Jedro

Tožnik ni verodostojno izkazal obstoja poslovnih dogodkov, za katere naj bi bili izdaniomenjeni računi in po katerih naj bi šlo za storitve, glede katerih bi bil tožnik na podlagi 74. člena ZDDV-1 upravičen do vračila DDV. Po presoji sodišča je pri ugotavljanju pravice do vračila DDV dolžnost davčnega zavezanca, da predloži verodostojne listine, na podlagi katerih uveljavlja vračilo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju prvostopenjski tudi davčni organ) zavrnila tožnikov zahtevek za vračilo DDV v znesku 1.668,40 EUR za obdobje od oktobra do decembra 2013. Iz izreka izpodbijane odločbe še izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, ter da tožnika bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik, ki opravlja dejavnost cestnega tovornega prometa in ima sedež na Hrvaškem, uveljavljal vračilo DDV na podlagi štirih računov, ki mu jih je izdala družba A. d.o.o s sedežem v Sloveniji. Gre za ponovljen postopek na podlagi odločbe Ministrstva za finance DT 499-16-288/2014-4 z dne 16. 2. 2015, ki je odpravilo prvotno izdano odločbo prvostopenjskega organa z dne 10. 11. 2014, s katero je bila tožnikova zahteva zavrnjena, in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku je davčni organ, potem, ko je tožnika pozval na dopolnitev zahteve, ponovno presojal tožnikovo zahtevo. Zaključil je, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za vračilo zahtevanega DDV, zaradi česar je njegovo zahtevo zavrnil. 3. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ tožnikovo pritožbo zavrnilo. Ugotovilo je, da je izpodbijana odločitev pravilna, vendar ne iz razlogov, ki jih je navedel prvostopenjski organ, pač pa iz razlogov, ki jih pojasnjuje drugostopenjski organ.

4. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in jo izpodbija v tožbi. Navaja, da je lastnik tovornih vozil z registrskima oznakama ... in ..., s katerima opravlja dejavnost cestnega tovornega prometa. Tožnik je 1. 10. 2013 z družbo A. d.o.o., ki je registrirana v Republiki Sloveniji, sklenil Pogodbo o storitvi vleke prikolic (v nadaljevanju Pogodba) ter Dogovor o prefakturiranju stroškov za cestnino in gorivo (v nadaljevanju Dogovor). Na podlagi teh dveh dokumentov je poslovno sodelovanje med njima potekalo na sledeč način: slovenska družba A. d.o.o., ki je lastnica več polpriklopnikov (to je prikolic, ki se pripnejo na tovorna vozila, ki jih vlečejo), je za potrebe prevozov, za katere je s svojimi strankami sklenila prevozne pogodbe, tožniku plačala za to, da je s svojima tovornima voziloma vlekel njene prikolice. Ob tem je slovenska družba d.o.o. tožniku dala na voljo tudi svojo ... kartico za kupovanje goriva ter ABC kartico za plačilo cestnin. Na tej podlagi je tako tožnik slovenski družbi A. d.o.o. izdajal račune za opravljene storitve vleke prikolic, slovenska družba pa je tožniku prefakturirala stroške goriva, plačanega z njeno kartico in karticami za plačilo cestnin. Ti računi so se nato v delu medsebojno kompenzirali. Od plačil za svoje storitve, ki jih je prejel, je tožnik na Hrvaškem že plačal DDV. Zaradi izpodbijane odločitve je tožnik DDV neupravičeno plačal dvakrat: najprej kot DDV na svojo storitev na Hrvaškem, nato pa še kot DDV na blago, ki ga je uporabil pri izvajanju storitev.

