Jedro

Ugovora aktivne stvarne legitimacije toženka ni povezovala s trditvijo o napačno oblikovanem tožbenem zahtevku, zato je bilo prvo sodišče dolžno opraviti materialno procesno vodstvo (tudi če bi toženka opozorila na neustrezen tožbeni zahtevek, to prvemu sodišču ne bi preprečevalo, da opravi materialno procesno vodstvo). Sodišče lahko v okviru materialno procesnega vodstva poda tudi pobudo, da tožeča stranka spremeni stvarni (tožbeni) predlog, ki pa mora ostati v okviru tožbenega zahtevka, zato je sodišče v okviru materialno procesnega vodstva dolžno spodbuditi tožečo stranko tudi k pravilnemu oblikovanju tožbenega zahtevka (II Ips 172/2016). Skladno s tem je prvo sodišče tudi ravnalo, ko je znova odprlo glavno obravnavo in s sklepom z dne 22. 11. 2017 pozvalo tožnico, da predloži sklep o dedovanju po denacionalizacijskem upravičencu oziroma da ustrezno oblikuje tožbeni zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se datum „10. 5. 2011“ nadomesti z datumom „18. 7. 2011“.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je ustavilo postopek glede zneska 44.815,41 EUR, dovolilo spremembo tožbe z dne 15. 12. 2017 in nadaljevalo postopek s pravno naslednico druge tožnice, sedaj edino tožnico S. L. S. (I., II. in III. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 81.764,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2011 do plačila (IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 34.667,00 EUR s pripadki (V. točka). Odločilo je še, da pravdni stranki krijeta svoje pravdne stroške (VI. točka izreka).

2. Zoper odločbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija zavrnilni in stroškovni del sodbe, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je glede zahtevka po 72. členu ZDen podala relevantne trditve. Predlagala je tudi ustrezne dokaze. Predmetno zemljišče bi se v času trajanja denacionalizacijskega postopka lahko uporabljalo za parkirišče. Stališča izvedenca so bila potrjena tudi s stanjem v naravi. Nasprotna verzija toženke, da na obravnavanem območju zemljišč ni dopustno uporabljati za parkirišča, je zgolj hipotetična. Prvo sodišče izvedenskega mnenja ni ocenilo v skladu z 8. členom ZPP oziroma svoje dokazne ocene v tem delu ni ustrezno obrazložilo. Če je sodišče menilo, da bi moral izvedenec podpreti svoje mnenje tudi s preverjanjem konkretnih prostorskih aktov, bi mu moralo to nalogo pač naložiti. Prostorski akti kot podzakonski predpisi so materialno pravo, ki ga stranka ni dolžna dokazovati, saj ga mora sodišče poznati po uradni dolžnosti. Prvo sodišče je kršilo tudi pravila o dokaznem bremenu. Tožnica je temu bremenu zadostila, toženka pa je svojo nasprotno trditev navrgla le pavšalno, ne da bi konkretizirala, kateri njen lastni prostorski akt naj bi prepovedoval uporabo zemljišča za parkirišče. 3. Toženka izpodbija zanjo neugodni del odločitve prvega sodišča, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da ne dovoli spremembe tožbe ter da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče razveljavi odločbo v izpodbijanem delu in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je bila glavna obravnava že zaključena in sodišče ne bi smelo tožnice pozivati k spremembi tožbe. Sodišče bi moralo obrazložiti, zakaj meni, da je dovolitev spremembe tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama. Prvo sodišče je preseglo dolžno materialno procesno vodstvo in pomagalo tožnici, da je šele po prvotnem zaključku glavne obravnave sklenila sporazum ter na njegovi podlagi utemeljila aktivno stvarno legitimacijo. V tem delu je bila tožnica že prekludirana. Toženka je vse od odgovora na tožbo ugovarjala aktivni stvarni legitimaciji tožnice. Materialno procesno vodstvo zato ni bilo potrebno in tudi ne dopustno. Prvo sodišče je s sklepom z dne 22. 11. 2017 pomagalo tožnici izkazati obstoj aktivne stvarne legitimacije. Prvo sodišče je kršilo določbe postopka, ker ni zaslišalo predlaganih prič in tožnice v zvezi s sklenitvijo sporne delilne pogodbe z dne 12. 12. 2017. Za dedovanje odškodnine bi moral biti izveden nov zapuščinski postopek in izdan nov sklep o dedovanju. Delilna pogodba z dne 12. 12. 2017 je bila očitno sklenjena za potrebe tega postopka in je zato nična. IV. pripravljalna vloga tožnice je bila prepozna. Z nedopustno zavrnitvijo dokaznih predlogov toženke je prvo sodišče kršilo toženkino pravico do izjave v postopku. Zaključek prvega sodišča o obstoju aktivne legitimacije tožnice je posledica kršitev določb postopka. Tožbeni zahtevek je v celoti zastaral pred vložitvijo tožbe. Zastaralni rok je začel teči že pred pravnomočnostjo odločitve v denacionalizacijskem postopku. Toženka ni pasivno stvarno legitimirana. Tožnici ni nastala škoda zaradi pogodbe z dne 8. 4. 1991. Zaradi pozidave zemljišča bi morala tožnica svoj zahtevek naperiti zoper gradbeno podjetje X., ne pa zoper toženko. Pravna prednica toženke ni izdala gradbenega dovoljenja, ampak pravna prednica Republike Slovenije. Napačni so zaključki prvega sodišča, da naj bi pravna prednica toženke ravnala nedopustno. Sklenitev ničnih pogodb ni imela nobenega učinka na denacionalizacijski postopek. Toženka ni bila stranka postopka izdaje gradbenega dovoljenja in niti teoretično ne bi mogla vplivati na njegovo izdajo. Toženka ni izročila nepremičnin v neposredno posest. Gradnjo so bili zmožni in dolžni preprečiti kvečjemu dediči denacionalizacijskega upravičenca. Vsa morebitna škoda je tožnici nastala izključno po njeni krivdi, vsekakor pa je k nastanku škode vsaj odločilno prispevala tožnica sama, zato je podana vsaj deljena odgovornost. Toženka je podala argumentirane pripombe na izvedensko mnenje, ki pa jih izvedenec in prvo sodišče nista v celoti upoštevala. Izvedenec niti na naroku 5. 10. 2017 ni konkretno odgovoril na pripombe toženke, saj ni utemeljil, na kakšni podlagi je prišel do svojih zaključkov. Prejeto odškodnino v obveznicah SOD bi moralo sodišče revalorizirati. Napačen je zaključek, da je toženka prišla v zamudo s pravnomočnostjo delne denacionalizacijske odločbe. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka.

