Jedro

Izhajajoč iz materialnega prava se v zakonski zvezi ustvarja skupno premoženje z delom, posebno premoženje pa je tisto, ki ga eden od zakoncev ima pred sklenitvijo zakonske zveze ali ga pridobi med zakonsko zvezo vendar z darili, dedovanjem, odškodnino ipd.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 1.393,54 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je delež na nepremičnini ID znak k.o. ..., parcela 1840, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo na naslovu M., do ½ v lasti prvega toženca in do ½ v lasti druge toženke (I. točka izreka). Tožencema je naložilo v celoti povrniti pravdne stroške tožnici (II. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očitata absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je obrazložitev sodbe nerazumljiva in sama s sabo v nasprotju, ko navaja, da je prvi toženec iz svojega računa ali plačilnega naloga plačal znesek 229.000,00 EUR, da je 30.000,00 EUR znašala ara, da je 12.000,00 EUR v imenu toženke poravnal odvetnik V. V., 120.00,00 EUR pa je ostalo neporavnano, preostanek dolga za plačilo pa je bil zaprt z asignacijami, pri čemer kot eno od asignacij navaja asignacijo, ki je vključevala E. v višini 85.000,00 EUR, kar skupaj znese 476.000,00 EUR in ne 423.150,00 EUR, kolikor bi naj znašala kupnina za sporno nepremičnino. Očitata tudi, da govori sodišče o nepremičnini v X., pri čemer se pravda ne vodi o nepremičnini na tem naslovu. Prav tako prvi toženec ni navajal, da bi naj A. d.o.o. do septembra 2009 prejela skupno 337,00 EUR, kot tudi ni neznano, od kod je bil vzet denar za aro, saj sta prvi toženec in priča V. V. izpovedala, da je bil denar za aro v znesku 30.000,00 EUR dan iz prihrankov staršev druge toženke, ki sta jih imela v sefu.

Nadalje grajata, da je tožnica predložila nova dejstva in dokaze šele v dopolnitvi druge pripravljalne vloge dne 11.12.2020, po preteku 45 dnevnega roka, ki ji ga je dalo sodišče. Navedene prepozno predložene dokaze – bančne izpiske A. d.o.o. pa je sodišče prve stopnje upoštevalo v svoji odločitvi. Pojasnjujeta, da je dokazno breme, da je nepremičnina skupno premoženje tožencev na tožnici, ki temu bremenu ni zadostila. Toženca sta nedvomno izkazala, da je bila nepremičnina v T. posebno premoženje druge toženke, ki je s prodajo spremenila obliko v denarna sredstva. S temi sredstvi je bila kupljena sporna hiša na S., ki je zato posebno premoženje druge toženke. Predhodno izvedena plačila prvega toženca družbi A. d.o.o. za sporno nepremičnino na S., ki je zaradi zamika pri prodaji nepremičnine v T. založil za drugo toženko sredstva, v ničemer ne spreminjajo statusa posebnega premoženja. Grajata tudi zaključke sodišča prve stopnje o posojilu prvega toženca v znesku 120.000,00 EUR po izvensodni poravnavi z dne 31.1.2012. Menita, da ni nastal takrat dolg v višini 121.000,00 EUR iz naslova kupnine za hišo na S., temveč je šlo za ločen dolg, ki ga prvi toženec ni poravnal, tako da tudi iz naslova posojila ni mogel dobiti prvi toženec nobenega deleža na skupnem premoženju. Iz omenjene izvensodne poravnave tudi izhaja, da je nepremičnina na S. posebno premoženje druge toženke in da je bilo s preostankom dolga v znesku 12.000,00 EUR urejeno dolžniško – upniško razmerje med prodajalcem A. d.o.o. in drugo toženko kot kupko. Tako sklenjene izvensodne poravnave pa ni nihče izpodbijal. Glede na navedeno predlagata, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Priglašata stroške.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

