Jedro

Določilo iz 1. odstavka 89. člena ZDEN, ki predstavlja izjemo od ureditve iz 4. odstavka 16. člena ZDEN, se nanaša samo na primere, kadar je premoženje prešlo v zasebno lastnino na podlagi špekulativnih oziroma fiktivnih pravnih aktov in poslov iz družbene lastnine. Pri tem je odločilen status pravne osebe v času uveljavitve ZDEN 7.12.1991.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da se v celoti glasi: Ugovoru se ugodi, sklep z dne 11.5.1999, opr. št. I O 8/95 se razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 53.640,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2001 dalje do plačila, v 15-tih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe in prepovedalo toženi stranki razpolaganje s 5/100 delež na nepremičnini parc. št. 214/2, vpisani pri vl. št. 487 k.o. Skrivnost. V primeru kršitve prepovedi je določilo denarno kazen v znesku 5.000.000,00 SIT. Odločilo je še, da začasna odredba velja do pravnomočnosti rešitve pravdne zadeve. Proti sklepu se je po odvetniku pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sodišče prve stopnje šteje pogodbeno stranko tožene stranke za pravno osebo v mešani lastnini. Če sledimo tej ugotovitvi, tožeči stranki nepremičnina, ki je vpisana pri vl. št. 487 k.o. Skrivnost, ne more biti izročena v naravi, temveč je upravičena le do lastninskega deleža na pravni osebi do višine družbenega kapitala. V tem primeru ne obstaja nevarnost, da bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, če bi tožena stranka razpolagala z nepremičnino. Zakon o denacionalizacijskih razmerjih (Ur. l. RS št. 27/91-I - Ur. l. RS št. 66/2000, v nadaljevanju ZDEN) pa 7.12.1991, Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS št. 55/92 - 30/98, v nadaljevanju ZLPP) je pričel veljati 5.12.1992. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da je bila družba E... d.d. v mešani lastnini že ob uveljavitvi ZDEN. Če je sodišče prve stopnje tožeči stranki izreklo denarno kazen za primer kršitve prepovedi, bi moralo odločiti, da se izbriše plomba pod Dn. št. 8336/93, ki se glasi na prepoved razpolaganja zaradi obravnavane pravdne zadeve. Pritožba je utemeljena. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1. odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic, od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (2. odstavek 272. člena ZIZ). Tožeča stranka s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva razveljavitev pogodbe z dne 1.3.1993, ki jo je tožena stranka sklenila s podjetjem E.... d.d., s podrejenim tožbenim zahtevkom pa v 1. točki zahteva ugotovitev ničnosti omenjene pogodbe. Zgolj zaradi popolnosti pritožbeno sodišče ponavlja, na kar je sicer že opozorilo sodišče prve stopnje, da verjetnost obstoja teh dveh terjatev ni izkazana, ker ni tožena prava stranka. Obe pogodbeni stranki sta iz razloga, ker se pogodba lahko razveljavi ali pa se ugotovi njena ničnost le v razmerju do obeh pogodbenic, nujna suspoornika. Ker je tožeča stranka naperila tožbo le proti eni od njiju, njen tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen niti s stopnjo verjetnosti. Pravilno je sicer izhodišče, da je treba verjetnost terjatve, ki jo tožeča stranka uveljavlja z 2. in 3. točko podrejenega tožbenega zahtevka, presojati ob uporabi 1. odstavka 89. člena ZDEN. Vendar pa se, upoštevajoč pravno pomembna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ob pravilni razlagi omenjenega določila, izkaže, da razlogi, ki govorijo za obstoj njene terjatve, niso močnejši od tistih, ki takšno dejstvo zanikajo. ZDEN v 4. odstavku 16. člena izrecno določa, da se lahko premoženje pravnih oseb v mešani lastnini vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja. Podjetje v mešani lastnini je uvedlo Zakon o podjetjih (Ur. l. SFRJ št. 77/80 - 61/90) kot prehodno obliko postopnega vključevanja zasebne lastnine v družbeno lastninsko oblikovano podjetje. Ureditev, ki bi zavezovala k vračanju sredstev v naravi tudi pravne osebe, v katerih je zasebni kapital, bi prizadela pravice družbenikov, ki so vlagali kapital v skladu z zakonodajo, ki je bila kot veljavna sprejeta v pravni sistem RS. Denacionalizacijski upravičenci v takih primerih ne morejo doseči položaja, ki bi bil podoben restituciji, temveč samo neke vrste premoženjsko satisfakcijo. Določba 89. člena ZDEN pomeni izjemo od povedanega. V primerih, ko so bili podlaga za razpolaganje z nacionaliziranim premoženjem špekulativni ali fiktivni pravni akti ali posli, pravice denacionalizacijskih upravičencev ne morejo biti prizadete, zato more breme popravljanja krivic nositi tudi znani titular lastninske pravice. Prvi in v konkretnem primeru odločilni pogoj za nastanek pravnih posledic iz 1. odstavka 89. člena je, da je premoženje, na katero se nanaša vrnitev ali odškodnina (v obravnavani zadevi gre za nepremičnino parc. št. 214/2 k.o. Skrivnost), prešlo v zasebno (tudi mešano) lastnino iz družbene lastnine. To pomeni, da je odločilen status pravne osebe, ki ga je imela v času uveljavitve ZDEN, to je 7.12.1991. S spremembami lastninske strukture in vključevanjem lastniškega kapitala po uveljavitvi ZDEN se namreč ni mogoče izogniti obveznosti vračanja stvari v naravi. Kot izhaja iz revizijskega poročila z dne 22.6.1994 in kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo podjetje Energoinženiring d.d., ki je prodalo sporno nepremičnino toženi stranki, 1.1.1990 pravna oseba s 100% družbenim kapitalom. Dne 4.1.1990 je bila sklenjena pogodba o ustanovitvi delniške družbe E.... d.d., Ljubljana, katere ustanovitelji so bili: DO E....... d.o., Ljubljana z 30% deležem (na delniško družbo je bilo prenešeno celotno premoženje DO E........ p.o. po bilanci stanja na dan 31.12.1989), tuji partner P...... s.a., ki je pridobil 55% delež in individualni vlagatelji s 15% deležem. Delniška družba je bila 28.2.1990 vpisana v sodni register pri Temeljnem sodišču v Ljubljani, Enota v Ljubljani. Ker se je prodajalec sporne nepremičnine že pred uveljavitvijo ZDEN iz podjetja v družbeni lastnini preoblikoval v podjetje v mešani lastnini, izjema, kot jo določa 1. odstavek 89. člena ZDEN, v konkretnem primeru ne pride v poštev, obstoj terjatve tožeče stranke pa ni verjetno izkazan. V zvezi s tem je še poudariti, da v tem delu citiranega določila ni mogoče široko tolmačiti na način, da bi izjema veljala tudi za primer, ko gre za prehod iz mešane v zasebno lastnino. Namen določila iz 1. odstavka 89. člena ZDEN je namreč v sankcioniranju ravnanja pravnih oseb v družbeni lastnini, ki bi se želele izogniti vračanju premoženja v naravi. S špekulativnimi oziroma fiktivnimi pravnimi akti in posli podjetij v mešani lastnini pravice denacionalizacijskih upravičencev ne morejo biti prizadete, saj njihova pravica do vračila v naravi ne bi obstajala niti v primeru, če špekulativnega oziroma fiktivnega pravnega akta in posla ne bi bilo (4. odstavek 16. člena ZDEN). Dodati je še, da omenjenega stališča ne more spremeniti dejstvo, da je bila nepremičnina kot del sredstev v družbeni lastnini vložena v osnovni kapital pravne osebe v mešani lastnini. Z ustanovitvijo mešanega podjetja se lastninska pripadnost sredstev spremeni - le ta pripadejo družbi, in sicer ne glede na to, kdo jih je prispeval in iz katere sfere so izšla (primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča RS št. UI 72/93, Ur. l. RS št. 24/95 in odločbo VS RS z dne 27.1.1994, opr. št. U 1069/92). Ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo, sklep o izdani začasni odredbi z dne 11.5.1999 razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP). Stroškovni izrek temelji na določilo 2. odstavka 165. v zvezi s 1. odstavkom 54. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s predlogom za izdajo začasne odredbe propadla, mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v zvezi s tem procesnim dejanjem. Ti znašajo 53.640,00 SIT in vsebujejo naslednje postavke: nagrado za sestavo ugovora in pritožbe, sodno takso za ugovor, administrativne stroške in zaznamovani davek na dodano vrednost od odvetniške nagrade za sestavo pritožbe.