Jedro

Kadar oblikuje tožnik tožbeni zahtevek tako, da zahteva od toženca izročitev določenih stvari, pri tem pa v smislu 327. člena ZPP postavi še ponudbo o nadomestni (denarni) izpolnitvi, gre za en sam zahtevek ter deli ponudba o nadomestni izpolnitvi usodo tožbenega zahtevka (v tem primeru glede izročitve stvari).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval izročitev poškodovanega sprednjega desnega blatnika in poškodovanih sprednjih desnih vrat osebnega avtomobila znamke Peugeot 205 ter originalnega računa za popravilo vozila, s ponudbo za nadomestno izpolnitev vred v višini 83.909,00 SIT (kar ureja 327. člen ZPP in ki ne predstavlja posebnega - podrejenega zahtevka).

Sodišče druge stopnje pa je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da naj se sodba razveljavi. Po revizijskih izvajanjih sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ker sta posvetili izključno pozornost ugotavljanju okolnosti, ali sta pravdni stranki dosegli dogovor o izročitvi predmetov, pri tem pa spregledali, da je tožnik uveljavljal tudi neupravičeno obogatitev tožencev. Toženca sta obogatena s prejemom zneska 83.909,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je kršilo določbe pravdnega postopka, ker s tem v zvezi ni izvedlo predlaganega dokaza s pritegnitvijo izvedenca. Tožnik je za pritožbeni postopek priskrbel izvedensko mnenje in iz tega izhaja, da sta toženca obogatena za 14.160,00 SIT. Tožniku bi morala biti za to dosojena vsaj ta razlika. Sodišče druge stopnje pa bi moralo s spremenjeno sodbo priznati tožniku to razliko ali pa celotno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti. Če bi bil izvedenec postavljen med postopkom, bi tožnik svoj zahtevek tudi ustrezno modificiral in vztrajal pri predložitvi računa o popravilu.

Na vročeno revizijo toženi stranki nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Čeprav tožnik izrečno vlaga revizijo le iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, vendar izhaja iz vsebine revizijskih razlogov, da očita sodišču prve stopnje tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila podana zato, ker da ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem avtomobilske stroke, sodišče druge stopnje pa da je zagrešilo enako kršitev postopka zato, ker se o neizvedbi tega dokaza ni izjavilo. Taka izvajanja vsebujejo po oceni revizijskega sodišča očitek, da sodišči druge in prve stopnje nista popolnoma in v resnici ugotovili vseh spornih dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka (1. odstavek 7. člena ZPP), ki je lahko revizijski razlog iz 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP, kadar so podane zahtevane predpostavke. Take kršitve po presoji revizijskega sodišča v tem primeru niso podane. Po določilu 1. odstavka 7. člena ZPP mora sodišče ugotoviti le tista sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Predmet zahtevka tožnikove tožbe je bila izpolnitev obveznosti tožencev (da mu izročita poškodovana sprednji desni blatnik in sprednja desna vrata ter originalni račun za opravljeno popravilo avtomobila tožencev, katere obveznosti pa se toženca oprostita, če plačata tožniku 83.909,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi), temelječa na pogodbi. Iz navedenega izhaja, da je tožnik postavil le en zahtevek in ne tudi zahtevka, ki bi temeljil na obogatitveni podlagi. Zgolj za tak zahtevek (ki ga torej ni postavil), pa bi bilo morda potrebno dokazovanje z izvedencem avtomobilske stroke (o višini potrebnih stroškov popravila in o eventualnem tožnikovem preplačilu). Ker tožnik na obogatitveni podlagi temelječega zahtevka ni postavil, tak zahtevek ni mogel biti predmet postopka pred sodiščem nižjih stopenj in zato navedeni sodišči tudi nista mogli zagrešiti očitane kršitve postopka. Drugačna revizijska izvajanja so procesnopravno zmotna in zato neutemeljena. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), pa ni bila zagrešena.

Tožnik je opiral obveznost tožencev, da mu izročita določene predmete in račun, na sporazum, to je pogodbo s tožencema. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da tožnik zatrjevane pogodbene podlage ni dokazal. Na take ugotovitve je revizijsko sodišče vezano ter ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (3. odstavek 385. člena ZPP) glede na to, pa so se za uporabljeno pravno podlago ugotavljala vsa potrebna pravnorelevantna dejstva. Ker glede na ugotovljeno dejansko stanje toženca ne dolgujeta tožniku izročitve v zahtevku navedenih predmetov in računa, tožnikov zahtevek po materialnem pravu ni bil utemeljen ter sta ga zato sodišči prve in druge stopnje utemeljeno zavrnili. V skladu z določilom 327. člena ZPP pa sta nižji sodišči utemeljeno zavrnili tožnikov celotni zahtevek, to je tudi v delu, ki je vseboval ponudbo o nadomestni denarni izpolnitvi. V skladu z navedenimi razlogi je revizijsko sodišče zavrnilo tožnikovo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).