6. Pritožba uvodoma uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopa iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z opredelitvijo sodišča prve stopnje do upoštevanja novih dejstev in dokazov - izpiskov iz transakcijskega računa A. d.o.o. (priloga A 13). Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva toženca na naroku dne 24.8.2020 pozvalo, ali lahko s kakšnimi listinskimi dokazi izkažeta nakazila denarnih sredstev po pogodbah z D. d.o.o. in A. d.o.o. Toženca sta v vlogi z dne 7.10.2020 predložila listine o nakupu nepremičnine v T. in o dolgoročnem kreditu D. d.o.o. pri B. Ker po oceni tožnice toženca nista izkazala transakcij med D. d.o.o. in A. d.o.o., je tožnica opravila poizvedbe in v vlogi z dne 11.12.2020 podala navedbe ter dokaze o nakazilih kupnine za nepremičnino na S. v več obrokih prvega toženca družbi A. d.o.o. Sodišče prve stopnje je ta dokaz povzelo v dodatni dokazni sklep na naroku dne 20.9.2021, čemur toženca nista nasprotovala oziroma nista grajala, da je predlagan dokaz prepozen. Ker gre v primeru prepoznega dokaza za relativno bistveno kršitev določb postopka, bi morala toženca le-to grajati že na samem naroku. Toženca pa tega nista storila, temveč sedaj v pritožbi očitata sodišču prve stopnje, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je na naroku v dodatni dokazni sklep povzelo tudi dokazni predlog tožnice, v izpodbijani sodbi pa ni navedlo niti enega razloga za takšno odločitev. Navajata, da v tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti oziroma ta nima razlogov o tem, zakaj je bil dokazni predlog dopuščen, čeprav je bil prepozen. Po določbi 286.b člena ZPP mora namreč stranka na kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje opozoriti takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje kasneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo samo, če stranka teh kršitev brez svoje krivde ni mogla navesti. Tega pa toženca v pritožbi ne navajata. V konkretni zadevi bi toženca morala oporekati dopustitvi dokaznega predloga tožnice na naroku. Očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev postopka, ker odločitve o dopustitvi spornega dokazila v dokazni sklep v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, je ob takem postopanju brezpredmeten.

7. V zvezi z očitano absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da je obrazložitev sodbe nerazumljiva in sama s sabo v nasprotju, v delo ko sodišče prve stopnje navaja način poplačila kupnine za nepremičnino na S. (11-14. točka)1, sodišče druge stopnje ugotavlja, da razlogi sodišča prve stopnje niso sami s seboj v nasprotju glede končnega zneska poplačila, saj zneska 476.000,00 EUR sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi ne omeni. Opisan potek plačil, kot ga navaja pritožba (in je pojasnjen v opombi 1), je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe kot povzetek izpovedbe direktorja A. d.o.o., samo pa je zaključke v zvezi s tem zavzelo v točki 14 obrazložitve. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni in prepričljivi ter ne prihajajo sami s seboj v nasprotje, zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka ni podana.

8. Nadalje sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je prišlo pri pisanju izpodbijane sodbe do očitnih pisnih napak, ki jih sedaj izpostavlja pritožba in sicer 337,00 EUR namesto 337.000,00 EUR kupnine (16. točka obrazložitve) in naslov nepremičnine, ki ni v X., temveč na S., ki pa niso vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Več kot jasno namreč je, v zvezi s katero nepremičnino teče predmetni postopek, kot tudi kateri zneski kupnine so bili nakazani. Tudi izvor zneska 30.000,00 EUR za katerega sodišč prve stopnje navede, da je neznanega izvora, ni bistven za končno odločitev. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tudi če bi štelo omenjeni znesek kot posebno premoženje druge toženke, to ne bi vplivalo na velikost deležev tožencev na skupnem premoženju, kot tudi ne bi vplivalo na izpodbijano odločitev.

9. Trditve o zmotni uporabi materialnega prava glede uporabe pravil o dokaznem bremenu niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravila o materialnem dokaznem bremenu, kot izhajajo iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR oz. 83. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ). Pri tem je pravilno izhajalo iz procesnega dokaznega bremena, ki ga imajo stranke v postopku. Specifičnost procesnega dokaznega bremena je v tem, da med postopkom prehaja z ene stranke na drugo. Dolžnost sodišča je, da ga pravilno razporedi. Vsaka stranka mora namreč navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP).

10. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerji, v nadaljevanju ZZZDR). Ob nesporni ugotovitvi, da je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze med pravdnima strankama, trditveno in dokazno breme o tem, da ne gre za skupno premoženje, nosita toženca, ki zatrjujeta njegovo drugačno naravo. Po vsebini gre za trditev in dokazovanje, da premoženje ni bilo pridobljeno z delom oziroma iz sredstev, pridobljenih z delom. Nesporno je bilo namreč, da je bilo sporno premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, ne pa tudi, da gre za skupno premoženje, saj sta toženca temu ugovarjala že v odgovoru na tožbo. Ob nesporni ugotovitvi, da je bilo premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze med pravdnima strankama, je trditveno in dokazno breme o tem, da ne gre za skupno premoženje, na tožencema, ki zatrjujeta njegovo drugačno naravo.2 Po vsebini gre za trditev in dokazovanje, da premoženje ni bilo pridobljeno z delom oziroma iz sredstev, pridobljenih z delom. Tega trditvenega bremena pa toženca po oceni sodišča prve stopnje nista zmogla.

11. Toženca tudi v pritožbi ponavljata svoje navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje, s katerimi dokazuje, da je sporna nepremičnina na S. posebno premoženje druge toženke in sicer: - da je bila nepremičnina v T. podedovano premoženje druge toženke, - da je bilo z nakupom nepremičnine na S. realizirano to, da druga toženka „preseli“ svoje posebno premoženje iz T. v M., - da je prišlo do zamika pri prodaji nepremičnine v T., - da je bila ara za nepremičnino na S., plačana dne 12.11.2007, v znesku 30.000,00 EUR financirana iz posebnega premoženje druge toženke iz denarnih sredstev, ki jih je prejela od svojih staršev po njihovi smrti, - da je bila kupnina za nepremičnino na S. financirana iz posebnega premoženja druge toženke, potrjujejo izvršena plačila na račun A. d.o.o., - da je z dodatnim plačilom 12.000,00 EUR ob sklenitvi izvensodne poravnave bila poravnana kupnina za nepremičnino na S. s strani druge toženke v celoti, - da je sporna nepremičnina posebno premoženje druge toženke izhaja iz izvensodne poravnave, kjer pogodbene stranke priznavajo ločenost premoženjskih mas tožencev, - da je bil znesek kupnine od prodaje nepremičnine v T. nakazan na transakcijski račun prvega toženca, s čimer je posebno premoženje druge toženke samo spremenilo obliko iz nepremičnine v denarni znesek, a ohranilo naravo posebnega premoženja.

12. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so: - da sta bila toženca v zakonski zvezi od leta 1979, - da sta imela tradicionalno porazdeljene vloge, to je, da je prvi toženec delal kariero in služil denar, druga toženka pa ni bila zaposlena, temveč je skrbela za dom in družino, - da je druga toženka imela v lasti nepremičnino v T., katere lastnica je bila do celote in ki jo je prodala D. d.o.o. v marcu 2009, - da je bila nepremičnina na S. kupljena v novembru 2007, kot lastnica pa se je do celote vpisala druga toženka, - da je bilo prodajalcu nepremičnine na S. A. d.o.o. s strani prvega toženca plačanih 229.000,00 EUR, iz naslova are 30.000,00 EUR (neznan izvor), skupaj 259.000,00 EUR, - da je bila med A. d.o.o. in tožencema sklenjena izvensodna poravnava glede neplačanih 121.000,00 EUR, po kateri je od druge toženke prejela 12.000,00 EUR, s prvim tožencem pa se je dogovorila za posojilo v znesku 120.000,00 EUR glede nepremičnine na S., ki nikoli ni bilo vrnjeno, - da je D. d.o.o. znesek 196.000,00 EUR kot del kupnine nakazal na transakcijski račun prvega toženca v juniju 2009. 13. Izhajajoč iz materialnega prava se v zakonski zvezi ustvarja skupno premoženje z delom, posebno premoženje pa je tisto, ki ga eden od zakoncev ima pred sklenitvijo zakonske zveze ali ga pridobi med zakonsko zvezo vendar z darili, dedovanjem, odškodnino ipd. V obravnavanem primeru je z delom ustvarjal skupno premoženje prvi toženec, ki je v skladu z delitvijo vlog z drugo toženko imel službo, medtem ko je druga toženka skrbela za dom in družino. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da o ločenosti premoženja obeh zakoncev, ki bi naj izhajala iz sklenjene izvensodne poravnave, ni mogoče govoriti. Izvensodna poravnava je bila sklenjena med tožencema in A. d.o.o. in zato učinkuje samo med strankami poravnave. Ker je bila sklenjena izven sodišča nima učinkov sodne poravnave, tako da sodišče na ugotovitve v njen ni vezano. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno samo presojalo trditev o ločenosti premoženja in je glede na izpovedbi prvega toženca ter priče V. V. o tem, kako je drugo toženko ves čas preživljal prvi toženec, ki je bil edini zaposlen, pravilno ovrglo zapis iz izvensodne poravnave, da sta imela toženca ločeno premoženje. Več kot očitno je, da sta toženca imela predvsem skupno premoženje, razen nepremičnine v T., ki jo je po svojih starših podedovala druga toženka.

