Jedro

Pritožbeno sodišče je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi v gospodarskih sporih majhne vrednosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, (I.) da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.806,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2020 dalje do plačila in (II.) naložilo toženi stranki, da mora povrniti tožeči stranki njene izvršilne stroške v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2020 dalje do plačila, v roku 8 dni.

2. Zoper prvostopno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podredno pa izpodbijana sodba razveljavi in vrne v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške pritožbe.

Za pritožbo ni sporno, da je blago naročil A. A. Sporno je, da je sodišče prve stopnje A. A. štelo kot zastopnika tožene stranke, čeprav je tožena stranka obstoj zastopstva večkrat izrecno zanikala. Kako bi tožena stranka to negativno dejstvo, da A. A. ni predstavnik tožene stranke dokazala, res ne ve. To bi morala biti naloga tožeče stranke. Iz podatkov Ajpesa, ki so javno dostopni, jasno izhaja, kdo je ustanovitelj tožene stranke in njen zakoniti zastopnik. Škarje je pri tožeči stranki naročil A. A., kar je pravilno povzelo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi. Napačni pa so zaključki, da je A. A. imel vlogo zastopnika tožene stranke, kar prvostopno sodišče utemeljuje s tem, da je v SMS-ih pisal javno dostopne podatke o toženi stranki. A. A. je pri tem ravnal samovoljno, kar ne pomeni, da je bil pooblaščen zastopati toženo stranko. Sorodstveno razmerje med A. A. in B. B. ni relevantno, saj pravna oseba ni v sorodu z nikomur. Tožeča stranka je pravna oseba in se ravna po podatkih poslovnega registra. V njem je navedeno, kdo zakonito zastopa toženo stranko v pravnem prometu in kdo ne. Če blago pri njej naroča oseba, ki za to ni pooblaščena, mora tožeča stranka kot dober gospodar zahtevati izstavitev pooblastila, da naročnik nastopa v imenu pravne osebe pa iz javno dostopnih podatkov ni razvidno, niti da je njen predstavnik.

Tožena stranka vztraja, da tožnik ni dokazal, da je tožena stranka naročila blago pri tožeči stranki. Zaključkov o tem, da je A. A. deloval v imenu tožene stranke ne odražajo podatki in dokazi v spisu in je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Na tožeči stranki je dokazno breme, da dokaže, da je blago dejansko naročila tožena stranka. Če bi tožeča stranka predložila pooblastilo A. A. za zastopanje tožene stranke, bi tožena stranka sodbo sprejela.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor majhne vrednosti. Uporabljajo se določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki urejajo postopek v gospodarskih sporih (od 480. do 496. člena ZPP). Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, se uporabljajo določbe, ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti od 442. do 458. člena ZPP. Zoper sodbo izdano v postopkih v sporih majhne vrednosti se je dovoljeno pritožiti samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Glede pritožbene navedbe, da se pritožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v gospodarskih sporih majhne vrednosti v skladu s 458. členom ZPP, dovoljen pritožbeni razlog le zmotna uporaba materialnega prava in kršitev absolutno bistvenih določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP.

7. Pritožba z navedbami, da je za toženo stranko sporna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je A. A. štelo kot zastopnika tožene stranke, čeprav je tožena stranka obstoj zastopstva večkrat zanikala, da A. A. ni predstavnik tožene stranke, da iz podatkov Ajpesa jasno izhaja, kdo je ustanovitelj tožene stranke in kdo njen zakoniti zastopnik, da je napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je imel A. A. vlogo zastopnika tožene stranke, kar naj bi dokazovali SMS-i, kjer je A. A. pisal podatke o toženi stranki, da je A. A. pri tem ravnal samovoljno, kar pa ne pomeni, da je bil pooblaščen zastopati toženo stranko, da sorodstveno razmerje med A. A. in B. B. ni relevantno, saj pravna oseba ni v sorodu z nikomur, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka naročala blago pri tožeči stranki, da podatki in dokazi v spisu ne odražajo, da je A. A. deloval imenu tožene stranke, zaradi česar je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (napačno dokazno oceno) po drugi točki prvega odstavka 338. člena ZPP, ki pa v gospodarskih sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. V skladu s 458. členom ZPP je namreč sodbo v sporih majhne vrednosti dopustno izpodbijati samo iz razloga absolutno bistvenih kršitev pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Povedano drugače, pritožbeno sodišče je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi v gospodarskih sporih majhne vrednosti.

8. S pritožbenimi navedbami, da bi v primeru, če bi blago pri tožeči stranki naročala oseba, ki za to ni pooblaščena v registru, bi morala tožeča stranka kot dober gospodar zahtevati izstavitev pooblastila, da naročnik nastopa v imenu pravne osebe glede katere iz javno dostopnih podatkov ni razvidno, da je njen predstavnik, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za pritožbene novote (337. člen ZPP), ki pa niso dopustne, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

9. Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Sodišče je odločalo tudi o stroških pritožbenega postopka v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, je pa stroške priglasila, sama nosi stroške pritožbe.