Jedro

Tožnica za zasedbo delovnega mesta inšpektorja nima ustrezne izobrazbe, delo pa lahko opravlja zaradi zakonskega spregleda neustrezne izobrazbe. Kot delavka z neustrezno izobrazbo je upravičena do osnovne plače, ki je za en plačni razred nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katero je razporejena, kot je pravilno določila tožena stranka. Tožbeni zahtevek za plačilo višje osnovne plače ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se točka 2 izreka glasi: „2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 159,90 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka do plačila.“ V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 19,80 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da sta sklepa št. .. z dne 17. 11. 2008 .in sklep št. ... z dne 17. 12. 2008 nezakonita in se odpravita (točki 1/1 in 1/2 izreka), da se ugotovi, da tožnica izpolnjuje pogoj ustrezne strokovne izobrazbe za zasedbo delovnega mesta inšpektor, v uradniškem nazivu inšpektor III (točka 1/3 izreka), da je tožena stranka dolžna tožnico z dnem 18. 11. 2008 razvrstiti v 37. plačni razred ter ji od tega dne dalje obračunati razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo prejemala upoštevaje razvrstitev v 37. plačni razred, od te razlike plačati vse davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsake posamezne mesečne razlike od 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (točka 1/4 izreka) in da sta toženi stranki dolžni tožnici poravnati vse stroške postopka v zvezi s pritožbenim postopkom ter stroške tega pravdnega postopka, vse v roku 15 dni od izdaje sodne odločbe, od tega dne dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo (točka 1/5 izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 742,05 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16 dne dalje do plačila (točka 2 izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničinemu zahtevku v celoti ugodi in podredno, da odločitev o stroških postopka razveljavi. Navaja, da se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da Zakon o tržni inšpekciji ni imel namena posegati v izobrazbo zaposlenih in jim priznavati izobrazbe, vendar pa je ta zakon v 2. odstavku 6. člena določil, da je izobrazbeni pogoj za zasedbo delovnega mesta inšpektor visoka strokovna izobrazba, v 24. členu pa, da se ta izobrazbeni pogoj ne nanaša na inšpektorje, ki so ob uveljavitvi zakona opravljali inšpekcijsko nadzorstvo v inšpektoratu. Delno se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je zakon imel namen omogočiti, da že zaposleni inšpektorji ohranijo zaposlitev, vendar pa to ni bil izključni namen zakonodajalca, saj bi v tem primeru zapisal, da lahko inšpektorji, ki so ob uveljavitvi zakona opravljali nadzorstvo v inšpektoratu, to delo opravljajo še naprej ne glede na izobrazbo, vendar je zapisal, da se 2. odstavek 6. člena za nekatere uslužbence, med njimi tudi za tožnico, ne uporablja, s tem pa je dejansko že zaposlene delavce v celoti v vseh pravicah izenačil s tistimi, ki so se zaposlovali na novo in so izpolnjevali drugačne izobrazbene pogoje. To pa pomeni, da so za posamezne skupine uslužbencev predpisani različni izobrazbeni pogoji, kar je odvisno od tega, kdaj je začel uslužbenec to delo opravljati. Glede na navedeno tožnica meni, da je pravno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno, saj tožnica izpolnjuje vse pogoje, tudi izobrazbene, za zasedbo tega delovnega mesta in iz tega razloga zanjo ni mogoče uporabiti 14. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Posebej pa izpodbija tudi stroškovni del sobe. Tožena stranka namreč v zvezi s stroški ni postavila določnega zahtevka, zato o tem sodišče ne bi smelo odločati po vsebini. V odgovoru na tožbo je tožena stranka priglasila stroške po prej veljavni odvetniški tarifi, na naroku dne 9. 6. 2010 pa se je sklicevala ravno na ta stroškovnik. Poleg tega pa je višina stroškov, ki gredo toženi stranki napačno ugotovljena, saj bi moralo sodišče prve stopnje po 2. odstavku 24. člena Zakona o odvetniški tarifi kot vrednost spornega predmeta v primeru spora glede razvrstitve v plačni razred določiti znesek največ v višini triletne razlike v plači. Razlika med 36. in 37. plačnim razredom je 74,64 EUR, kar izhaja iz Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in to znese 2.687,04 EUR in ne 9.000,00 EUR, kar je za vrednost spornega predmeta štelo sodišče prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in pri tem skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je, razen v stroškovnem delu, tudi materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek. Ugotovilo je, da pogoje za opravljanje dela inšpektorja predpisuje Zakon o tržni inšpekciji (ZTI, Ur. l. RS, št. 58/2003) kot specialni zakon. Med drugimi je tudi pogoj visoke strokovne izobrazbe, za katerega je zakon v prehodnih določbah predpisal, da se ne nanaša na inšpektorje, ki so ob njegovi uveljavitvi opravljali inšpekcijsko nadzorstvo v inšpektoratu. To pomeni, da se je ta določba nanašala le na nadaljevanje dela pri toženi stranki zaposlenih inšpektorjev, da torej ti ohranijo zaposlitev, kar pa ne pomeni, da jim je zakon podelil ustrezno izobrazbo, ampak jim je le spregledal izobrazbeni pogoj. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta izpodbijana sklepa tožene stranke pravilna, saj je tožnica ob upoštevanju določbe 14. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 95/2007 – UPB do 80/2008), glede na to, da ima nižjo izobrazbo od zahtevane in več kot 23 let delovne dobe, upravičena do osnovne plače, ki je za en plačni razred nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo in je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti.

Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da je njegovo pravno stališče napačno. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi iz izpodbijane sodbe, da je tožena stranka tožnico z izpodbijanima sklepoma ob upoštevanju 14. člena ZSPJS zakonito razporedila v 36. plačni razred. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ZIT ob uveljavitvi tožnici in ostalim, ki niso imeli visoke izobrazbe, pa so bili ob uveljavitvi tega zakona pri toženi stranki zaposleni, spregledal neustrezno izobrazbo, da so lahko nadaljevali z delom pri toženi stranki. Zgolj zaradi tega spregleda so izpolnjevali pogoje za nadaljevanje dela pri toženi stranki. Glede na navedeno si pritožba napačno razlaga, da v tožničinem primeru ni mogoče uporabiti 14. člena ZSPJS. Tožnica za zasedbo tega delovnega mesta nima ustrezne izobrazbe, saj delo na tem delovnem mestu lahko opravlja zgolj zaradi zakonskega spregleda njene neustrezne izobrazbe. Ker pa tožnica ustrezne izobrazbe nima, je tožena stranka pri tožničini uvrstitvi v plačilni razred povsem pravilno uporabila 14. člen ZSPJS, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da tožnica izpolnjuje pogoj ustrezne strokovne izobrazbe za zasedbo delovnega mesta inšpektor, v uradniškem nazivu inšpektor III, zavreči, saj gre za ugotavljanje dejstev, takšna tožba pa ni dopustna. Ker pa pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v to odločitev sodišča prve stopnje ne sme posegati, sodbe v tem delu ni spreminjalo.

Je pa pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Pritožba utemeljeno opozarja, da tožena stranka stroškov ni ustrezno priglasila. Dejansko je v odgovoru na tožbo priglasila stroške po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.), ki se v času, ko je bil postopek v tej zadevi začet, ni več uporabljala. Na naroku za glavno obravnavo je tako priglasila stroške, ki jih je zaznamovala na odgovoru na tožbo ter pristop na ta narok za glavno obravnavo po OT. Sodišče prve stopnje bi ji lahko skladno z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2008 in 35/2009) lahko priznalo le stroške za postopek po tarifni št. 3100, ne pa tudi stroškov za narok po tarifni št. 3102, saj v zvezi s stroški za narok tožena stranka ni postavila določnega zahtevka, zato o stroških v tem delu sodišče ne bi smelo vsebinsko odločati. Prav tako pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo vrednost spornega predmeta, saj bi moralo po 2. odstavku 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) v tem sporu, ki je spor glede razvrstitve v plačni razred, za določitev spornega predmeta določiti znesek v višini največ tri letne razlike v plači. V tem sporu znaša razlika med 36. in 37. plačnim razredom 74,64 EUR, kar za tri leta znese 2.687,04 EUR (po ZSJPS). Tako je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti, ker v pravdi ni uspela, skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona stroške za postopek v višini 159,90 EUR.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v odločitvi o stroških postopka (351. člen ZPP), v preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu t.j. v točki 1. izreka, s katero je bil tožbeni zahtevek tožnice zavrnjen, potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je njen uspeh 10 %, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti 10 % nagrade za postopek s pritožbo po tarifni št. 3210, kar znese 19,80 EUR.