Jedro

Izpodbijana sodba in sodba prve stopnje res nimata razlogov o zamudnih obrestih. To pa preprosto zato, ker o tem postranskem zahtevku sodišče sploh ni odločilo (zaradi česar je tožnica tudi predlagala izdajo dopolnilne sodbe).

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženčev zahtevek za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženca zavezalo, da mora tožnici plačevati preživnino v znesku 25.000 SIT mesečno od 20.3.2001 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnje preživnine zavrnilo ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Pritožbeno sodišče je toženčevi pritožbi delno ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da mora toženec tožnici plačevati preživnino po 20.000 SIT mesečno. Sicer je toženčevo pritožbo in v celoti tožničino pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženko je zavezalo, da mora tožniku povrniti 50.479 SIT stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da znašajo v denarju ocenjene tožničine potrebe 50.000 SIT mesečno. Ker prejema 30.000 SIT denarne pomoči, preživnina v znesku 20.000 SIT mesečno zadošča za kritje njenih preživninskih potreb.

Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očita, da so razlogi izpodbijane sodbe pomanjkljivi, nejasni in nerazumljivi ter da je materialno pravo zmotno uporabljeno, ker bo treba zaradi lastništva nepremičnin prejeto socialno denarno pomoč vrniti.

Toženec je odgovoril na revizijo, pri čemer zavrača revizijske očitke in predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Vlagatelj revizije razdrobljeno, nepovezano in nesistematično uveljavlja različne očitke, ki so včasih tudi komaj razumljivi, obenem pa tako pomanjkljivo obrazloženi, da onemogočajo sistematično obravnavo po posameznih, v sebi sklenjenih tematskih sklopih. Revizijsko sodišče je zato posamezne revizijske trditve obravnavalo tako, kot si sledijo v reviziji, pri tem pa ostalo v mejah besednih znakov, ki jih je uporabil sestavljavec revizije.

Očitek, da "glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti nimata razlogov niti prva niti druga sodba", sicer drži. Izpodbijana sodba in sodba prve stopnje res nimata razlogov o zamudnih obrestih. To pa preprosto zato, ker o tem postranskem zahtevku sodišče sploh ni odločilo (zaradi česar je tožnica tudi predlagala izdajo dopolnilne sodbe - gl. njeno vlogo z dne 30.12.2005).

Na revizijski očitek, da "druga sodba nejasno in protislovno razloguje, da se tožnica ni pritožila glede na prvostopno upoštevanje spola, starosti in socialno ekonomskega položaja tožnice", ter da se je tožnica "izrecno pritožila na vsa dejstva in v pritožbi navedla, da preživnina ne zadošča niti za stroške bivanja", je težko odgovoriti, saj ne pove, v čem naj bi bila nejasnost in protislovnost razlogov izpodbijane sodbe, trditev, da naj bi v pritožbi obrazloženo izpodbijala ugotovitve o svojem spolu, starosti in socialno ekonomskem položaju, pa je v nasprotju s tistim, kar je napisano v pritožbi. V delu, s katerim je izpodbijala odločbo o glavni stvari, je namreč v pritožbi navedla zgolj to, da "dosojena preživnina ne zadostuje niti za stroške bivanja".

Neutemeljena je tudi revizijska navedba, s katero vlagatelj revizije pritožbenemu sodišču očita naslednje: "Nejasno in protislovno drugo sodišče navaja, da je 'prvo sodišče svojo odločitev oprlo na vse izvedene dokaze in je zato mogoče zaključiti, da bodo s preživnino v višini 20.000 SIT mesečne preživnine pokrite vse njene preživninske potrebe'". Ta kritika predstavlja namreč izpodbijanje dejanskega stanja (da preživnina v višini 20.000 SIT mesečno krije vse tožničine preživninske potrebe), ki ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Brez pomena je tudi očitek, da "so ŠnejasniĆ razlogi druge sodbe, da 'ni torej potrebno, da bi sodba vsebovala razloge o tožbenih navedbah'". Izpodbijana sodba namreč zaradi tega ni nejasna, niti ni kršena pravica stranke do izjave v pritožbenem postopku, saj je v delu, s katerim je izpodbijala odločitev o glavni stvari, tožnica obrazložila pritožbo le z očitkom, "da dosojena preživnina ne zadostuje niti za stroške bivanja".

Končno je zmotno tudi revizijsko stališče, da bo morala tožnica vrniti vso prejeto socialno pomoč, ker da je lastnica nepremičnin. Je namreč v nasprotju z Zakonom o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/92 in nasl. - ZSV). Omejitev lastninske pravice na nepremičninah (s prepovedjo odtujitve in obremenitve) velja le za tiste, ki so oproščeni plačila storitve institucionalnega varstva, in za tiste, ki jim je priznana pravica do izbire družinskega pomočnika (prim. 110.b člen in 18.a člen ZSV).

Ker je tako revizija neutemeljena in ker se na kritiko odločbe o stroških postopka revizijsko sodišče ne sme ozirati (odločba o stroških postopka, ki ima naravo sklepa, ne predstavlja odločbe, s katero bi bil postopek pravnomočno končan - prim. prvi odstavek 384. člena ZPP in pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998 - Pravna mnenja II/98, str. 4-6), je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Odgovor na revizijo ni bil potreben. Revizijsko sodišče je zato zavrnilo toženčev predlog za povrnitev stroškov, ki so mu s tem nastali (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).