Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopnega sodišča, da po izvedenem dokaznem postopku ni najti nobenega dokaza, da bi obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje hude telesne poškodbe.

Izrek

Pritožba oškodovanca kot tožilca B.Z. se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Oškodovanec kot tožilec B.Z. je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati 60.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z navedeno sodbo je bil obtoženec po 3. tč. 358. čl. Zakona o kazenskem postopku oproščen obtožbe za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po I. odst. 134. čl. Kazenskega zakonika. Odločeno je še bilo, da mora oškodovanec kot tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odst. 92. čl. Zakona o kazenskem postopku, potrebne izdatke obtoženca ter potrebne izdatke in nagrado njegove zagovornice za čas, ko mu je bila postavljena po uradni dolžnosti, in 60.000,00 SIT povprečnine.

Proti takšni sodbi se je pritožil oškodovanec kot tožilec po svoji pooblaščenki in izpodbija sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni in izreče obtožencu obsodilno sodbo, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje prvostopnemu sodišču. Pritožba ni utemeljena.

V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje. Strinja se z zaključki prvostopnega sodišča, da so za obsodilno sodbo potrebni trdni dokazi, da je nekdo storilec kaznivega dejanja, ki pa jih tudi pritožbeno sodišče v tem primeru ni našlo, zato obtožencu ni moglo izreči obsodilne sodbe, kot je to predlagal pritožnik.

Pritožbeno sodišče ni našlo prav nobenega tehtnega dokaza, ki bi obremenil obtoženca. Edini dokaz, ki bi res lahko obremenil obtoženca, je bila izjava njegovega brata pred discoteko Jungle, ko naj bi priznal, da je bil prisoten na kraju dogodka in da na videz pozna storilca pod vzdevkom "Bruno". Pritožbeno sodišče je mnenja, da gre v tem delu verjeti priči B.K., bratu obtoženca, da je takšno izjavo dal iz strahu pred osebami, ki so mu grozile in tako ni imel druge izbire, da bi kako drugače odvrnil njihove grožnje. Poleg tega pa nikoli ni nikomur izjavil, da je obtoženi njegov brat. Tudi dejstvo, da je priča Z. na kraju dogodka videl belega "pičipokija", ki ga je kasneje prepoznal na bencinski črpalki in vse skupaj povezal, še ne more biti razlog, da sta z oškodovancem kot tožilcem osumila prav brata lastnika tega vozila. Tudi navzočnosti obtoženca na kraju dogodka ni potrdil nihče, saj Z. po lastni izjavi dogajanja ni videl oziroma ni videl, kdo je udaril oškodovanca, nasprotno pa so prisotnost obtoženca doma, v času, ko naj bi storil kaznivo dejanje, potrdile priče, ki so sicer res njegovi sorodniki in prijatelji, vendar pa je tudi pritožbeno sodišče mnenja, da njihovih pričevanj samo iz tega razloga ni mogoče zavrniti kot pristranska.

Pravilna je tudi ocena, da se neskladja v izpovedbah oškodovanca kot tožilca in priče Z., ne glede na časovno odmaknjenost dogodka, ne bi smela pojavljati in za katera je tudi pritožbeno sodišče mnenja, da jih ne gre prezreti oziroma se je glede takšnih nasprotujočih izpovedb tudi pritožbenemu sodišču porodil dvom v verodostojnost le teh.

Res je, da prvostopno sodišče ni raziskovalo zdravstvenih okoliščin obtoženca (nošenja opornic) v času, ko naj bi storil kaznivo dejanje in vprašanja registracije njegovega avtomobila, ki bi naj bil v kritičnem času neregistriran, vendar tudi razjasnitev teh vprašanj ne bi zanesljivo ovrglo obtoženčevega zagovora, da kaznivega dejanja ni storil. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da na podlagi zbranih dokazov ni mogoče zaključiti, da je obtoženi poškodoval oškodovanca.

Uradni preizkus izpodbijane sodbe, kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca ni pokazal, prav tako pa ne kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Po vsem navedenem pritožbeno sodišče ni moglo ugoditi pritožbi, ampak je ob zavrnitvi le-te sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel, zato mora plačati, kot strošek kazenskega postopka, povprečnino. Višina je odmerjena z upoštevanjem zahtevnosti zadeve in premoženjskih ter pridobitnih sposobnosti oškodovanca kot tožilca, ki so takšne, da bo ta strošek pritožbenega postopka zmogel plačati.