Jedro

Pri določanju preživnine ne predstavlja nikakršnega kriterija primerjava med tem, koliko plače ostane zavezancu, potem ko bo plačal preživnino, in koliko plače ostane drugemu roditelju, potem ko se odbije od njegove plače enak znesek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: mladoletno hčer pravdnih strank K. dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici in določilo njeno stalno bivališče, tožencu naložilo, da mora od 1. 1. 2009 dalje plačevati 160,00 EUR preživnine mesečno, določilo stike med tožencem in deklico, zavrnilo drugačen tožbeni zahtevek, zavrnilo zahtevek prve tožnice, odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Zoper odločitev o preživnini se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Predlaga, da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi, preživnino pa določi na 130,00 EUR. V pritožbi toženec pojasnjuje, da sodišče takrat, kadar so dohodki preživninskih zavezancev približno enaki, praviloma naloži tistemu od staršev, ki mu otrok ni dodeljen v varstvo in vzgojo, da mora kriti približno 2/3 otrokovih potreb. To razmerje pa je drugačno, če so dohodki zavezancev različni. V tem primeru so materini dohodki občutno višji in toženec ne zasluži niti minimalne plače. Pritožnik zato meni, da primerjava njegove plače s tožničino pokaže, da prisojena preživnina ni primerna, saj tožnici po odbitku enake preživnine ostane 590,00 EUR, tožencu pa le 310,00 EUR.

Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno podlago za določitev preživnine za mladoletnega otroka predstavljajo določbe 129. in 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 33/91 s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZZDR), podlago za preživninsko obveznost pa določba 123. člena ZZZDR. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, pri odmeri preživnine pa mora sodišče voditi otrokova korist, tako da je ta primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka.

Že v zgoraj opisanih temeljnih vodilih za določitev preživnine je vsebovan načelen odgovor na vse toženčeve pritožbene navedbe. Konkreten odgovor nanje pa je takšen: Pritožnik sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da mladoletna K. za svoje preživljanje mesečno porabi med 375,00 in 385,00 EUR. Pritožnik tudi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica zasluži približno 750,00 EUR mesečno, toženec pa približno 470,00 EUR mesečno. Dejstvo, da ima toženec nižjo plačo od tožnice, je sodišče upoštevalo in breme preživljanja razporedilo tako, da mora tožnica, četudi je na njej pretežni del vzgoje in skrbi za komaj triletno deklico, poleg tega kriti kar 60 % njenih materialnih potreb (torej od 215,00 do 225,00 EUR mesečno), toženec pa le približno 40 %. Sodišče je torej breme preživljanja med oba K. roditelja razporedilo ustrezno njunim zmožnostim. Toženec pa mora upoštevati, da ima preživljanje mladoletnih otrok prednost pred vsemi ostalimi obveznosti staršev in bo moral poskrbeti, da bo deklico ustrezno preživljal, če ne drugače pa tako, da bo poprijel za kakšno dopolnilno delo.

Pri določanju preživnine ne predstavlja nikakršnega kriterija v pritožbi predstavljena primerjava med tem, koliko plače ostane zavezancu po tem, ko bo plačal preživnino in koliko plače ostane drugemu roditelju po tem, ko se odbije od njegove plače enak znesek.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da deklica otroškega dodatka po ugotovitvah sodišča prve stopnje ne prejema, zato ga sodišče pri odmeri preživnine ni moglo upoštevati.

Pritožba torej ni utemeljena, podani tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je višje sodišče pritožbo v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008) zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.

Po prostem preudarku, ki ga dovoljuje 413 člen ZPP, je višje sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženec namreč ni uspel s pritožbo, v tožničinem odgovoru nanjo pa ni nič takega, da bi vplivalo na odločitev o pritožbi.