Jedro

Ker tožnica ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine za določeno obdobje ni imela poravnanih prispevkov iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ji tega obdobja do plačila dolgovanih prispevkov ni mogoče šteti v zavarovalno dobo. Šele z naknadnim plačilom prispevkov so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine, ki tožnici pripada od plačila prispevkov dalje, ne pa tudi za nazaj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se razveljavi zavrnilni del odločbe Območne enote ZPIZ Kranj, št. 3027791 z dne 29. 9. 2006, potrjene z odločbo toženca št. P 3027791 z dne 17. 1. 2005 ter da se tožnici prizna pravica do starostne pokojnine v obdobju od 14. 11. 2004 do 15. 7. 2005. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem navaja, da je vse svoje denarne obveznosti do toženca iz naslova neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje sicer plača 15. 7. 2005, vendar z zakonitimi obrestmi, obračunanimi na konformni način (zamudne obresti so za več kot dvakrat presegle dolgovano glavnico) in je s takim plačilom sanirala nastalo zamudo. Tožencu je bila njena terjatev v zvezi z dolgovanimi prispevki iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja poravnana za nazaj (ex tunc) in je zato tožnica že na dan 14. 11. 2004 izpolnjevala tudi nadaljnji premoženjski pogoj, ki zahteva poravnavo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnica je torej upravičena do starostne pokojnine tudi za čas od 14. 11. 2004 do 16. 7. 2005. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP).

Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo toženca, opr. št. P-3027791 z dne 17. 1. 2006 v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. 1 3 3027791 z dne 29. 9. 2005. V zadevi je bila sporna odločitev toženca, da tožnica nima pravice do starostne pokojnine v obdobju od 14. 11. 2004 do 15. 7. 2005. Pravica do starostne pokojnine v znesku 123.160,32 SIT na mesec je bila namreč tožnici priznana šele od 16. 7. 2005 dalje.

Kot to izhaja iz dokumentacije v spisu, je tožnica dne 30. 10. 2004 pri tožencu vložila zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica nima poravnanih vseh prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnica je dne 18. 11. 2004 vložila zahtevo za odlog plačila dolga za 6 mesecev. Iz sklepa opr. št. 3027791 z dne 16. 2. 2005 o odlogu plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izhaja, da je bilo njeni zahtevi ugodeno. Dovoljen je bil odlog plačila dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do 19. 7. 2005, pri čemer je po podatkih davčnega urada na dan seje upravnega odbora zavoda znašal dolg 1.372.385,00 SIT. Kot to ugotavlja že sodišče prve stopnje, je imela tožnica neporavnan dolg iz naslova prispevkov tako za obdobje od 1. 2. 1996 do 31. 3. 2000, kot tudi za obdobje od 1. 4. 2000 do 31. 1. 2004. Iz dopisa Davčnega urada Kranj, Izpostava Škofja Loka, opr. št. 47112-0078/2005-1/53-34/219 z dne 5. 9. 2005 (priloga A/3) pa nadalje izhaja, da je tožnica dne 15. 7. 2005 na račun Izpostave Škofja Loka poravnala vse neplačane obveznosti iz naslova prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in da ima pri Izpostavi Škofja Loka poravnane vse obveznosti. Tožnici je bilo tudi izdano potrdilo za vpis delovne dobe.

Za rešitev sporne zadeve je bistvena ugotovitev, da tožnica v času vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine ni imela poravnanih vseh prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Skladno s 1. odstavkom 191. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1) se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki. V primeru, ko je šlo za zavezance, ki so bili dolžni sami plačati prispevek, je tudi prej veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ) v 202. členu med drugim določal, da se pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bi šle zavarovancu na podlagi pokojninske dobe, za katero bi moral sam plačati prispevek, upošteva le pokojninska doba, za katero je prispevek plačan. Tožnica ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine ni imela poravnanih vseh prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za prej navedena obdobja. Obdobja, za katera niso bili plačani prispevki, se tedaj niso mogli všteti v zavarovalno dobo in s tem v zvezi torej tožnica ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Šele s poravnavo vseh prispevkov so bili izpolnjeni pogoji za upoštevanje tudi sporne zavarovalne dobe, kar pomeni, da je tožnica šele 15. 7. 2005, ko je plačala prispevke, imela skupno 38 let, dva meseca in 14 dni pokojninske dobe in je ob znižanju starosti po 37. členu v zvezi s 399. členom ZPIZ-1 izpolnila pogoje po 36. členu v zvezi s 398. členom ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine s 16. 7. 2005, kot je to pravilno odločil toženec. ZPIZ-1 torej v primeru naknadnega plačila prispevkov ne daje podlage, da bi bila tožnici že od vložitve zahteve dalje priznana pravica do starostne pokojnine in da bi torej naknadno plačilo prispevkov veljalo za nazaj (ex tunc), kot se to zavzema tožnica v pritožbi. Skladno s 1. odstavkom 156. člena ZPIZ-1 namreč zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice. V sporni zadevi so bili pogoji za pridobitev pravice izpolnjeni šele s plačilom dolga iz naslova prispevkov. Šele tedaj je bilo namreč mogoče sporno obdobje skladno z že citiranimi členi upoštevati v zavarovalno dobo. Tudi iz komentarja k 191. členu ZPIZ-1 izhaja, da se v primeru obročnega odplačevanja prispevkov obdobja priznajo v pokojninsko dobo šele, ko je prispevek v celoti plačan (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem, GV, Inštitut za delovna razmerja, Ljubljana 2000). Enako kot to velja za obročno odplačilo dolga pa seveda velja tudi v primeru, ko je bilo plačilo dolga odloženo. V obeh primerih namreč pride do naknadnega plačila prispevkov. Na rešitev sporne zadeve pa nima nikakršnega vpliva zatrjevanje tožnice, da je poleg glavnice plačala tudi obresti, izračunane po konformni metodi. V primeru, da je bila višina dolga sporna, bi morala tožnica omenjeno uveljavljati v postopku, v katerem se je ugotavljal dolg iz naslova prispevkov, ne pa v postopku glede priznanja pravice do starostne pokojnine. Pritožbene navedbe so torej s tem v zvezi za rešitev sporne zadeve pravno irelevantne.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.