Jedro

Gre za relativno bistveno kršitev postopka, če sodišče uporabi pri odločanju o stvari izvedensko mnenje, ki ga je pridobila stranka sama, nasprotna stranka pa se ni strinjala, da se mnenje uporabi kot izvedensko mnenje.

Izrek

Revizijama se ugodi in se razveljavita sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje v njenem izreku pod 1. in 3. in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 910.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03.06.1999 dalje do plačila, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške. Gre za odškodnino za negmotno škodo, ki jo je tožnica pretrpela zaradi toženčevih napadov nanjo 22.07.1994 in 03.02.1996, h kateri pa je z lastnim napadom tudi sama prispevala v višini 30 %.

Sodišče druge stopnje je na toženčevo pritožbo odškodnino znižalo na 490.000 SIT, ker je odločilo, da tožnici odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sploh ne gre, odškodnina za strah pa le v višini 200.000 SIT.

Obe stranki sta vložili revizijo proti tej sodbi iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica predlaga spremembo sodbe, tako da bo toženčeva pritožba zavrnjena in potrjena prvostopenjska sodba, toženec pa takšno spremembo, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, podrejeno pa razveljavitev drugostopenjske sodbe v zavrnilnem delu in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožnica očita pritožbenemu sodišču, da je zanikalo po izvedencu ugotovljeno rupturo njenega bobniča in s tem, ko je prekvalificiralo to vrsto škode med fizične bolečine in nevšečnosti, je zmotno uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih. V nasprotju s sodno prakso je neutemeljeno in neustrezno znižalo odškodnino.

Toženec pa trdi v svoji reviziji, da mora sodišče izvesti dokaz z izvedencem, kadar gre za strokovno vprašanje. Z izvenpravdnim mnenjem, ki ga je predložila tožnica, se ni strinjal, kar je obrazložil z medicinsko dokumentacijo, ki jo je predložila tožnica, na kateri je sicer dokazno breme. Gre za relativno bistveno kršitev postopka, ker sodišče ni postavilo izvedenca v skladu z 250. in 251. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977). Absolutno kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 pa vidi v tem, da je sodišče poskušalo dati vero izvenpravdnemu mnenju, ki naj bi bilo korektno, je pa dejansko v nasprotju z medicinsko dokumentacijo.

Sodišče druge stopnje se sklicuje na ambulantni izvid Kliničnega centra Ljubljana, Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo z dne 04.02.1996, listine pa v spisu ni. Izpodbija še ugotovitve sodišča druge stopnje o takratnem dogajanju, pojasnjuje, v čem je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, in še trdi, da bi lahko le izvedenec ustrezne medicinske stroke ugotovil mehanizem poškodb.

Tožnica v odgovoru na toženčevo revizijo poudarja, da je neutemeljeno kritiziranje strokovnih ugotovitev sodno zapriseženega izvedenca dr. V. Toženec na tožničino revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavilo.

Reviziji sta utemeljeni.

V odškodninskih sporih mora oškodovanec - tožnik, če naj bo uspešen s svojim zahtevkom, dokazati obstoj škode in njen obseg. To spada med dejstva, ki jih zatrjuje, in zato mora za ta dejstva ponuditi tudi dokaze (drugi odstavek 7. člena, prvi odstavek 186. člena in 219. člen ZPP 1977). Glede dokazovanja škode in njenega obsega materialno pravo nima določb, po katerih bi bilo dokazno breme v zvezi s tem prevaljeno na drugega, se pravi na povzročitelja.

V zvezi z nepremoženjsko škodo je razen v zelo preprostih primerih potrebno sodelovanje izvedenca, ker gre za strokovna vprašanja.

Strokovnega znanja za njihovo reševanje pa sodnik nima in zato mora pritegniti k stvari ustreznega izvedenca. Ta s svojim mnenjem nadomesti delo sodnika. Dela v bistvu tisto, kar bi moralo opraviti sodišče samo, če bi imelo na voljo potrebno strokovno znanje (250. člen ZPP 1977). To je že pravilno zapisalo sodišče prve stopnje. V zvezi s tem, kdo naj opravi izvedensko delo, je zakon jasen.