5. Tožnik povzema razloge, ki jih je za izpodbijano odločitev navedel prvostopenjski organ. V pritožbenem postopku je drugostopenjski organ tožnika pozval, da naj predloži še določene dodatne listinske dokaze ter poda dodatna pojasnila. Tožnik je 6. 7. 2015 drugostopenjskemu organu poslal dopis, v katerem je pojasnil, da je v Pogodbi ter Dogovoru, ki ga je predložil s tem dopisom, prišlo do napake in sicer sta bili stranki v glavi dokumentov označeni napačno in sicer slovenska družba A. d.o.o. kot izvajalec in tožnik kot naročnik, čeprav sta stranki mislili (in pogodbo tako tudi izvajali) obratno. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo kljub temu zavrnil na podlagi naslednjih argumentov: Prvostopenjski organ naj bi na podlagi dokumentacije, ki mu jo je predložil tožnik, pravilno zaključil, da ni dokazano, da je tožnik blago oz. storitve, ki so predmet obravnavanih računov, uporabil za namene svojih transakcij, ki so obdavčene z DDV, saj tožnik kljub pozivu ni pojasnil, kako potekajo posli med njim in slovensko družbo A. d.o.o. Zaradi nepravilnosti v poimenovanju strank in skoposti samih pogodb, ki naj ne bi vsebovale vseh bistvenih sestavin najemne oz. pogodbe o delu, je drugostopenjski organ sklenil, da sta Pogodba in Dogovor sklenjena samo za namene predmetnega upravnega postopka. Drugostopenjski organ je še navedel, da tožnik niti v pritožbenem postopku ni predložil dokazil o svojih obdavčenih transakcijah, za katere naj bi bili uporabljeni gorivo in cestnine oz. ni izkazal, da so bili namenjeni transakcijam iz točke a) in b) drugega odstavka 63. člena ZDDV-1. 6. Tožnik se v nadaljevanju sklicuje na 74. člen ZDDV-1, po katerem ima davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji ampak v drugi državi članici, pravico do vračila DDV, zaračunanega za blago, ki so mu ga dobavili, ali za storitve, ki so jih zanj opravili drugi davčni zavezanci v Sloveniji, ali za uvoz blaga v Slovenijo, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa zakon in jih tožnik povzema. Izpodbijana odločba temelji na tem, da Pogodba in Dogovor vsebujeta napako pri poimenovanju strank, saj sta zamenjana pojma "naročnik" in "izvajalec". Prvostopenjski organ je Pogodbo in Dogovor upošteval dobesedno tako, kot sta napisana in na tej podlagi tožnikovo zahtevo zavrnil. Takšna odločitev je v nasprotju s 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki upravnemu organu nalaga, da mora ugotoviti resnično dejansko stanje ter 138. členom ZUP. Tožnik je prvostopenjskemu organu poslal več pojasnil, v katerih je razložil, kako poteka poslovanje med tožnikom in slovensko družbo A. d.o.o. Iz navedenih pojasnil bi prvostopenjski organ moral sklepati, da Pogodba in Dogovor vsebujeta "lapsus" in to predočiti tožniku. Dodatna pojasnila je podal tožnik v pritožbenem postopku. Tožnik zavrača očitke, da naj bi bila Pogodba in Dogovor napisana samo zaradi potreb tega postopka. Tožnik zavrača tudi očitke drugostopenjskega organa, da tožnik niti v pritožbenem postopku ni predložil dokazil o svojih obdavčenih transakcijah, za katere naj bi bile uporabljene gorivo in cestnine, ki mu jih je zaračunala povezana družba A. d.o.o. oziroma ni izkazal, da so bili namenjeni njegovim obdavčenim transakcijam. Tožnik meni, da navedeni očitek nima osnove v zakonu. Dokumentacija, ki jo mora tožnik predložiti, poleg zahteve za vračilo DDV, je našteta v 74.b členu ZDDV-1 in dokazil o obdavčenih transakcijah ni med njimi. Če pa je davčni organ štel, da to dokumentacijo potrebuje za svojo odločitev, bi moral tožnika pozvati na predložitev teh listin, česar pa ni storil. Sklepno tožnik zaključuje, da je prvostopenjskemu in drugostopenjskemu organu predložil vso dokumentacijo, iz katere izhaja njegova pravica do vračila DDV. Predložil je: Pogodbo in Dogovor, iz katerega izhaja način njegovega poslovanja z družbo A. d.o.o., prometna dovoljenja za svoja kamiona, s katerima je opravljal storitve za družbo A. d.o.o., poročila o dejavnosti teh dveh kamionov v relevantnem obdobju, račune, s katerimi mu je družba A. d.o.o. prefakturirala stroške goriva in cestnin. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri navedbah iz obrazložitve obeh upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna, saj tožnik v postopku ni predložil verodostojnih dokazil, na podlagi katerih bi izkazal, da je upravičen do vračila DDV od računov, ki mu jih je izdala družba A. d.o.o. 10. Iz ugotovitev v postopku izhaja, da je tožnik, ki ima sedež na Hrvaškem, uveljavljal vračilo DDV na podlagi štirih računov, ki mu jih je izdala povezana družba A. d.o.o. (direktor te družbe in direktor tožnika je ista oseba) s sedežem v Sloveniji. Tožnik je uveljavljal vračilo DDV od navedenih računov v skupni višini 1.668,40 EUR na podlagi prvega odstavka 74. člena ZDDV-1. V skladu s prvim odstavkom 74. člena ZDDV-1 ima davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, ampak v drugi državi članici, pravico do vračila DDV zaračunanega za blago, ki so mu ga dobavili ali storitve, ki so jih zanj opravili drugi davčni zavezanci v Sloveniji ali za uvoz blaga v Slovenijo, če izpolnjuje zakonsko določene pogoje (prvi odstavek 74. člena ZDDV-1). Davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici ima pravico do vračila tistih zneskov DDV, za katere bi lahko zavezanec s sedežem v Sloveniji uveljavljal odbitek DDV v skladu s tem zakonom. Iz 66. člena ZDDV-1 pa izhaja, da davčni zavezanec med drugim ne sme odbiti DDV od osebnih avtomobilov ter motornih koles, goriv in maziv ter nadomestnih delov ter storitev tesno povezanih s tem, razen od vozil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti prevoza potnikov in blaga, dajanje v najem in zakup ter za nadaljnjo prodajo (c točka 66. člena ZDDV-1).