14. V trenutku nakupa sporne nepremičnine na S. v novembru 2007 je prvi toženec plačal kupnino iz skupnega premoženja. Toženca namreč ne zatrjujeta drugega vira financiranja (razen 30.000,00 EUR, ki bi naj bilo vzeto iz sefa staršev druge toženke). Prav tako kot tudi ne zatrjujeta dogovora (pravnega posla), na podlagi katerega bi si druga toženka izgovorila neke vrste „posojilo“ v breme skupnega premoženja. Vsi pravni posli med zakoncema morajo biti namreč sklenjeni v notarskem zapisu (1. točka 47. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN), v obravnavanem primeru pa toženca ne pojasnjujeta, niti kakšen pravni posel sta med seboj sklenila v zvezi z nakupom sporne nepremičnine in njenim financiranje ter podrobnosti tega, niti da bi ga sklenila v obliki notarskega zapisa. Tako se nakup sporne nepremičnine ni mogel financirati drugače kot iz finančnih sredstev prvega toženca, ki so pridobljena z delom (trditev, da je bil vir financiranja drugačen, toženca nista podala), ki predstavljajo skupno premoženje tožencev. Kot že navedeno pa vse, kar je financirano iz premoženja zakoncev, postane tudi skupno premoženje, za katerega velja domneva polovičnih deležev vsakega od zakoncev na skupnem premoženju (četudi je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik eden od zakoncev). Narave tega premoženja pa ne more spremeniti kasnejše plačilo posebnega premoženja na račun skupnega premoženja, kot to zatrjujeta in dokazujeta toženca s transakcijo plačila delne kupnine družbe D. d.o.o. na transakcijski račun prvega toženca v letu 2009. Tudi v zvezi s tem bi morala skleniti določen pravni posel v predpisani obliki, kot že navedeno. Da pa bi šlo za vlaganje posebnega premoženja druge toženke v skupno premoženje, pa toženca niti ne zatrjujeta. Vendar tudi v tem primeru bi to vplivalo le na velikost deležev, ne pa na samo vrsto oz. naravo premoženja. Skupno premoženje ne bi spremenilo svoje narave zaradi vložka posebnega premoženja vanj, lahko bi se spremenili zgolj deleži zakoncev na skupnem premoženju.