4. Vsaka pravdna stranka v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožnice ni utemeljena. Pritožba toženke je delno utemeljena.

Glede pritožbe tožeče stranke:

6. Tožnica je uveljavljala tudi zahtevek po 72. členu ZDen, za katerega pa do konca prvega naroka 22. 1. 2014 ni podala potrebne trditvene in dokazne podlage, da bi bila tožba v tem delu sklepčna. Na nesklepčnost tožbe v tem delu je toženka opozorila že v odgovoru na tožbo, nato pa še v prvi in drugi pripravljalni vlogi, zato prvemu sodišču v tem pogledu ni bilo treba opravljati nobenega materialno procesnega vodstva. Tožnica je v tožbi glede tega zahtevka navedla zgolj to, da bi lahko uveljavljala uporabnino, ki bi za obdobje 20 let, kolikor je trajal denacionalizacijski postopek, znašala vsaj 330.000,00 EUR, kar naj ugotovi izvedenec. V prvi pripravljalni vlogi je še navedla, da bi šlo pri spornem zemljišču za zazidljivo stavbno zemljišče, ki bi se oziroma se je deloma tudi uporabljalo kot parkirišče ves čas trajanja denacionalizacijskega postopka, v drugi pripravljalni vlogi pa je še dodala, da se po ustaljeni sodni praksi višina denarne odmene določa v višini poštene tržne najemnine, kar naj ovrednoti izvedenec. Te trditve ne zadoščajo, da bi bil zahtevek za nadomestilo po drugem odstavku 72. člena ZDen po materialnem pravu utemeljen. Tožnica ni trdila niti tega, da bi to zemljišče oddajala v najem kot parkirišče in s tem pridobivala dohodke iz tega naslova. Glede višine zahtevka 330.000,00 EUR ni navedla niti tega, za koliko parkirnih mest naj bi šlo in kako je izračunala ta znesek.

