Jedro

Med strankami ni sporno, da je bil inšpekcijski ukrep izrečen zaradi zamakanja, ki je posledica stanja terase, ki funkcionalno pomeni sestavni del stanovanja št. ..., torej posameznega dela, hkrati pa je tudi streha poslovnega prostora v spodnji etaži. Sodišče se strinja s toženko, da tako dejansko stanje povsem ustreza določbi četrtega odstavka 5. člena SZ-1, ki izrecno ureja situacijo, ko gradbeni element služi tako posameznemu kot skupnim delom stavbe, in določa, da se tak del šteje za skupni del, če se z njim zagotavlja funkcija večstanovanjske stavbe kot celote.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo etažnim lastnikom večstanovanjske stavbe na naslovu ..., med katerimi so tudi tožniki v tem upravnem sporu, naložil, da so v treh mesecih po prejetju izpodbijane odločbe dolžni zagotoviti strokovni pregled in potrebno popravilo pohodne ravne strehe, ki je hkrati terasa stanovanja št. ..., tako da ne bo več zamakalo v spodaj ležeče prostore podjetja A. d.d., in o odpravi nepravilnosti takoj obvestiti stanovanjsko inšpekcijo.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je organ na ogledu na kraju samem ugotovil, da v omenjenih poslovnih prostorih podjetja A. d.d. prihaja do zamakanja, nad mesti zamakanja pa je pohodna ravna streha, ki je hkrati terasa stanovanja št. ... v navedeni večstanovanjski stavbi. Na tej ravni strehi je vidno zamakanje, ki je bilo ugotovljeno tudi z vlagomerom. Pohodna ravna streha je skupni del večstanovanjske stavbe, njeno stanje pa pomeni, da ni vzdrževana v skladu s Pravilnikom o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanj, zaradi česar prihaja do zamakanja. Prvostopenjski organ je zato v okviru svojih zakonskih pristojnosti odredil odpravo pomanjkljivosti.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil, v obrazložitvi pa se sklicuje na 125. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), po katerem inšpekcijski organ z odločbo odredi, katera dela je treba izvesti, in določi primeren rok za njihovo izvedbo, če skupni deli večstanovanjske stavbe niso vzdrževani v skladu z normativi. Po drugem odstavku 5. člena SZ-1 so skupni gradbeni elementi v večstanovanjski stavbi (med drugim) stropi in strehe, po četrtem odstavku istega člena pa se v primeru, če gradbeni element služi tako posameznemu kot skupnim delom, ta element šteje za skupni del, če se z njim zagotavlja funkcija večstanovanjske stavbe kot celota, pri čemer zakon kot primer izrecno navaja toplotno in hidroizolacijo pohodne terase. Drugostopenjski organ se strinja z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega in ugotavlja, da ima predmetna terasa tudi funkcijo strehe prostorom pod njo, zato je v skladu z navedeno zakonsko podlago skupni del, za katerega so odgovorni vsi etažni lastniki večstanovanjske hiše. Glede pritožbene navedbe, da lastniki stanovanja, h kateremu spada ta terasa, ne omogočajo dostopa do nje, drugostopenjski organ povzema še zakonsko ureditev v zvezi z dovolitvijo vstopa zaradi popravil in izboljšav na skupnih delih stavbe ter pripominja, da dostop do predmetne terase ni predmet inšpekcijskega, temveč morebitnega nepravdnega postopka.

4. Tožniki se z odločitvijo ne strinjajo in vlagajo tožbo, v kateri navajajo, da predmetna terasa ne pomeni skupnega dela večstanovanjskega objekta po drugem odstavku 5. člena SZ-1, temveč je del stanovanja oziroma skupine prostorov, namenjenih za trajno bivanje, ki so funkcionalna celota. Gre za stanovanje št. ..., ki je v izključni lasti treh lastnikov, dostop do terase pa je možen izključno skozi vhod tega stanovanja. Terasa ne služi skupnim delom stanovanjske stavbe, temveč izključno navedenemu posameznemu delu in ni bistvenega pomena za stanovanjsko stavbo. Preostali etažni lastniki je ne uporabljajo, niti do nje nimajo dostopa.

5. Prizidek, v katerem se pojavlja zamakanje, je bil zgrajen kasneje kot stavba, doslej pa nikoli ni bilo sporno, da gre pri navedeni terasi za del, ki sodi k posameznemu delu hiše in ne za skupni del. Morebitna sprememba solastniških deležev oziroma razmerja med skupnimi in posameznimi deli stavbe zahteva soglasje vseh etažnih lastnikov, tožniki pa niso dali soglasja, da bi se predmetna terasa prekvalificirala v skupni del. Sanacije škode torej ni mogoče naložiti vsem etažnim lastnikom, saj terasa tudi kot streha potencialno služi zgolj manjšemu delu poslovnih prostorov A. d.d., torej le delu drugega posameznega dela, nikakor pa ne skupnim delom. Zato ne gre za skupen del stavbe, izpodbijana odločba pa je nezakonita in tudi neizvršljiva, saj etažnim lastnikom nalaga poseg v tujo lastnino. Tožniki zato menijo, da bi morala toženka uporabiti zakonsko pooblastilo, ki ji omogoča, da posameznemu etažnemu lastniku naloži popravila v lastnem stanovanju, če je to potrebno, da se odvrne škoda, ki se povzroča drugim stanovanjem ali skupnim delom stanovanjske stavbe.

6. Iz navedenih razlogov tožniki sodišču predlagajo, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, poleg tega pa naj toženki naloži tudi povračilo stroškov upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V zadevi je sporno, ali se izrečeni inšpekcijski ukrep nanaša na skupni ali posamezni del večstanovanjske stavbe, in posledično, ali je bil pravilno naložen vsem etažnim lastnikom in ne zgolj etažnim lastnikom posameznega dela.

10. Med strankami ni sporno, da je bil inšpekcijski ukrep izrečen zaradi zamakanja, ki je posledica stanja terase, ki funkcionalno pomeni sestavni del stanovanja št. ..., torej posameznega dela, hkrati pa je tudi streha poslovnega prostora v spodnji etaži. Sodišče se strinja s toženko, da tako dejansko stanje povsem ustreza določbi četrtega odstavka 5. člena SZ-1, ki izrecno ureja situacijo, ko gradbeni element služi tako posameznemu kot skupnim delom stavbe, in določa, da se tak del šteje za skupni del, če se z njim zagotavlja funkcija večstanovanjske stavbe kot celote. Ta zakonska določba kot primer takega gradbenega elementa posebej navaja tudi hidroizolacijo pohodne terase.

11. Glede na tako zakonsko ureditev se tožniki ne morejo uspešno sklicevati na to, da predmetna terasa služi zgolj stanovanju št. ... in poslovnemu prostoru pod njo kot posameznima deloma stavbe. Tožniki zgolj z navedbo, da je bil ta poslovni prostor zgrajen naknadno, niti ne uveljavljajo, da bi ne pomenil dela večstanovanjske stavbe, s tem, ko predmetna terasa terasa za ta poslovni prostor pomeni strop oziroma streho, pa se z njo očitno zagotavlja funkcija večstanovanjske stavbe kot celote. Ta funkcija je (med drugim) zaščita prostorov v stavbi pred vplivi okolja, kar nedvoumno izhaja tudi iz drugega odstavka 5. člena SZ-1, po katerem sta strop oziroma streha uvrščena med skupne gradbene elemente v večstanovanjski stavbi, in sicer neglede na to, ali neposredno pokrivata posamezne ali skupne dele stavbe.

12. Okoliščina, da v obravnavanem primeru ta površina hkrati v funkciji terase služi izključno posameznemu delu stanovanjske stavbe, v ničemer ne spreminja njenega pomena za zagotavljanje funkcije stavbe kot celote, hkrati pa je tudi bistvo oziroma smisel prej navedene določbe četrtega odstavka 5. člena SZ-1, ki je namenjen prav odpravi dileme, med kakšne dele večstanovanjske stavbe je treba šteti take gradbene elemente.

13. Toženka se pravilno sklicuje tudi na prvi odstavek 125. člena SZ-1, po katerem inšpekcijski organ z odločbo odredi, katera dela je treba izvesti in primeren rok za njihovo izvedbo, če skupni deli večstanovanjske stavbe niso vzdrževani v skladu z normativi za vzdrževanje stanovanj in stanovanjskih stavb ter niso primerni za normalno rabo. Da je obravnavani skupni del (terasa oziroma njena hidroizolacija) vzdrževan v skladu z normativi oziroma primeren za normalno rabo, tožniki niti ne trdijo, toženka pa navaja podrobne in prepričljive razloge za svojo ugotovitev, da ni tako. Sodišče k temu dodaja še, da iz povzete zakonske ureditve izhaja, da ima toženka prav, da način dostopa do predmetne garaže oziroma da medsebojne materialne obveznosti etažnih lastnikov v zvezi z izvršitvijo obravnavanega inšpekcijskega ukrepa niso predmet tega postopka.

14. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana inšpekcijska odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožniki so v tožbi predlagali tudi izvedbo več dokazov, vendar se ti dokazi nanašajo izključno na okoliščine, ki med strankami niso sporne, namreč na obstoj in vsebino izpodbijane odločbe, na okoliščino, da je predmetna terasa funkcionalno oziroma kot terasa sestavni del posameznega dela stavbe, in na stanje te terase. V zvezi z drugimi dejanskimi ugotovitvami toženke tožniki niso navajali novih okoliščin ali predlagali novih dokazov, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

15. Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.