15. Nadalje so bile neprepričljive tudi navedbe v zvezi s kasnejšim plačilom kupnine za nepremičnino v T. Sodišče prve stopnje glede na listinske dokaze, iz katerih izhajajo plačila prvega toženca prodajalcu A. d.o.o. v letih 2007 in 2008, ni verjelo izpovedi prvega toženca, da družba D. d.o.o. ni pravočasno plačala kupnine za nepremičnino v T. Kupnina je bila nakazana v skladu s pogodbo in po podpisu le-te, ki se je vršil v mesecu marcu 2009. Toženca pa nista niti zatrjevala, niti dokazovala, da se je sporna nepremičnina prodala pred tem datumom oziroma da so pogovori o prodaji stekli že v času nakupa nepremičnine na S. v letu 2007. 16. Prav tako toženca tudi nista izkazala, da bi bila celotna kupnina plačana na transakcijski račun prvega toženca, v koliko bi obveljala njuna teza, da je prvi toženec „založil“ denar za nakup nepremičnine na S. Nakazanih je bilo le 196.000,00 EUR (plus 30.000,00 EUR iz sefa, ki je bila dana kot ara v gotovini), ne pa preostala kupnina. Res je, da sta toženca poravnavo preostanka kupnine dokazovala s sklenitvijo izvensodne poravnave, s katero bi naj toženca in A. d.o.o. uredili medsebojna razmerja. Tako bi bila po mnenju tožencev s plačilom 12.000,00 EUR poravnana kupnina za sporno nepremičnino s strani druge toženke, prvi toženec pa bi naj sklenil posojilo v znesku 120.000,00 EUR. S kakšnim namenom toženca ne pojasnita, zato je namen lahko le zapiranje odprtih postavk na račun kupnine za sporno nepremičnino. Očitno je A. d.o.o. odprte postavke do druge toženke zaprl s terjatvijo do prvega toženca, ki je bil dejanski plačnik sporne nepremičnine.

17. Glede na navedeno so tako pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da dokazni postopek ni pokazal, da bi bila nepremičnina na S. kupljena s sredstvi, ki predstavljajo posebno premoženje druge toženke. Ob pomanjkanju obličnosti pri sklepanju pravnih poslov med zakoncema, del kupnine za sporno nepremičnino sploh ni bil poravnan, preostali del pa je bil poravnan vsaj devet mesecev pred prodajo nepremičnine v T. Toženca, na katerih je bilo dokazno breme v tem postopku, le-tega nista zmogla in zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je sporna nepremičnina skupno premoženje obeh tožencev. Na tem premoženju pa sta deleža zakoncev enaka, saj tožnica ni dokazovala, da bi bil delež prvega toženca večji, prav tako nista toženca zatrjevala, da je delež druge toženke na skupnem premoženju večji, kot je zakonska domneva.

18. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

19. Ker toženca s pritožbo nista uspela, sama nosita svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

20. Sodišče druge stopnje je tožnici priznalo njene stroške odgovora na pritožbo, ker je z njim podrobno odgovorila na vse pritožbene navedbe tožencev (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP). Tožnici je v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) priznalo naslednje stroške, upoštevaje sporno vrednost 170.000,00 EUR: za sestavo odgovora na pritožbo 1.875 točka (Tar.št. 21/1 OT), kar upoštevaje vrednost točke 0,6 EUR znaša 1125,00 EUR, materialne stroške v višini 2% - 20 točk (do 1.000 točk) in 1% - 8,75 točk (nad 1.000 točka), skupaj 28,75 točk oz. 17,25 EUR (11. člen OT), kar znaša skupaj 1.903,75 točka oziroma 1.142,25 EUR. K temu je potrebno prišteti še 22% DDV (12. člen OT), ki znaša 418,82 točk oz. 251,29 EUR. Tožnica je tako upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo v znesku 1.393,54 EUR. Ker tožnica ni zahtevala zakonskih zamudnih obresti od stroškov v primeru zamude, jih sodišče druge stopnje ni prisodilo.

1 In sicer: da je prvi toženec iz svojega računa ali plačilnega naloga plačal znesek 229.000,00 EUR, da je 30.000,00 EUR znašala ara, da je 12.000,00 EUR v imenu toženke poravnal odvetnik V. V., 120.00,00 EUR pa je ostalo neporavnano, preostanek dolga za plačilo pa je bil zaprt z asignacijami, pri čemer kot eno od asignacij navaja asignacijo, ki je vključevala E. v višini 85.000,00 EUR, kar skupaj znese 476.000,00 EUR in ne 423.150,00 EUR, kolikor bi naj znašala kupnina za sporno nepremičnino. 2 Tako tudi: VSRS sodba II Ips 275/2015 z dne 28.1.2016, VSRS sodba II Ips 35/2012 z dne 19.6.2014, VSL sodba in sklep II Cp 1841/2017 z dne 23.5.2018.