Jedro

Pravilnik (sprejet na podlagi zakona) jasno določa, da se tudi za prazno stanovanje šteje, kot da ga uporablja en uporabnik. Navedeno pomeni, da je dolžan lastnik stanovanja določene stroške plačevati tudi za stanovanje, ki ni zasedeno in taka razlaga je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Lastništvo nepremičnin prinaša tudi obveznosti in prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tudi v zvezi s praznim stanovanjem v večstanovanjski hiši nastajajo določeni stroški, ki jih morajo poravnati vsi lastniki, saj je to neizogibno zvezano s samo naravo obratovanja večstanovanjske hiše oziroma stanovanja v takem objektu. Dejstvo, da stanovanje ni zasedeno, je posledica odločitve lastnika, zato ne more biti pomembno za odločanje o tem, ali je lastnik dolžan plačevati stroške ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v sporu majhne vrednosti (členi 442 do 458 Zakona o pravdnem postopku1) razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 718,97 EUR s pripadki in ji povrniti pravdne stroške. Šlo je za stroške obratovanja in upravljanja toženkine nepremičnine – stanovanja na naslovu ..., ID znak ...

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka in kot bistveno navaja, da v spornem stanovanju ne živi ne ona ne kaka druga oseba, zato ji ne bi smeli zaračunati stroškov, ki jih ne ustvarja; predvsem izpostavlja stroške vodarine, smetarine in kanalščine, omenja tudi stroške elektrike in čiščenja skupnih prostorov. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb2 je nedosleden in pavšalen in ga sodišče ne bi smelo uporabiti.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da gre v tej zadevi za spor majhne vrednosti (v nadaljevanju SMV), v tovrstnih pravdah pa so tudi pritožbeni razlogi omejeni. Sodba v SMV se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa zaradi kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ali zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (primerjaj prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ni obremenjena z uradoma upoštevnimi kršitvami postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Z navedbami, da v spornemu stanovanju ne živi niti toženka niti kdo drug (da je stanovanje torej prazno) in da toženka zaračunanih stroškov ne ustvarja, toženka polemizira z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (kar ni dopusten pritožbeni razlog v SMV), pri čemer pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da je sodišče prve stopnje njene navedbe o tem, da v stanovanju ne živi, sprejelo kot resnične. Do njenih navedb, da zato, ker je stanovanje prazno, toženka ne bi bila dolžna plačevati stroškov, se je sodišče prve stopnje opredelilo, torej toženkinih navedb ni prezrlo. Jim pa ni sledilo, ker je ugotovilo, da so pravno zmotne in zato neutemeljene.

7. Z navedbami, da ji upravnik večstanovanjske stavbe ne bi smel zaračunati stroškov, ker v stanovanju ne živi, pa toženka napada tudi materialnopravno presojo prvostopenjskega sodišča. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje to pravno vprašanje pravilno razrešilo in svojo odločitev tudi pravilno ter skrbno obrazložilo (primerjaj 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri tem se je pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 28. člena Pravilnika, ki določa, da če je posamezna enota (stanovanje) prazna ali se uporablja občasno, se šteje, da jo uporablja en uporabnik.

8. Zmotno je materialnopravno naziranje toženke, da je ta določba Pravilnika nedoločna in nejasna in da je zato sodišče ne bi smelo uporabiti. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ena od nalog in pristojnosti sodišča tudi ta, da razlaga določbe zakonov in drugih predpisov, ki na prvi pogled niso povsem jasne in enoznačne. Sporna določba 28. člena Pravilnika je tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča dovolj jasna in razumljiva, da je z ustrezno, dopustno interpretacijo (razlago) mogoče priti do zaključka, kot ga je napravilo sodišče prve stopnje. Pravilnik (sprejet na podlagi zakona3) jasno določa, da se tudi za prazno stanovanje šteje, kot da ga uporablja en uporabnik. Navedeno pomeni, da je dolžan lastnik stanovanja določene stroške plačevati tudi za stanovanje, ki ni zasedeno in taka razlaga je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Lastništvo nepremičnin prinaša tudi obveznosti in prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tudi v zvezi s praznim stanovanjem v večstanovanjski hiši nastajajo določeni stroški, ki jih morajo poravnati vsi lastniki, saj je to neizogibno zvezano s samo naravo obratovanja večstanovanjske hiše oziroma stanovanja v takem objektu.4 Dejstvo, da stanovanje ni zasedeno, je posledica odločitve lastnika, zato ne more biti pomembno za odločanje o tem, ali je lastnik dolžan plačevati stroške ali ne.

9. Pritožba na več mestih omenja izterjave oziroma plačila drugih obveznosti (na prvi, tretji in četrti strani pritožbe), vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da s tem pritožnica uveljavlja v SMV nedopustni pritožbeni razlog zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, poleg tega pa se domnevna plačila oziroma rubeži nanašajo na terjatve za druga obdobja, ki sploh niso predmet te pravde.

10. Pritožbene navedbe, da so posamezni stroški previsoki oziroma izredno visoki, so nekonkretizirane (toženka ne pove, koliko so previsoki in zakaj), pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (česar pritožba niti ne izpodbija), da toženka višini posameznih zaračunanih stroškov obrazloženo sploh ni ugovarjala. Res je, da je sodišče prve stopnje v 13. točki zapisalo lapsus (da nima pooblastil, da bi tožečo stranko; pravilno: toženo) oprostilo plačila stroškov stanovanja, vendar je to očitno pisno pomoto kot tako prepoznala že toženka, zato ta malenkostna napaka v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

11. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Uradni list RS, št. 60/2009, 87/2011 in 85/2013, v nadaljevanju Pravilnik. 3 Na podlagi 9. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/2003 in nadaljnji). 4 Vse to je sodišče prve stopnje skrbno in tudi prava neveščim osebam razumljivo obrazložilo (9. točka), zato se pritožbeno sodišče na te razloge v izogib ponavljanju sklicuje.