7. Prvo sodišče je smiselno pritrdilo ugovoru toženke o nesklepčnosti tožbe v tem delu in zato zavrnilo tožbeni zahtevek iz tega naslova. Pritožbeno sodišče soglaša s to odločitvijo, pri čemer je tudi v sodbi I Cp 2037/2014 z dne 24. 9. 2014 zavzelo stališče, da je tožbeni zahtevek iz drugega odstavka 72. člena ZDen neutemeljen zaradi nesklepčnosti tožbe v tem delu.

8. Tožnica je sicer po prvem naroku podala nove trditve, s katerimi je skušala odpraviti nesklepčnost tega dela zahtevka. Te trditve so bile prepozne (prvi odstavek 286. člena ZPP) in zato neupoštevne. Zato se prvemu sodišču ne bi bilo treba ukvarjati z njihovo presojo. Ne glede na to tožnica tudi s temi trditvami ne bi zmogla svojega trditvenega bremena in se pritožbeno sodišče strinja s pravilnimi razlogi izpodbijane sodbe v tem delu (64. - 70. točka obrazložitve). Pritožba tožnice je zato neutemeljena.

Glede pritožbe tožene stranke:

9. Prvo sodišče je iz razloga smotrnosti utemeljeno dovolilo spremembo tožbe (prvi odstavek 185. člena ZPP), naknadno uveljavljani podrejeni tožbeni zahtevek pa je bil z glavnim tožbenim zahtevkom v medsebojni zvezi (tretji odstavek 182. člena ZPP). Ker je prvo sodišče delno ugodilo glavnemu tožbenemu zahtevku, pa vprašanje pravilnosti dopustitve spremembe tožbe sploh ni aktualno.

10. Tožnica je bila ves čas postopka aktivno stvarno legitimirana kot ena od dedinj denacionalizacijskega upravičenca, pri čemer na strani dedičev ni šlo za nujno sosporništvo v tej pravdi. Predhodna izvedba zapuščinskega postopka glede dedovanja denacionaliziranega premoženja ni bila pogoj (nekakšna procesna predpostavka) za vložitev tožbe v tej zadevi. Vprašanje je bilo le, kakšen tožbeni zahtevek glede na relevantne okoliščine lahko tožnica uveljavlja v pravdi. Glavni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici zahtevani znesek, res ni mogel biti utemeljen, dokler je do delitve dediščine obstajala skupnost dedičev denacionalizacijskega upravičenca. V takšnem primeru lahko dedič (ki ga sodediči niso pooblastili za sprejem izpolnitve) uveljavlja od dolžnika le zahtevek v skladu s 416. členom OZ: da dolžnik izpolni obveznost bodisi vsem dedičem skupaj (kar je tožnica pozneje zahtevala s podrednim tožbenim zahtevkom) bodisi jo položi pri sodišču. 11. Neutemeljen je očitek, da je prvo sodišče preseglo dolžno materialno procesno vodstvo, s tem, ko je že končano glavno obravnavo znova začelo in pozvalo tožnico, da predloži sklep o dedovanju po denacionalizacijskem upravičencu glede denacionaliziranega premoženja oziroma če zapuščinski postopek še ni bil izveden, da tožbeni zahtevek oblikuje skladno s tem dejstvom in svojo trditveno podlago. Toženka je ugovarjala aktivno stvarno legitimacijo, pri čemer pa je ta ugovor povezovala s trditvijo, da bi moral biti (predhodno) izveden zapuščinski postopek po denacionalizacijskem upravičencu glede denacionaliziranega premoženja in da bi (do tedaj) tožbo lahko vložili le vsi dediči skupaj kot nujni sosporniki, zaradi česar aktivna stvarna legitimacija tožnice ni podana. Ugovora aktivne stvarne legitimacije toženka ni povezovala s trditvijo o napačno oblikovanem tožbenem zahtevku, zato je bilo prvo sodišče dolžno opraviti materialno procesno vodstvo (tudi če bi toženka opozorila na neustrezen tožbeni zahtevek, to prvemu sodišču ne bi preprečevalo, da opravi materialno procesno vodstvo). Sodišče lahko v okviru materialno procesnega vodstva poda tudi pobudo, da tožeča stranka spremeni stvarni (tožbeni) predlog, ki pa mora ostati v okviru tožbenega zahtevka, zato je sodišče v okviru materialno procesnega vodstva dolžno spodbuditi tožečo stranko tudi k pravilnemu oblikovanju tožbenega zahtevka (II Ips 172/2016). Skladno s tem je prvo sodišče tudi ravnalo, ko je znova odprlo glavno obravnavo in s sklepom z dne 22. 11. 2017 pozvalo tožnico, da predloži sklep o dedovanju po denacionalizacijskem upravičencu oziroma da ustrezno oblikuje tožbeni zahtevek.

