj in dospelost terjatve podizvajalca do izvajalca, 2) obstoj in dospelost terjatve izvajalca do glavnega naročnika, 3) koneksnost terjatve podizvajalca do izvajalca in terjatve izvajalca do glavnega naročnika (terjatvi se morata nanašati na ista dela) in 4) pripoznanje terjatve. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o konkretni zadevi pravilno izhajalo iz teh materialnopravnih predpostavk, upoštevaje ob tem, da se je za presojo konkretnega pravnega razmerja naslonilo tudi na tedaj veljavni Zakon o javnem naročanju (ZJN-2) in tedaj veljavne izvedbene predpise (Uredba iz junija 2007). Po oceni pritožbenega sodišča ima pravna narava neposrednega zahtevka podizvajalca do naročnika značilnost stvarnega zavarovanja (bodisi v smeri zastavne pravice na terjatvi po 128. členu Stvarnopravnega zakonika – SPZ bodisi v smeri fiduciarne cesije po 207. členu SPZ), kar pomeni, da ima podizvajalec (če so izpolnjene vse predpostavke iz 631. člena OZ) pri plačilu prednost pred izvajalcem. V tej zvezi pa je treba tudi upoštevati vpliv postopka stečaja nad izvajalcem na neposredni zahtevek podizvajalca, saj ima položaj podizvajalca v stečajnem postopku zoper izvajalca značilnost položaja upnika, ki ima svojo terjatev zavarovano in ima v postopku insolventnosti izvajalca status ločitvenega upnika (19. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Seveda pa je za položaj ločitvenega upnika bistvenega pomena, da upnik pridobi ločitveno pravico do začetka postopka stečaja. Predpostavke neposrednega zahtevka po 631. členu OZ morajo biti torej izpolnjene pred začetkom stečajnega postopka nad izvajalcem, pri čemer je seveda tudi sama postavitev zahtevka (podizvajalec se za plačilo obrne neposredno na naročnika) predpostavka neposrednega zahtevka. To pomeni, da mora naročnik prejeti neposredni zahtevek podizvajalca pred začetkom postopka stečaja, saj je ločitveni upnik lahko le tista oseba, ki pridobi tudi ločitveno pravico do začetka postopka stečaja nad izvajalcem.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo določena pravno pomembna dejstva, pri čemer obravnavana pritožba teh ugotovitev niti ne izpodbija, oziroma jih ne uspe ovreči. Tožeča stranka (podizvajalec) je zahtevala od tožene stranke (naročnik del) neposredno plačilo za opravljeno delo na podlagi dopisa z dne 26.3.2011, pri čemer je terjatev na plačilo za opravljeno delo (ki ga je izvedel podizvajalec po pogodbi z glavnim izvajalcem G. d.o.o., nad katerim je bil že 17.1.2011 začet stečajni postopek – vpogled v sodni register po dokaznem predlogu tožene stranke v odgovoru na tožbo) glavnega izvajalca v razmerju do naročnika zapadla 17.4.2011, ko je bil potrjen končni obračun in opravljen prevzem del. Tožena stranka je 10.6.2011 izvedla plačilo sporne terjatve na račun stečajne mase glavnega izvajalca. Glede na ta ugotovljena pravno pomembna dejstva je po oceni pritožbenega sodišča ključnega pomena materialno pravna presoja konkretnega primera, in sicer v smeri, da je podizvajalec postavil neposredni zahtevek naročniku šele po tem, ko je bil nad glavnim izvajalcem že začet stečajni postopek. To pa pomeni, da vse predpostavke neposrednega zahtevka pred začetkom stečaja nad glavnim izvajalcem niso bile izpolnjene (ločitvena pravica podizvajalca ni nastala in zato v stečaju sploh ni mogla biti prijavljena), spričo česar je tožena stranka ob izpolnitvi sporne obveznosti na račun stečajne mase ravnala pravno pravilno. Iz teh razlogov (1) je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je obveznost tožene stranke z izpolnitvijo obveznosti glavnemu izvajalcu prenehala (270. člen OZ). Ni šlo torej za izpolnitev napačni osebi, temveč je bila obveznost izpolnjena upravičeni osebi – pogodbeni stranki (prvi odstavek 280. člena OZ).

Iz teh razlogov (glede na to, da pritožbeno sodišče ni zaznalo tudi nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti) je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo v višini 545,28 EUR (nagrada za pravno sredstvo v višini 427,20 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT, materialni stroški v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in 22 % DDV).

op. št. 1: Pritožbeno sodišče se zato niti ni spuščalo v ocenjevanje ugotovitev sodišča prve stopnje glede ostalih predpostavk neposrednega zahtevka.