Jedro

Tožena stranka je tožnici, ki je opravljanja delo čiščenja, utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je bila odpovedana pogodba o izvajanju čiščenja, katero je tožena stranka sklenila z upravnikom nakupovalnega centra, zaradi česar je odpadlo čiščenje velikega deleža površin v tem nakupovalnem centru, saj tožena stranka ni več čistila skupnih prostorov, hodnikov, garaž, javnih sanitarij in parkirišč.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 12. 2. 2010 in za ugotovitev, da tožnici ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto čiščenja poslovnih prostorov z dne 23. 10. 2008, ter da je še zmeraj v veljavi. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico pokliče nazaj na delo, ji prizna delovno razmerje od 1. 4. 2010 dalje za delovno mesto čiščenja poslovnih prostorov skupaj z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, vključno s pravico do plače za delovno mesto čiščenja poslovnih prostorov oziroma drugo ustrezno delovno mesto, ki je razvrščeno v I. tarifni razred v višini bruto 734,77 EUR, od mesečnega bruto zneska odvede vse prispevke in davščine in nato neto mesečne zneske izplača z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničinih navedb, da je delo čiščenja na lokaciji S. v C. potekalo v času od ponedeljka do nedelje in tudi ob praznikih. Podano je nasprotje med tem, kar je tožnica o tem izpovedala in tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje povzelo, da naj bi tožnica povedala, da se dela od ponedeljka do petka in tudi ob praznikih. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožnice o tem, da se na tej lokaciji mesečno opravi 912 ur čiščenja, pri čemer je tožnica opredelila, koliko ur čiščenja se opravi v posameznih poslovnih prostorih. Ob takšnem številu ur je očitno, da ob pravilni organizaciji in razporedu obstoji delo za tožnico. Podano je tudi nasprotje med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o izpovedbi priče Z.S. in zapisnikom o njenem zaslišanju. Priča je namreč izpovedala, da poleg štirih delavk zvečer pomagata še dve študentki in po podjemni pogodbi še ena delavka, to je T.A., občasno pa tudi še J. in T., prav tako po podjemni pogodbi. Sodišče prve stopnje se je izognilo utemeljitvi glede delavk po podjemni pogodbi. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da tožena stranka na lokaciji C. ni vodila mesečnega plana dela in tudi evidence opravljenih ur. Ob ugotovitvi, da ni evidence delovnega časa in opravljenih delovnih ur za posameznega delavca je očitno, da je verjeti tožnici, da delo zanjo obstoji. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede števila redno zaposlenih delavcev na lokaciji C., kot tudi glede števila študentov in delavcev po podjemni pogodbi. Tožena stranka bi v skladu z načelom dokaznega bremena morala dokazati z evidencami delovnega časa in opravljenimi urami za posamezne delavce, kot tudi študente in delavke po podjemni pogodbi, svoje trditve, vendar pa tega ni storila. Sodišče prve stopnje je toženi stranki verjelo zgolj na podlagi izpovedbe priče Z.S. in zakonitega zastopnika tožene stranke. Tožena stranka je v spis sicer predložila evidence za april, maj, junij julij in avgust 2010, vendar te evidence ne izkazujejo realnega stanja, še zlasti glede na to, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) jasno določa, kako mora delodajalec ravnati v primeru nadurnega dela in kakšne evidence mora v zvezi s tem voditi. Sodišče prve stopnje bi moralo slediti trditvam tožnice in dejstvu, da tožena stranka ni dokazala, da je storila vse, da bi tožnico zaposlila pod spremenjenimi pogoji. Ob drugačni organizaciji dela bi pri toženi stranki še vedno obstajalo delo za tožnico. Šele število nadur, ki bi bilo ugotovljeno ob predložitvi evidence delovnega časa za posameznega delavca, razporeda dela za posameznega delavca za posamezni dan v mesecu, evidence opravljenega števila nadur s podpisom delavca za posamezni dan, evidence opravljenih ur za študente in delavce po podjemni pogodbi, bi omogočilo sodišču prve stopnje sprejeti zaključek o dodatnem delavcu. Pri tem pa v primeru tožnice niti ne gre za dodatnega delavca, saj je tožnica že bila zaposlena. Ob pravilni organizaciji dela ne bi bilo več potrebe po zaposlitvi dveh študentk, kakor tudi ne treh delavk po podjemni pogodbi. Tožena stranka ni dostavila vseh evidenc, saj jih nima, zato ni dokazala svojih trditev in bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi tožničinemu zahtevku. Tožena stranka tako z ničemer ni dokazala, da delo tožnice ni več potrebno. Prav tako pa tudi ni dokazala, da dela ne bi mogla organizirati drugače in sicer tako, da bi še vedno obstajala potreba po tožničinem delu. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V zvezi s tistim delom izpovedbe tožnice, ki se nanaša na izvajanje čiščenja na lokaciji Spara v City centru v Celju, naj bi bile podane kar dve bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe tožnice, da čiščenje poteka tudi ob sobotah in nedeljah, bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa naj bi bila podana, ker se v razlogih izpodbijane sodbe o tem delu tožničine izpovedi navaja nekaj drugega, kot pa izhaja iz zapisnika o tožničinem zaslišanju. Res je, da je sodišče prve stopnje pri povzemanju tožničine izpovedbe v četrtem odstavku na 3. strani obrazložitve napačno povzelo tožničino izpovedbo o tem, da naj bi bilo pri toženi stranki dovolj dela tudi za tožnico, ker se dela od ponedeljka do petka in tudi praznike, če je trgovina odprta. V resnici iz zapisnika o zaslišanju tožnice (list. št. 45) izhaja, da je ta na vprašanje svojega pooblaščenca, zakaj trdi, da bi še bilo delo zanjo, odgovorila, da na osnovi tistih delovnih ur, ko se dela cel teden od ponedeljka do nedelje, pa še praznike, če je odprta trgovina. Vendar pa navedeno ni odločilno dejstvo v tem sporu, saj izpodbijana sodba ne temelji na napačno povzeti izpovedbi tožnice, temveč na ugotovitvi, da je tožena stranka štirim delavcem iz poslovnega razloga podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker ji je upravnik nakupovalnega centa E. d.o.o. odpovedal čiščenje velikega deleža površin v tem nakupovalnem centru, tako, da tožena stranka ni več čistila skupnih prostorov, hodnikov, garaž, javnih sanitarij in parkirišč, ostala pa so ji le še trgovine I., H. in S.. Navedeno pomeni, da zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka nista podani, saj o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko govorimo le v primeru, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali pa, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se v sodbi navaja o vsebini izpovedbe ter zapisnikom o tej izpovedbi.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba smiselno uveljavlja tudi z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničine izpovedbe o številu ur čiščenja v posameznih poslovnih prostorih. Ne le, da gre pri teh navedbah za tožničino oceno in da je tožnica o tem prvič navajala šele med svojim zaslišanjem, ki pa je bilo že na drugem naroku za glavno obravnavo, temveč navedeno tudi ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Tožnica zmotno meni, da takšna njena ocena števila potrebnih ur čiščenja dokazuje, da bi tožena stranka delo morala organizirati drugače, brez sodelovanja študentk in občasnega sodelovanja delavk po podjemni pogodbi. Vendar pa je že sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je organizacija dela v pristojnosti delodajalca. Sicer pa tožnica očitno zmotno meni, da je pri ugotavljanju, ali je dovolj dela še za enega delavca, potrebno sešteti vse ure, ki jih opravljajo študentke in delavke po podjemni pogodbi (pri čemer dve delata le občasno). Tožnica pri tem ne upošteva, da gre za delo, ki se opravlja sočasno, sicer pa je obseg tega dela majhen, saj iz izpovedbe priče Z.S. in z njo skladne izpovedbe direktorja tožene stranke izhaja, da študentki opravljata po dve uri zvečer, prav tako je po podjemni pogodbi za dve uri dela za T.A., J. in T. pa samo občasno pomagata po podjemni pogodbi. Nepravilno je torej seštevati te opravljene ure, temveč je potrebno upoštevati, da gre za čiščenje od 21. do 22.45. ure, potem ko se trgovine zaprejo.