Jedro

Nujna pot, na katero se sklicuje pritožba, je omejitev lastninske pravice soseda v obliki posebne stvarne služnosti, ki pa se ustanovi prisilno s pravnomočno sodno odločbo. Če bi preko nepremičnine tožene stranke tekla javna pot, tožeča stranka s civilnopravnim zahtevkom na odstranitev gradnje na nepremičnini tožene stranke ne bi mogla uspeti, saj se varstvo posesti na javni poti ne zagotavlja v postopku pred sodiščem. Tožeča stranka je v pravdi lahko uveljavljala le civilnopravno varstvo, zato se je sodišče prve stopnje moralo ukvarjati z vprašanjem obstoja kakšne njene civilnopravne pravice na nepremičnini tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da so tožene stranke dolžne v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe odstraniti iz cestišča na parceli št. 1166/3, vknjiženi v vl.št. 360 k.o. G., zaporo sestoječo se iz nedovoljene črne gradnje stanovanjske hiše in odstraniti žično ograjo, ker bo sicer to na stroške tožene stranke upravičeno storila tožeča stranka in zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 40.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 01.11.1990 dalje do plačila, v 15-ih dneh. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 67.100,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 15-ih dneh. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni dokazala, da bi imela preko nepremičnine tožene stranke služnostno pot, zato ni upravičena do tožbe iz 57.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), s katero lahko zahtevajo služnostni upravičenci neutemeljeno preprečitev oziroma motenje izvrševanja služnosti. Zahtevek za odstranitev zapore iz cestišča je zato sodišče zavrnilo. Glede prvega toženca pa je še ugotovilo, da niti ni pasivno legitimiran, saj je bil samo pravni prednik tretje toženke in pri postavitvi zapore kako drugače ni sodeloval. Tudi odškodninski zahtevek je zavrnilo iz istih razlogov, saj tožeča stranka ne more terjati od tožene stranke stroškov za usposobitev nadomestne poti, če ni dokazala obstoja služnostne pravice na poti, ki naj bi tekla po nepremičnini tožene stranke. Sicer pa tožeča stranka tudi za višino postavljenega zahtevka ni predložila verodostojnih dokazov.

Zoper sodbo je vložila tožeča stranka pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku v celoti ugodi, podrejeno razveljavitev sodbe in ponovno odločanje o zadevi. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo pravno podlago tožbenega zahtevka na odstranitev črne gradnje in žične ograje. Tožeča stranka ni zatrjevala služnostne pravice, ampak je svoj zahtevek utemeljevala na dejstvu, da je do parcele tožeče stranke onemogočen dostop preko tujega zemljišča, ki ga ima v lasti tretja toženka. Posledica tega dejstva je bil sporazum o delitvi stroškov, ki ga je sodišče spregledalo. Prav tako tudi ni mogoče prezreti dejstva, da teče ta pravda že 15 let in da se po tolikih letih ljudje ne morejo več spomniti, kje je kdo včasih hodil. Dejstvo je, da je bil dostop do nepremičnine tožeče stranke urejen po ravnem terenu, na katerem je tretja toženka skupaj z možem zgradila brez dovoljenj stanovanjsko stavbo in postavila žično ograjo. S tem je tožeči stranki onemogočila dostop do parcele. Tekom pravdnega postopka je bil sprožen mejni ugotovitveni postopek, vodi pa se tudi upravni postopek. Tožeča stranka bo sicer skušala v upravnem postopku poskrbeti za odstranitev stanovanjske hiše in žične ograje, saj tožena stranka ni pridobila niti lokacijskega dovoljenja za postavitev ograje in pa tudi priglasitvenega dovoljenja ne. Dejstvo je, da je pred izgradnjo črne gradnje imela tožeča stranka nemoten dostop preko parcele, ki jo je kupila tretje toženka. Do te parcele se nihče ni pripeljal s helikopterjem, vedno so uporabljali cesto, ki je tekla po parceli tretje toženke in je bila z izgradnjo stanovanjske hiše, ki ni legalizirana, preprečena. Zato ima pravni interes, da zahteva, da se ji omogoči dostop in v kolikor bi se tožena stranka skušala razbremeniti tega bremena, bi morala vložiti tožbo na ugotovitev neobstoja služnosti, ne pa samovoljno in na cesti pozidati hišo. Tožeča stranka je zaradi tega dejanja tožene stranke ostala brez dostopa in si je morala urediti dostop preko drugih nepremičnin. Sodišče se s temi dejstvi ni ukvarjalo. Pravni prednik tožnikov je imel služnost v obliki nujne poti in dokazovanje bi v tem postopku moralo teči v smeri ugotavljanja preprečitve dostopa na parcelo tožnikov, pa se sodišče s tem sploh ni ukvarjalo. Tudi glede odškodninskega zahtevka je zmotno uporabilo materialno pravo. Če bi tožeča stranka skušala dokazovati obseg škode, bi to pomenilo več kot 5-krat več stroškov kot vtoževana glavnica, saj bi bilo potrebno angažirati izvedenca gradbene stroke in cenilca, da bi ocenil vrednost izdelave trase po zemljišču tretje osebe. Zaradi takih primerov Zakon o pravdnem postopku (ZPP) daje sodišču možnost, da odloča po prostem preudarku. Pravni nasledniki prvotnega toženca so pravdo prevzeli 11 let po vložitvi tožbe, ko ni bilo več mogoče pribavljati nobenega predračuna za leto 1990. Pravni prednik tožnikov je dal izdelati nadomestno cesto za dostop do svoje nepremičnine za kar je imel stroške, ki so takrat znašali 5.714 DEM in že po splošnem vedenju gre za primeren znesek za izdelavo cestne trase, ki se še danes uporablja. Z izdajo izpodbijane sodbe je sodišče dalo prav črnograditeljem, saj jim je dalo na znanje, da lahko s svojimi posegi jemljejo pravice drugim in da zato niti niso odškodninsko odgovorni za škodo, ki jo s tem povzročijo. Prvostopenjsko sodišče bi moralo vsaj obrazložiti, zakaj si je pravni prednik tožnikov izdelal novo dovozno pot, če pred tem nikoli ne bi vozil preko parcele v lasti tretje toženke. Že z odgovorom na to vprašanje bi sodišče lahko ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti utemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v tem civilno-pravnem sporu zahtevala od tožene stranke odstranitev gradnje na nepremičnini, ki je last tožene stranke. Dejstvo, da je objekt tožena stranka postavila na svoji nepremičnini tekom tega pravdnega postopka nikoli ni bilo sporno. To, da objekt še ni legaliziran v upravnem postopku pa za odločitev v civilnopravnem sporu ni odločilno. Ob takšnih navedbah v tem sporu je sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali ima tožeča stranka na nepremičnini tožene stranke pravico, ki ji daje upravičenje za zahtevek na odstranitev gradnje, saj samo v takem primeru lahko poseže na civilnopravnem področju v lastninsko pravico tožene stranke. Glede na vsebino spora je bil pravilen materialnopravni pristop sodišča prve stopnje, ko je presojalo zahtevek tožeče stranke skozi pravila o služnostih. Tudi nujna pot, na katero se sklicuje pritožba, je omejitev lastninske pravice soseda v obliki posebne stvarne služnosti, ki pa se ustanovi prisilno s pravnomočno sodno odločbo. V pritožbenih navedbah, da je imela tožeča stranka preko nepremičnine tožene stranke nujno pot, pa ni trditve o tem, da bi bila nujna pot ustanovljena s sodno odločbo. Kaj takega tožeča stranka tudi nikoli med postopkom ni trdila, zato je trditev o obstoju nujne poti brez vsake dokazne podlage. V času, na katerega se nanaša ta spor, se je nujna pot določila s konstitutivno odločbo nepravdnega sodišča (člen 145. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP, enako določa sedaj 88.čl. Stvarnopravnega zakonika - SPZ).

Tudi če bi preko nepremičnine tožene stranke tekla javna pot, tožeča stranka s civilnopravnim zahtevkom na odstranitev gradnje na nepremičnini tožene stranke ne bi mogla uspeti, saj se varstvo posesti na javni poti ne zagotavlja v postopku pred sodiščem. Javne poti so javno dobro, torej stvari, ki jih v skladu z njihovim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo in njihovo varstvo se zagotavlja v upravnem postopku.

Tožeča stranka je kot povedano v pravdi lahko uveljavljala le civilnopravno varstvo, zato se je sodišče prve stopnje moralo ukvarjati z vprašanjem obstoja kakšne njene civilnopravne pravice na nepremičnini tožene stranke. Pravico, ki je izhajala iz navedb tožeče stranke, je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot priposestvovano služnostno pot. Vendar pa je za priposestvovanje služnosti potrebno dokazati določene predpostavke. Stvarna služnost se pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval (člen 54 ZTLR). V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožeča stranka priposestvovanja ni dokazala. Niti enega dokaza ni, da bi do leta 1990, ko so bile na pot postavljene prve ovire oziroma do 29.01.1992, ko je bila vložena tožba v tej zadevi, preteklo 20 let od začetka uporabe te poti, to je potrebna priposestvovalna doba. Teh ugotovitev izpodbijane sodbe pritožba niti ne napada, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo. Tudi če je tožeča stranka pred začetkom gradnje tožene stranke uporabljala za dostop do svoje nepremičnine sporno pot, v pravdnem postopku ne more zahtevati odstranitve gradnje na nepremičnini tožene stranke, če ni dokazala, da ima tudi sama stvarno pravico na sosednji nepremičnini, ki pomeni za toženo stranko omejitev njene lastninske pravice zaradi katere ne bi smela na svoji nepremičnini graditi. Samo dejstvo uporabe tožeči stranki takšne pravice še ne daje. Ob dejanskih ugotovitvah v izpodbijani sodbi je odločitev, da je neutemeljen zahtevek za odstranitev zapor na nepremičnini tožene stranke, pravilna.

Iz zgoraj navedenih razlogov je že po temelju neutemeljen tudi zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela, ko je zgradila nadomestno pot. Ker ni dokazala, da je imela pravico do uporabe poti preko nepremičnine tožene stranke, ji z dejanjem tožene stranke, ki ga je izvršila na svoji nepremičnini, ni mogla nastati škoda, ki bi jo lahko terjala od tožene stranke.

Pritožbene navedbe, da je z odločitvijo v tem sporu dalo sodišče prav črnograditelju niso utemeljene, saj se v civilnem sporu, kot je že obrazloženo, sodišče ni pristojno ukvarjati z vprašanjem, ali je gradnja na določeni nepremičnini (ne)legalna, ker je to stvar upravnih postopkov. V civilnopravnem postopku sodišče ugotavlja in oblikuje le osebne, premoženjske in druge civilnopravne pravice in pravna razmerja fizičnih in pravnih oseb. Tako je tudi v konkretni zadevi odločalo v okviru pristojnosti, ali ima tožeča stranka kakšno civilnopravno pravico v razmerju do tožene stranke, da lahko na podlagi te pravice poseže v nepremičnino, ki je last tožene stranke. Ker takšne pravice tožeča stranka ni dokazala, je odločitev materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni ugotovilo kakšne bistvene kršitve postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).