11. Ker je tožnik uveljavljal vračilo DDV od računov, ki se nanašajo na porabo goriva in na stroške cestnin, je bil tožnik v postopku pozvan, da pojasni potek posla z družbo A. d.o.o. (slovensko družbo), ki mu je izdala račune, oziroma da predloži kopijo pogodbe o najemu vozila (v lasti tožnika). Tožnik take pogodbe ni predložil. V postopku je predložil Pogodbo o storitvi vleke prikolic, ki se nanaša na polpriklopna vozila, ki so v lasti slovenske družbe (A. d.o.o.) in po kateri tožnik kot izvajalec opravlja prevoze za naročnika po dogovorjeni ceni (0,90 EUR na kilometer). Ker se navedena Pogodba ne nanaša na stroške goriva in cestnin, je bil tožnik ponovno v pritožbenem postopku pozvan, da pojasni na kakšni podlagi (pogodba, dogovor) mu je že omenjena slovenska družba izdala predmetne račune in o tem predloži dokazila. Tožnik je nato predložil Dogovor (o prefakturiranju stroškov za cestnino in gorivo), iz katerega izhaja, da se pogodbeni stranki (tožnik in A. d.o.o.) dogovorita, da bo izvajalec stroške iz naslova plačevanja cestnin in goriva, ki bodo pri izvajanju storitev za naročnika zaračunani izvajalcu, prefakturiral naročniku. Tožnik je v zvezi s potekom poslovanja z družbo A. d.o.o. pojasnil, da je v Pogodbi in Dogovoru prišlo do napake in da sta v glavi dokumentov stranki označeni napačno. Dejansko je namreč v poslovnem odnosu med pogodbenima strankama slovenska družba A. d.o.o. naročnik, tožnik pa izvajalec.

12. Na podlagi tako dopolnjenega postopka v pritožbenem postopku je tudi drugostopenjski organ zaključil (enako kot prvostopenjski organ), da tožnik ni upravičen do vračila DDV po omenjenih računih, ki jih je tožniku izdala slovenska družba A. d.o.o., pri tem pa navedel druge razloge, kot jih je navedel prvostopenjski organ. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je Pogodbo in Dogovor za obe pogodbeni stranki podpisal njun direktor B.B. Upoštevaje tožnikove navedbe v pritožbenem postopku naj bi torej po pogodbi (drugače, kot je v njej zapisano) omenjena slovenska družba dala tožniku kot izvajalcu v uporabo lastna polpriklopna vozila, da bi z njimi opravljal prevoze za naročnika. Po vsebini gre pretežno za pogodbo o najemu vozil. Konkretnejših določb v zvezi s prevoznimi storitvami Pogodba nima, prav tako ne omenja nobenih dodatnih stroškov naročnika v zvezi z gorivom in cestninami. Glede na to, da naj bi bila Pogodba in naknadno predloženi Dogovor, ki pogodbo dopolnjuje, sklenjena istega dne (obe listini sta datirani z dnem 1. 10. 2013), drugostopenjski organ zastavlja vprašanje, zakaj povračilo stroškov ni bilo vključeno že v Pogodbo. Drugostopenjski organ ugotavlja, da v Pogodbi manjkajo bistvene sestavine najemne pogodbe, pa tudi bistvene sestavine prevozne pogodbe oziroma pogodbe o delu. Prav tako meni, da gre pri nepravilni opredelitvi oziroma zamenjavi naročnika in izvajalca tako v Pogodbi, kakor v Dogovoru, za napako, do katere ne bi moglo priti, če bi stranki takšno pogodbo v resnici hoteli skleniti. Drugostopenjski organ zaključuje, da nepravilnosti in pomanjkljivosti predložene Pogodbe in ločenega Dogovora, ki se nanaša na stroške cestnin in goriva, kažejo na to, da sta bili obe listini sestavljeni zgolj za potrebe davčnega postopka. Zato zaključuje, da tožnik ne v postopku pred prvostopenjskim organom niti v pritožbenem postopku ni predložil dokazil o svojih obdavčenih transakcijah, za katere naj bi bili uporabljeni gorivo in cestnine, ki mu jih je zaračunala povezana družba A. d.o.o. in tako ni izkazal, da izpolnjuje pogoje za vračilo DDV po 74. členu ZDDV-1. Z navedenim zaključkom pa se strinja tudi sodišče. 13. Tudi po presoji sodišča tožnik na podlagi v postopku predložene Pogodbe in Dogovora ni izkazal, da je na njuni podlagi slovenska družba A. d.o.o. tožniku izdala račune, na podlagi katerih bi bil tožnik v skladu z 74. členom ZDDV-1 upravičen do vračila DDV. Kot že omenjeno, so v 66. členu ZDDV-1 določene omejitve pravice do odbitka DDV, kar na podlagi tretjega odstavka 74. člena ZDDV-1 velja tudi za davčne zavezance, ki nimajo sedeža v Sloveniji. Oba organa v postopku (prvostopenjski in drugostopenjski organ) sta zato tožnika pozivala, da izkaže upravičenost do vračila DDV po omenjenih računih. Tožnik je bil pozvan, da predloži pogodbo o najemu vozila (tožnikovega), tožnik pa je v postopku pred prvostopenjskim organom predložil Pogodbo, katere predmet so polpriklopna vozila in ki nima določb glede stroškov goriva in cestnin. Prvostopenjski organ tako tudi po presoji sodišča ni imel podlage, da bi ugodil tožnikovemu zahtevku. Take podlage pa po presoji sodišča ni imel tudi drugostopenjski organ.