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana zaradi nasprotja med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o izpovedbi priče Z.S. in zapisnikom o njenem zaslišanju. Nasprotje naj bi bilo v tem, da v razlogih izpodbijane sodbe ni ničesar o delavkah, ki delajo na podlagi podjemne pogodbe, čeprav je priča o tem izpovedovala. Vendar pa navedeno ne predstavlja nasprotja, zaradi katerega bi bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti. O nasprotju govorimo, kadar se v razlogih sodbe navaja, da je priča izpovedala nekaj, česar glede na zapisnik sploh ni izjavila. V tem primeru pa je izpovedba le priče nepopolno povzeta, pa še to ne v sklopu dokazne ocene, temveč v okviru povsem nepotrebnega navajanja, kaj so izjavile stranke in kaj zaslišane priče. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Tako je pravilno ugotovilo, da je bila toženi stranki dne 5. 1. 2010 odpovedana pogodba o izvajanju čiščenja, ki jo je imela sklenjeno z upravnikom nakupovalnega centra E. d.o.o. in da je s tem odpadlo čiščenje velikega deleža površin v tem nakupovalnem centru, saj tožena stranka ni več čistila skupnih prostorov, hodnikov, garaž, javnih sanitarij in parkirišč, ostale pa so ji še trgovine I., H. in S.. Pravilno je tudi ugotovilo, da je tožena stranka zaradi navedenega odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala tožnici in še trem delavcem ter da je dve delavki premestila v V..

Zmotno je tožničino prepričanje, da je za odločitev bistveno, da naj bi tožena stranka neustrezno vodila evidenco o odrejenih nadurah in da bi bilo tožbenemu zahtevku ugoditi že zaradi tega, ker ni dostavila ustreznih evidenc. V resnici iz dopisa inšpektorata za delo izhaja, da je inšpektor ugotovil, da nadurno delo ni bilo odrejeno v skladu z ZDR, da pa je delodajalec izplačeval dodatek za nadurno delo v skladu z zakonom. Zgolj okoliščina, da tožena stranka ni vodila ustreznih evidenc delovnega časa, ne pomeni, da ni bil podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nevodenje predpisane evidence (kar pa ne pomeni, da je neverodostojna evidenca, ki jo je tožena stranka imela – priloga B/5) samo po sebi ne pomeni, da pri toženi stranki ni prišlo do prenehanja potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Res je, da prvi odstavek 82. člena ZDR določa, da je dokazno breme na strani delodajalca, če ta redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Vendar pa se prevaljeno dokazno breme nanaša na obstoj utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne pa na vsako trditev nasprotne stranke, ki ne vpliva na obstoj razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bil podan zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Prvi odstavek 88. člena ZDR namreč določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca med drugim tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, za kar zakon v nadaljevanju uporablja izraz poslovni razlog. Odpoved pogodbe o čiščenju, kar je imelo za posledico, da tožena stranka ni več izvajala čiščenja skupnih prostorov, hodnikov, garaž, sanitarij in parkirišč, je prav gotovo ekonomski pa tudi organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju tolikšnega dela, kot ga je tožena stranka izvajala poprej. Nenazadnje je tudi tožnica v tožbi navedla, da je bila njena naloga čiščenje hodnika v C. in da je občasno opravljala tudi čiščenje v sami trgovini S., kar pomeni, da je pri toženi stranki prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je opravljala tožnica.

Odpoved je bila podana znotraj roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec odpoved podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka izpolnila obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Iz izpovedb za toženo stranko zaslišanega direktorja izhaja, da je tožena stranka to možnost preverila. Nenazadnje je dve delavki, pri katerih je prav tako prišlo do prenehanja potreb po opravljanju njunega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, premestila na delo v V.. Direktor tožene stranke je tudi prepričljivo pojasnil, da je na delo v V. lahko razporedil le dve delavki in da tudi ni bilo zadosti ur, da bi tožnici ponudil delo s krajšim delovnim časom, čeprav to niti ne bi bilo ustrezno delo v smislu določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.