Izvedensko delo opravijo izvedenci, ki jih določi pravdno sodišče (prvi odstavek 251. člena ZPP 1977). To pravilo ne pozna izjeme, izvzemši primere, ko se stranki dogovorita, da lahko sodišče uporabi mnenje, ki ga je izdelal sodni izvedenec, ki ga je k stvari pritegnila ena ali druga stranka. Ta sporazum, ki ga sprejme sodnik, nadomesti njegov sklep o postavitvi izvedenca.

V tej zadevi je tožeča stranka sama angažirala izvedenca in njegovo mnenje je sodišče uporabilo kot dokaz, pa čeprav je tožena stranka nasprotovala tako temu, da se uporabi kot dokaz, kot tudi njegovi vsebini, ki da nasprotuje listinskim dokazom iz zdravstvene dokumentacije. Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo, da je izvedensko mnenje dr. M. V. "presojalo le kot vsak drug dokaz".

Vendar je ob ugotavljanju okoliščin, ki so pomembne za odločitev, ali gre tožnici odškodnina za negmotno škodo in v kolikšni višini, uporabilo to izvedensko mnenje in tako med drugim sprejelo iz njega diagnozo poškodb, splošne ugotovitve o posledicah, o intenzivnosti in trajanju ter vrsti bolečin, tudi o duševnih zaradi prestanega strahu, oceno stopnje okvare sluha ipd. Dokaz z izvedencem je torej uporabilo v njegovi funkciji, ki jo ima po zakonu (250. in naslednji členi ZPP 1977). Kar pa glede na to, da samo ni postavilo izvedenca, ne bi smelo. Takšna kršitev omenjenih procesnih določb je vsekakor lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe, in to z vidika obeh strank, saj gre za vprašanja pravilne odločitve o višini odškodnine.

Ni se mogoče strinjati niti s stališčem pritožbenega sodišča, da bi bil toženec na potezi s ponudbo lastnih dokazov (katerih oziroma kakšnih glede na naravo spora in nastali položaj?) in predlogom za postavitev izvedenca. Je že res, da mora vsaka stranka in tako tudi toženec navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (219. člen ZPP 1977, ki ga omenja instančna odločba). Da je nujno potrebno sodelovanje izvedenca in da je dokazno breme na oškodovancu, je bilo pojasnjeno že uvodoma.

Vendar pa na neregularen dokaz - zasebno pridobljeno mnenje tožencu ni treba reagirati s predlogom za postavitev izvedenca. Podobno, le da v obratnem položaju, tudi ni mogoče mnenja v pravdi postavljenega izvedenca izpodbiti z mnenjem zasebno angažiranega izvedenca.

Opisana kršitev prvega sodišča in, navzlic zadevnim pritožbenim trditvam, nesankcionirana na drugi stopnji sojenja spada med bistvene kršitve postopka relativne narave po prvem odstavku 354. člena ZPP 1977. Zato je bilo treba reviziji ugoditi in razveljaviti sodbi nižjih sodišč (prvi odstavek 394. člena ZPP 1977) v izpodbijanem delu, ne da bi se revizijsko sodišče spuščalo v obravnavanje drugih trditev o obeh revizijah. Le kar zadeva procesne kršitve, naj bo povedano, da toženčeva revizijska trditev, češ da v spisu ni ambulantnega izvida, na katerega se sklicuje pritožbeno sodišče, ne drži, saj gre za listino, označeno z A2, ki je priložena spisu.

Sodišče prve stopnje bo moralo ob ponovnem sojenju paziti na pravilno uporabo materialnih in procesnih določb o dokaznem bremenu in procesnih določb o dokazu z izvedencem.

Odločitev o revizijskih stroških obeh strank temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP 1977.