Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo pogodbeno določilo, da je bila posojilna pogodba sklenjena na odpoklic. Takšna pogodbena klavzula pa pomeni, da pogodbena obveznost posojilojemalcu (toženi stranki) na vrnitev prejetega posojila nastane šele s pozivom posojilodajalca na vrnitev kredita. Šele na tej predpostavki bi tožeča stranka lahko utemeljevala zamudo v izpolnitvi na strani tožene stranke.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana 1. točka izreka sodbe delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi glede glavnice 188,72 EUR in glede zakonskih zamudnih obresti od 2.921,05 EUR od 01. 01. 2001 do 08. 08. 2004. 2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nespremenjeni del 1. točke in 3. točka izreka izpodbijane sodbe potrdi.

3. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo zneska 2.812,02 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 702,25 EUR od 11. 12. 2003 dalje in od zneska 2.921,05 EUR od 01. 01. 2001 do 08. 08. 2004 (1. točka izreka). V presežnem delu je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo in sicer za glavnico 45,34 EUR in za zakonske zamudne obresti od tega zneska od 07. 07. 1999 do plačila ter od zneska 702,25 EUR od 07. 07. 1999 do 10. 12. 2003, od zneska 2.921,06 ERU od 1.1.2000 do 31.12.2000 ter od 9.8.2004 dalje in od zneska 188,72 EUR od 01. 01. 2000 dalje (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 708,94 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper 1. in 3. točko izreka sodbe je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v izpodbijanem delu zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške postopka.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijani del prvostopenjske sodbe potrdi.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi splošno dostopnih podatkov A. je pritrditi pritožbeni navedbi, da tožena stranka ni več samostojni podjetnik, zato je pritožbeno sodišče to ustrezno upoštevalo pri opredelitvi tožene stranke v uvodu te sodbe. Pomanjkljivost pri napačni označitvi tožene stranke v izpodbijani sodbi pa je odpravljiva na podlagi 1. odstavka 328. člena ZPP.

Tožeča stranka je po spremembi tožbe z vlogo z dne 24. 09. 2007, ki je na sodišče prispela 02. 10. 2007, tožbeni zahtevek utemeljevala na treh posojilnih pogodbah, sklenjenih med pravdnima strankama. Na podlagi pogodbe štev. 98002 z dne 20. 05. 1998 je uveljavljala plačilo pogodbenih obresti v višini 142.786,06 SIT (sedaj 595,42 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi pogodbe št. 99004 z dne 20. 03. 1999 pa pogodbene obresti v višini 25.600,20 SIT (sedaj 106,83 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi pogodbe št. 99005 z dne 18. 05. 1999 pa neplačano glavnico in pripadajoče pogodbene obresti v skupnem znesku 745.225,92 SIT (sedaj 3.109,77 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prvostopenjsko sodišče je v delu, v katerem je delno ugodilo tožbenemu zahtevku (1. točka izreka) svojo odločitev utemeljilo na sklenjenih pogodbah, na katere se je sklicevala tožeča stranka in predloženih obračunih pogodbenih obresti s strani tožeče stranke.

Neutemeljena je pritožba v tistem delu, v katerem izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede sklenitve pogodbe z oznako 99005, na podlagi katere je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo plačilo glavnice v višini 2.921,05 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 01. 01. 2001 do 08. 08. 2004. Sodišče prve stopnje je namreč na sklenitev pogodbe, sklepalo na podlagi proste dokazne ocene vseh izvedenih dokazov in torej ne samo na podlagi predložene fotokopije pogodbe s strani tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je svojo utemeljitev o dokazanosti pogodbene podlage naslonilo tudi na izpoved priče L. K., na nespornem plačilu tožeče stranke toženi stranki dne 19. 05. 1999 v znesku 700.000,00 SIT ter na nedokazanih trditvah tožene stranke glede vrnitve tega zneska tožeči stranki oziroma obstoju drugih podlag za izplačilo navedenega zneska. Pritožnica zgolj s sklicevanjem na mnenje izvedenke, ki ni mogla izključiti računalniške manipulacije dokumenta v kopiji, na katero se je sklicevala tožeča stranka, ne more izpodbiti prepričljive dokazne ocene vseh izvedenih dokazov s strani prvostopenjskega sodišča glede sklenitve navedene pogodbe z dne 18. 05. 1999 (priloga A 20).