12. Potem ko je prvo sodišče znova začelo glavno obravnavo, je tožnica lahko predložila tudi nov dokaz, in sicer delilno pogodbo z dne 12. 12. 2017 (ta dokaz že po naravi stvari ni mogel biti prepozen, glede na čas sklenitve delilne pogodbe, enako pa velja tudi za tožničine navedbe v zvezi s tem), s katero so dediči razdelili dediščino (denacionalizirano premoženje). S tem, da je bila ta pogodba sklenjena (tudi) za potrebe te pravde (zaradi tega ne more biti nična), z vidika obstoja toženkine obveznosti po temelju in po višini ne more biti nič narobe, saj bi v primeru, da do delitve ne bi prišlo (zapuščinski postopek po denacionalizacijskem upravičencu pa še ne bi bil končan), prvo sodišče moralo ugoditi podrejenemu namesto glavnemu tožbenemu zahtevku (razlika bi bila le v tem, komu bi toženka morala izpolniti prisojeno obveznost). Zaslišanje prič oziroma podpisnikov delilne pogodbe s tožnico vred je bilo zato nepotrebno (toženka tudi ne pove, kakšen pomen za odločitev sodišča naj bi imelo védenje o tem, kdaj in zakaj je bil sklenjen dogovor o delitvi). Glede na povedano prvo sodišče ni storilo očitanih kršitev določb postopka v zvezi z vprašanjem tožničine aktivne stvarne legitimacije.

13. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni zastaral. O tožnici dokončno nastali škodi je možno govoriti šele od trenutka, ko je tožnica izkoristila vsa pravna sredstva v denacionalizacijskem postopku, to pa je bilo ob nastopu pravnomočnosti odločbe Upravnega sodišča RS, to je 10. 5. 2011 (sklep II Ips 163/2015). V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe v tem delu (35. - 38. točka obrazložitve), v katerih je zajet tudi odgovor na pritožbene trditve o zastaranju tožbenega zahtevka.

14. Pasivna stvarna legitimacija toženke je podana. Tožnica je trdila tudi, da je pravna prednica toženke Občina ... s pogodbo z dne 8. 4. 1991 (A8) prenesla na gradbeno podjetje X. sporne nepremičnine, ta pogodba pa je bila sklenjena v nasprotju z ZZPS in zato nična. Trdila je še, da je gradbeno podjetje X. na podlagi te pogodbe pridobilo gradbeno dovoljenje z dne 4. 3. 1992 za gradnjo na teh nepremičninah in to gradnjo tudi izvedlo, zaradi izvršene gradnje pa so te nepremičnine postale zazidano stavbno zemljišče, zaradi česar jih v denacionalizacijskem postopku ni bilo mogoče vrniti v naravi. S tem je denacionalizacijskemu upravičencu oziroma dedičem nastala škoda, ki jo tožnica vtožuje v pravdi, saj bi bile nepremičnine vrnjene denacionalizacijskemu upravičencu v naravi, če pravna prednica toženke ne bi prenesla pravice uporabe na teh nepremičninah na gradbeno podjetje X. Toženka je zato subjekt zatrjevane odškodninske obveznosti in s tem pasivno stvarno legitimirana. Na toženkino legitimacijo ne vpliva, da je gradbeno podjetje X. pozidalo sporne nepremičnine in da je gradbeno dovoljenje izdala pravna prednica Republike Slovenije, tedanja Občina ... po svojem Sekretariatu za urejanje prostora in varstvo okolja kot upravnem organu.

15. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo tudi, da je bilo ravnanje pravne prednice toženke nedopustno oziroma protipravno in da je tožnici zato nastala škoda. Odločilno za obstoj odškodninske obveznosti toženke je, da je njena pravna prednica s sklenitvijo (prepovedane) pogodbe z dne 8. 4. 1991 prenesla pravico uporabe na spornih nepremičninah na gradbeno podjetje X. za gradnjo objekta (III. točka pogodbe), pri čemer se je ta prenos očitno izvedel zunajknjižno (kar je bilo v sistemu takratne družbene lastnine običajno oziroma pogosto), saj je gradbeno podjetje X. na podlagi te pogodbe izkazovalo pravico uporabe (razpolaganja) z zemljiščem (točka r) na 5. strani gradbenega dovoljenja, A12) in izposlovalo izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo na spornih nepremičninah. Pravna prednica toženke je sporne nepremičnine ob sklenitvi pogodbe z dne 8. 4. 1991 prepustila gradbenemu podjetju X. v posest in uporabo (XI. točka pogodbe). Z zazidavo spornih nepremičnin ni bilo več možnosti za njihovo vrnitev v naravi v denacionalizacijskem postopku (32. člen ZDen) ne glede na to, da je bila gradnja izvedena po uveljavitvi ZDen. Pogodba z dne 8. 4. 1991 je bila sklenjena v nasprotju z ZZPS in zato nična (4. člen tega zakona). S sklenitvijo nične pogodbe je pravna prednica toženke torej omogočila gradbenemu podjetju X. pridobitev spornih nepremičnin in s tem tudi njihovo poznejšo zazidavo, denacionalizacijskemu upravičencu pa je s tem bilo preprečeno, da bi v denacionalizacijskem postopku dosegel vrnitev podržavljenih nepremičnin v naravi. Ker ni upoštevala veljavne zakonodaje, je pravna prednica toženke z nedopustnim razpolaganjem s spornimi nepremičninami povzročila denacionalizacijskemu upravičencu (dedičem) škodo. Za obstoj toženkine odškodninske obveznosti je brez pomena okoliščina, da je gradnjo na spornih nepremičninah izvedlo gradbeno podjetje X. Enako velja glede trditve, da bi dediči denacionalizacijskega upravičenca lahko uveljavljali zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka v upravnih postopkih. Ob izkazanem protipravnem ravnanju pravne prednice toženke in njegovih škodnih posledicah je neumestna tudi toženkina trditev o soodgovornosti dedičev denacionalizacijskega upravičenca v smislu 171. člena OZ.

16. Toženka neutemeljeno izpodbija tudi ugotovljeno višino materialne škode. Toženka je podala pripombe na izvedensko mnenje glede upoštevanja delne komunalne opremljenosti, na te pripombe pa je sodni izvedenec odgovoril med zaslišanjem na naroku 5. 10. 2017, ko je pojasnil, da gre za kolektivno komunalno opremljenost, ki zajema ceste, javno razsvetljavo, ureditev okoliških zelenic, hidrantno omrežje ipd., v tem okviru pa je upošteval minimalni delež glede na vpliv te opremljenosti na sporne nepremičnine. Na ta pojasnila toženka na naroku ni več podala nobenih pripomb in izvedencu tudi ni zastavila morebitnih nadaljnjih vprašanj v tem pogledu. Pritožbene navedbe, da je izvedensko mnenje v tem delu še vedno nepopolno, so prepozne in zato neupoštevne.

17. Toženka neutemeljeno graja, da bi moralo prvo sodišče valorizirati odškodnino v obveznicah SOD. Za to revalorizacijo ni nobene podlage v materialnem pravu, zato se prvemu sodišču ni bilo treba ukvarjati s tem vprašanjem.

18. Odločitev prvega sodišča o začetku teka zakonskih zamudnih obresti je napačna. Zapadlost terjatve še ne pomeni, da je tedaj nastopila tudi zamuda. V obravnavanem primeru je toženka prišla v zamudo, ko jo je tožnica pozvala k plačilu odškodnine (drugi odstavek 299. člena OZ). Ker tožnica ni trdila, da bi na toženko naslovila zahtevek že pred vložitvijo tožbe, je toženka prišla v zamudo z dnem vložitve tožbe 18. 7. 2011. Pritožba toženke je zato utemeljena le glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti.

19. Ker je toženka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, glede stranske terjatve, to ni vplivalo na odločitev prvega sodišča v stroškovnem delu, da pravdni stranki krijeta svoje stroške postopka.

20. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi toženke ter spremenilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (358. in 353. člen ZPP).

21. Ker tožnica ni uspela s pritožbo, toženkin uspeh s pritožbo pa je neznaten (delno je s pritožbo uspela le glede stranske terjatve, ne pa glede glavne stvari), pravdni stranki krijeta tudi svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP).