Jedro

Tožnik kot neizbrani kandidat za predstojnika kliničnega oddelka nima pravnega varstva na podlagi 42. člena ZZ, ampak le na podlagi petega odstavka 200. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa.

II. Tožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo na razveljavitev sklepa o imenovanju (I. točka izreka) in predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka) ter odločilo, da tožnik sam nosi stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sklep o zavrženju tožbe iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da ima neizbrani kandidat lahko sodno varstvo le v obliki odškodninskega zahtevka. Meni, da ima interes tudi s postavitvijo primernega kandidata na vodstveno funkcijo, saj izbrana kandidatka ni ustrezna. V preteklosti je bila toženka pravnomočno obsojena zaradi mobinga izbrane kandidatke, kar kaže na njeno neustreznost. Poleg tega je izbrana kandidatka v preteklosti odstopila z vodstvenega položaja, ker je ocenila, da ni primerna. Ustrezno pravno varstvo terjata tako javni interes kot interes ostalih zaposlenih, saj gre za javnega zaposlovalca, zato je avtonomija pri izbiri omejena s temeljnimi načeli in pravili javnega prava. Stališče sodišča odvzame neizbranim kandidatom legitimacijo za izpodbijanje izbire neustreznega kandidata, uveljavljanje odškodnine pa ne zadosti varstvu javnega interesa. Sodišče ni upoštevalo, da gre za javni zavod, kjer je temeljno načelo pri zaposlovanju zakonitost in enaka možnost, zato mora obstajati pravno varstvo zoper odločitev o izbiri. Da je temu tako, izhaja tudi iz sodne prakse, odločbe VIII Ips 241/2017. Za presojanje zaposlitve na vodilnih delovnih mestih je potrebno upoštevati pravila ZZ, ne le določb ZDR-1. Na podlagi 3. člena ZZ so zavodi ustanovljeni za opravljanje javnih služb, financirajo se v pretežni meri iz javnih sredstev, kar ne daje diskrecije pri vodenju izbirnih postopkov. V tem je bistvena razlika med javnimi in zasebnimi zaposlovalci, zato se v primeru javnih zavodov pravno varstvo ne more izčrpati v odškodninskem zahtevku. Opozarja na 50. člen ZZ, ki določa, da nadzor nad zakonitostjo dela zavoda opravljajo pristojni državni organi. Sodišča so oblastni državni organi, katerih pristojnost je presoja o pravovarstvenih zahtevkih v primeru kršitev pravic. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje in ni upoštevalo, da se mora uporabiti poleg ZDR-1 tudi ZZ. Z zavrnitvijo pravnega varstva, ki sovpada z načelom javnega interesa in enake obravnave kandidatov pri izbiri za delovna mesta pri javnemu zaposlovalcu, je napačno uporabilo materialno pravo. Do tega se ni opredelilo, zato je podana tudi absolutno bistvena kršitev pravil postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je toženka javni zavod, zato je neutemeljen ugovor o napačno ugotovljenem dejanskem stanju, prav tako pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je obrazložilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Tožnik je s tožbo zahteval razveljavitev sklepa o imenovanju izbrane kandidatke za predstojnico kliničnega oddelka A. pri toženki, ki je javni zavod. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določb Zakona o zavodih (ZZ; Ur. l. RS, št. 12/91), ki v prvem odstavku 36. člena ureja pravno varstvo neizbranega kandidata za mesto direktorja zavoda, na podlagi 42. člena ZZ pa je sodno varstvo razširjeno še na neizbranega kandidata za strokovno vodjo zavoda. Le v teh primerih lahko neizbrani kandidat zahteva poseg sodišča v odločitev o izbiri kandidata. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri izpodbijanemu razpisu ni šlo za izbiro strokovne vodje zavoda, tega tožnik niti ne trdi, zato bi tožnik lahko uveljavljal pravno varstvo le na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

6. Tožnik v pritožbi ne izpodbija pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da predstojnik kliničnega oddelka A. ni strokovni vodja. Strokovni vodja vodi strokovno delo zavoda, če tako določa zakon ali akt o ustanoviti (prvi odstavek 40. člena ZZ). Toženka je v 18. členu Statuta določila organe upravljanja, to so svet B., strokovni svet B., generalni direktor B. in strokovni direktor B. Strokovni vodja toženke je glede na določbe Statuta in 40. člen ZZ strokovni direktor,1 ne pa tudi predstojnik kliničnega oddelka. Tožnik kot neizbrani kandidat za predstojnika kliničnega oddelka tako nima pravnega varstva na podlagi 42. člena ZZ, ampak le na podlagi petega odstavka 200. člena ZDR-1. Skladno s petim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Sodno varstvo, ki ga neizbrani kandidat lahko zahteva, pa je plačilo odškodnine zaradi diskriminacije (8. člen ZDR-1). Neizbrani kandidat ne more zahtevati, da sodišče poseže v izbiro delodajalca, o čemer se je večkrat že izrekla sodna praksa,2 čeprav gre za javni zavod in razpis za vodilno delovno mesto. Tega ne more spremeniti niti pritožbena navedba, da je bilo v preteklosti ugotovljeno, da je izbrana kandidatka izvajala mobing, zato ni ustrezna za to delovno mesto.

7. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na 50. člen ZZ. Skladno s prvim odstavkom 50. člena ZZ je predviden nadzor nad zakonitostjo dela zavoda s strani pristojnih državnih organov, vendar to ne daje pristojnosti sodišču, da poseže v izbiro javnega zavoda pri imenovanju vodilnih delavcev. Pristojnost sodišča v izbirnem postopku ob zaposlovanju v javnem zavodu je urejena v 36. in 42. členu ZZ ter z določbo 8. člena ZDR-1 v povezavi s petim odstavkom 200. člena ZDR-1. 8. Tožnik se neutemeljeno sklicuje tudi na odločbo VIII Ips 241/2017. Iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 241/2017 ne izhaja, da je podana sodna pristojnost sodišča za poseg v izbiro vodilnega delavca pri javnemu zavodu mimo 36. in 42. člena ZZ. Citirana odločba se nanaša na pravno varstvo, ki ga je deležen predčasno razrešeni vodilni delavec, ki mu je z razrešitvijo prenehala pogodba o zaposlitvi, in ne širi sodne pristojnosti na izpodbijanje sklepa o imenovanju vodilnih delavcev pri javnih zavodih izven 36. in 42. člena ZZ.

9. Edino sodno varstvo, ki ga je zakonodajalec predvidel za neizbranega kandidata, tudi v primeru zaposlovanja vodilnih delavcev v okviru javnega zavoda, če ne gre za strokovno vodjo, je odškodninski zahtevek na podlagi 8. člena v povezavi s petim odstavkom 200. člena ZDR-1. Na ta način je varovan javni interes tudi pri kadrovskih izbirah v javnih zavodih. Ker tožnik odškodnine ne zahteva, v pritožbi poudarja, da odškodnine niti ne želi, ampak zahteva le razveljavitev sklepa o imenovanju, za kar sodišče ni pristojno, je sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja sodne pristojnosti pravilno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP).

10. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena ZPP).

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. I Up 156/2019, Pdp 156/2010. 2 Prim. Pdp 156/2010, Pdp 840/2011, Pdp 454/2012, Pdp 444/2012, Pdp 896/2013, Pdp 497/2014, Pdp 1081/2017.