14. Čeprav drugostopenjski organ meni, da je bil Dogovor, na podlagi katerega tožnik utemeljuje upravičenost vračila DDV po omenjenih računih, sklenjen naknadno, za potrebe tega postopka, pri čemer omenja tudi povezanost obeh družb (tožnika in slovenske družbe, ki je tožniku izdala omenjene račune), pa je po presoji sodišča v zadevi bistveno, da tako Pogodba kot Dogovor, ki ga je tožnik predložil naknadno, še vedno verodostojno ne izkazujeta podlage za izdajo omenjenih računov. Iz določil navedene Pogodbe in Dogovora ni jasno, kako je potekalo poslovanje med tožnikom in omenjeno slovensko družbo. Kot že omenjeno, predložena Pogodba o stroških goriva in cestnin sploh nima nobenih določb, iz Dogovora pa izhaja, da bo izvajalec (torej tožnik) stroške plačevanja cestnin in goriva, prefakturiral naročniku. Sporne račune pa je, drugače kot je navedeno v Dogovoru, na katerega se sklicuje tožnik, izdala slovenska družba (torej naročnik) tožniku (torej izvajalcu). Iz ugotovitev v postopku pa tudi izhaja, kar tožnik ne pojasni, da je kot prevoznik na listinah (predloženi CMR) navedena slovenska družba in ne tožnik (ki naj bi opravljal prevozne storitve).

15. Tožnik v tožbi opisuje poslovanje z navedeno slovensko družbo, pri čemer navaja, da je slovenska družba tožniku kot izvajalcu prevoznih storitev dala na voljo svojo kartico za kupovanje goriva ter ABC kartico za plačilo cestnin. Na tej podlagi pa naj bi nato slovenska družba tožniku prefakturirala stroške goriva in cestnin. Po presoji sodišča tožnik z navedbami, ki ne izhajajo iz predloženih listin oziroma z njimi niso skladne ter z listinami, ki so pomanjkljive (v njih je tudi pomota glede pogodbenih strank - kdo je naročnik in kdo izvajalec) in na podlagi katerih ni mogoče jasno opredeliti pogodbenega razmerja med strankama, ni verodostojno izkazal obstoja poslovnih dogodkov, za katere naj bi bili izdani omenjeni računi in po katerih naj bi šlo za storitve, glede katerih bi bil tožnik na podlagi 74. člena ZDDV-1 upravičen do vračila DDV. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, iz katerih izhaja, da bi moral davčni organ v postopku ugotavljati resnično dejansko stanje zadeve (8. člen in 138. člen ZUP) ter da bi moral na podlagi tožnikovih pojasnil v postopku sklepati, da Pogodba in Dogovor vsebujeta ''lapsus'' in to predočiti tožniku. Po presoji sodišča je pri uveljavljanju pravice do vračila DDV dolžnost davčnega zavezanca, da predloži verodostojne listine, na podlagi katerih uveljavlja vračilo.

16. Zaradi pomanjkljivih listin in ugotovljenih neskladnostih in nejasnosti glede tožnikovega poslovanja s slovensko družbo bi tožnik moral izkazati upravičenost do vračila DDV po 74. členu ZDDV-1 na podlagi spornih računov z verodostojnimi listinami. Tožnik je bil v postopku večkrat pozvan, da o tem predloži listine, česar pa tožnik tudi po presoji sodišča ni storil. Tožnik takih listin, čeprav je dokazno breme na njem (76. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2) ni predložil. Zato je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek drugostopenjskega organa, da tožnik ni upravičen do vračila DDV po navedenih računih.

17. Ker je iz pojasnjenih razlogov po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1. 18. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

19. Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je upravni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem upravnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.