Utemeljena pa je pritožba v delu, s katerim izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki se tičejo zapadlosti vtoževanega zneska v višini 2.921,05 EUR, ki ga je tožeča stranka utemeljevala na pogodbi št. 99005 z dne 18. 05. 1999. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo pogodbeno določilo, da je bila posojilna pogodba sklenjena na odpoklic. Takšna pogodbena klavzula pa pomeni, da pogodbena obveznost posojilojemalcu (toženi stranki) na vrnitev prejetega posojila nastane šele s pozivom posojilodajalca na vrnitev kredita. Šele na tej predpostavki bi tožeča stranka lahko utemeljevala zamudo v izpolnitvi na strani tožene stranke (2. odstavek 324. člena ZOR, katerega določilo je potrebno uporabiti upoštevaje 1060. člen OZ). Za utemeljitev zahtevka na plačilo zamudnih obresti na tej podlagi je bilo trditveno in dokazno breme na strani tožeče stranke. Pritožbeno sodišče pri tem pritrjuje pritožbenim navedbam, da tožeča stranka s tem v zvezi ni ponudila nobene trditvene podlage v smeri zatrjevanja, da bi pred vložitvijo vloge, v kateri je spremenila tožbeno podlago in se sklicevala na sklenjeno pogodbo z dne 18. 05. 1999, kdaj pozivala toženo stranko na vrnitev prejetega posojila. V tej vlogi je tožeča stranka zatrjevala zgolj, da ji tožena stranka iz tega naslova ni poravnala še ničesar (4. odstavek točka III vloge z dne 24. 09. 2007). Prvostopenjsko sodišče je zato izven okvira trditev tožeče stranke sklepalo na dokazanost odpoklica pogodbe na dan 31. 12. 2000. Takšno sklepanje pa temelji tudi na napačni dokazni presoji s strani prvostopenjskega sodišča. Sodišče prve stopnje se je s tem v zvezi zmotno sklicevalo na tožbene navedbe tožeče stranke o vročitvi poziva tožencu dne 31. 12. 2000. Te navedbe je lahko razumeti zgolj v smislu utemeljevanja zapadlosti obveznosti po preostalih dveh pogodbah, na podlagi katerih je tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljevala ob vložitvi tožbe, ne pa tudi glede pogodbe z dne 18. 05. 1999, na katero se je tožeča stranka pričela sklicevati šele po spremembi tožbe. Tudi dopisi tožene stranke (priloge A 2 do A 4) se nanašajo le na obračune obveznosti po pogodbah z dne 20. 06. 1998 (A 14) in 20. 03. 1999 (A 15). Tudi sama tožeča stranka se je v okviru utemeljitve razlogov za spremembo tožbe sklicevala na napačno zapiranje terjatev do tožene stranke, v posledici katerega je zmotno zapirala obveznost tožene stranke iz pogodbe z dne 18. 05. 1999. Ker tožeča stranka ni zatrjevala in dokazala odpoklica pogodbe z dne 18. 05. 1999, je tako zmotna dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča o zapadlosti te obveznosti še pred vložitvijo spremembe tožbe na strani tožeče stranke. V posledici nepravilne ugotovitve dejanskega stanja je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od uveljavljane glavnice na podlagi pogodbe z dne 18. 05. 1999 od 01. 01. 2001 do 08. 08. 2004 (1. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je prvostopenjsko sodišče obrestni zahtevek od te glavnice zavrnilo že z neizpodbijanim delom prvostopenjske sodbe (3. alineja 2. točke izreka).

V kolikor je pritožbene navedbe o dokazanosti poračunavanja obresti z delom razumeti kot izpodbijanje dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede podlage za prisojene pogodbene obresti na podlagi pogodbe z dne 20. 06. 1998 (A 14) in z dne 20. 03. 1999 (A 15) pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da so takšne pritožbene navedbe prepavšalne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni dolžno opredeljevati. Pritožnica namreč v pritožbi ne pojasni s katerimi izjavami prič naj bi se izpodbijalo izčrpno dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o načinu poslovanja med strankama.

V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče v okviru prisojene glavnice (3.812,02 EUR) v nasprotju z ugotovljeno dejansko podlago tožeči stranki poleg zneska pogodbenih obresti po pogodbi št. 98002 in po pogodbi št. 99004 (skupaj 702,25 EUR) in prisojene glavnice po pogodbi št. 99005 (2.921,05 EUR), tožeči stranki prisodilo tudi znesek 188,72 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč v okviru obrazložitve sodbe pravilno sklepalo na neutemeljenost tega dela zahtevka, ki je imel podlago v pogodbenih obrestih, ki jih tožeča stranka ni uspela dokazati. Ob takšni pravilni dokazni oceni se zato izkaže kot materialnopravno zmotna odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je v izreku sodbe temu delu tožbenega zahtevka ugodilo. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi ugodilo tudi v tem delu in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka (5. alineja 358. člena ZPP).

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in ob ugotovitvi, da je prvostopenjsko sodišče v preostalem delu pritožbo zavrnilo in nespremenjeni del izpodbijane sodbe potrdilo.

Čeprav je tožeča stranka deloma uspela s pritožbo, pa je uspela v sorazmerno majhnem delu, zaradi katerega niso nastali posebni stroški, zato delna sprememba prvostopenjske sodbe ni vplivala na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča o stroških postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi z 2. in 3. odstavkom 154. člena ZPP). Iz istega razloga je pritožbeno sodišče odločilo tudi, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve stroškov pritožbenega postopka pa ni upravičena niti tožeča stranka, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo ni v ničemer prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča.