Jedro

Tožeča stranka s tem, ko ustvarja, pripravlja, oddaja in razširja svoje programe, opravlja storitve za tiste uporabnike radijskega in TV sprejemnika, ki imajo sedež ali prebivališče na območju Republike Slovenije, ki jim je omogočeno sprejemati vsaj en njen program (naročniki). Ker ZPD nima določbe, po kateri prometnega davka od RTV storitev, za katere se plačuje naročnina ni potrebno plačevati, po presoji sodišča velja tudi za RTV Slovenija obveznost plačevanja davka od storitev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 04.05.2001 pri tem sodišču vložila tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 07.03.2001. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo zoper odločbo z dne 04.08.2000, ki jo je izdala Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad A kot prvostopni organ, s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo davka od prometa storitev po stopnji 6,5 % od osnove 6.051.021.991,14 SIT v znesku 393.316.429,42 SIT in pripadajočih zamudnih obresti v višini 70.947.426,00 SIT, obračunanih od prvega dne zamude plačila do dne 29.02.2000 ter nadaljnjih zamudnih obresti, obračunanih od 01.03.2000 do plačila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopni organ tožeči stranki naložil plačilo prometnega davka od prometa storitev po tarifni številki 1 Tarife davka od prometa storitev Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92, 9/92-popr., 13/93, 71/93 in 16/96) po opravljenem inšpiciranju pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja prometnega davka od storitev za poslovno leto 1999. O tem je bil sestavljen zapisnik z dne 29.09.2000 in dopolnilni zapisnik z dne 24.06.2000. Tožeča stranka RTV Slovenija je javna, enotna, neprofitna radiotelevizijska organizacija, z zakonom zadolžena, da v korist javnosti ustvarja, pripravlja in oddaja nacionalne in druge posebne radijske in televizijske programe ter zagotavlja delovanje radijskega in televizijskega prenosnega sistema na območju celotne Republike Slovenije. RTV Slovenija opravlja to dejavnost kot javno službo. Pri tem mesečni zneski naročnine predstavljajo najvišje drobnoprodajne cene v letu 1999, ki zajemajo tudi 6,5 % davek od prometa storitev. Tožeča stranka je v letu 1999 zaračunavala naročnine s 6,5 % davkom vendar v poslovnih knjigah ni zmanjševala prihodkov in evidentirala obveznosti do države za prometni davek. Prvi odstavek 20. člena Zakona o prometnem davku določa, da se davek do prometa storitev plačuje od prometa vseh storitev, če ni v tem zakonu drugače določeno. To pomeni, da se davek plačuje od vseh storitev, razen od tistih, ki jih zakon določa kot neobdavčene, te pa so izrecno naštete v 21. členu zakona o prometnem davku. Obdavčitev prometa proizvodov in storitev je vsesplošna, zato ni podlage za stališče tožeče stranke, da storitve, ki jih opravlja, niso podvržene obdavčitvi in se tudi ne more vezati na posamezne porabnike storitev, zato naročnine ni mogoče obravnavati po drugih kriterijih. V zvezi z zatrjevanji tožeče stranke, da ne opravlja storitev, saj je osnova za plačilo posest radijskega oziroma TV sprejemnika tožena stranka soglaša s prvostopnim organom, da je na ta način določen le način zajemanja obveznosti za plačilo pravice do uporabe programov RTV Slovenije, ki je pogojen z določili Zakona o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 18/94, 29/94-popr., 73/94-odl. US, v nadaljevanju: ZRTVS).

Tožeča stranka izpodbija odločitev tožene stranke iz vseh tožbenih razlogov po Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) in vztraja pri pritožbenih navedbah. Izpodbijana odločba temelji na napačni uporabi materialnega prava in ustavnih določb iz 147. člena Ustave RS. Stališče tožene stranke je napačno zato, ker RTV naročnini podeljuje status storitve oziroma cene za opravljeno storitev in tudi zato, ker sklepom (soglasjem) Vlade RS podeljuje moč zakona in tako možnosti predpisovati davke, carine in druge dajatve. RTV naročnina ni storitev oziroma ni cena za opravljeno storitev po naročilu pravne ali fizične osebe. Navaja stališče Ustavnega sodišča RS iz odločbe U-I 174/94. Bistvenega elementa obligacijskega prava, to pa je soglasje volj, ki je osnova za vsako pravno razmerje v konkretnem primeru ni, zato ne gre za storitev oziroma delo, temveč je naročnina predvidena po zakonu, njeno plačilo pa je predpisano in vezano na posest radijskega ali TV sprejemnika. Pravilnik o načinu prijavljanja in odjavljanja TV sprejemnikov, o evidenci naročnikov ter načinu plačevanja RTV naročnine (Uradni list RS, št. 39/97, v nadaljevanju: Pravilnik o načinu plačevanja RTV naročnine) jasno določa, da je naročnina posebna oblika javne dajatve za pridobljeno pravico do namenske uporabe TV ali radijskega sprejemnika, zato druga razlaga, pa tudi če je vezana na izraz "naročnina" ne zdrži pravne presoje. Določba 20. člena Zakona o prometnem davku, ki plačilo prometnega davka veže na vse storitve z obravnavano naročnino nima nobene zveze. Sklep o soglasju k RTV naročnini ne predstavlja pravne podlage za določitev plačevanja prometnega davka. Z izpodbijano odločbo se tožnici nalaga, da za znesek prometnega davka po stopnji 6,5 % zmanjša svoje prihodke. Po temeljnem načelu davčnega prava ni moč zahtevati plačila davka ali druge dajatve, če ni ta predpisana z zakonom. Zakonsko predpisanega davka od RTV naročnine ni bilo v času prometnega davka, v sistemu davka na dodatno vrednost pa je izrecno izključen. Tožnica RTV naročnine nikoli ni štela za lastne prihodke, saj gre za posebno obliko javne dajatve, ki služi uresničevanju ustavno zagotovljenih pravic, svoboščin državljanov RS. Sklep Vlade RS ne more predstavljati osnove za obračun in plačilo prometnega davka od RTV naročnine. RTV naročnina ni niti storitev niti plačilo oziroma cena za opravljeno storitev, vsako drugačno stališče je v nasprotju s konceptom obligacijskih razmerij. Ker je že sama RTV naročnina posebna oblika javne dajatve, ki je zakonsko predpisana, ni predpisane obveznosti plačevanja davka ali druge javne dajatve od nje. Smisel RTV naročnine je financiranje javne službe. Tožeča stranka ni nikoli zaračunavala RTV naročnine s 6,5 % prometnim davkom. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi ter postopek ustavi in toženi stranki naloži tudi povračilo stroškov tega postopka tožeči stranki.

Dne 26.11.2001 je svojo udeležbo v tem postopku prijavilo tudi Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot predstavnik javnega interesa.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. člena ZRTVS je RTV Slovenija javni zavod, ki opravlja javno službo. Po določbi prvega odstavka 14. člena ZRTVS RTV Slovenija pridobiva sredstva za ustvarjanje, pripravljanje, oddajanje in razširjanje programov RTV Slovenija iz plačil naročnine za programe RTV Slovenija, iz zagotavljanja oddajanja programov preko enote Oddajniki in zveze z drugimi RTV organizacijam, izvajanjem drugih programskih storitev, s prispevki iz proračuna, z oglaševanjem in iz drugih virov. Po določbi 1. odstavka 15. člena ZRTVS mora plačevati naročnino RTV Slovenija uporabnik radijskega in TV sprejemnika, ki ima sedež ali prebivališče na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem programa RTV Slovenija. Po drugem odstavku istega člena se naročnina plačuje v pavšalu, ki ga določi svet RTV Slovenija, glede na določbe tretjega in četrtega odstavka tega člena pa lahko svet RTV Slovenija za javno rabo RTV sprejemnikov določi višji pavšal, za posamezne skupine naročnikov pa lahko sprejme olajšave. Svet RTV Slovenija kot organ upravljanja v skladu z 18. členom ZRTVS določa višino naročnine, ki višini naročnine daje soglasje Vlada Republike Slovenije. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka pridobiva plačila na več načinov, med drugim tudi z naročnino, višino katere določi organ upravljanja. V obravnavnem primeru je med strankama sporno vprašanje, ali naročnina predstavlja plačilo za storitve ali pa gre za javno dajatev, ki ne zapade v sistem obveznosti plačevanja prometnega davka od storitev. Po presoji sodišča tožeča stranka s tem, ko ustvarja, pripravlja, oddaja in razširja svoje programe, opravlja storitve za tiste uporabnike radijskega in TV sprejemnika, ki imajo sedež ali prebivališče na območju Republike Slovenije, ki jim je omogočeno sprejemati vsaj en njen program (naročniki). Svet RTV kot program upravljanja tožeče stranke ob soglasju Vlade RS za navedene storitve določi ceno v pavšalnem znesku, ki je načeloma enak za vse naročnike, naročnik pa jo s tem, ko pridobi televizijski sprejemnik in ima obenem možnosti sprejemati vsaj en program, ki ga oddaja tožnica, sprejme in tako s svojim konkludentnim dejanjem pristne na pogoje poslovanja, ki jih je določila tožeča stranka. Tožeča stranka zato nima prav, ko zatrjuje, da v obravnavanem primeru v razmerju med tožečo stranko in zavezancem za plačilo (naročnikom) manjka soglasje volj kot temeljno načelo obligacijskega prava, potrebno za vsako pravno razmerje. Določanje pogojev plačevanja s pravilnikom, ki ga sprejme organ upravljanja tožeče stranke in poimenovanje plačila z naročnino na dejstvo, da tožnica opravlja storitve, ne more vplivati.

Stališče tožeče stranke, da je naročnina javna dajatev je zmotno. Javne dajatve (davki, prispevki, takse) so namenjene za zadovoljevanje tistih potreb vseh državljanov, ki so nujnega pomena in zlasti v primeru prispevkov vsebujejo tudi elemente solidarnosti, medtem ko se plačilu (naročnini) za sprejem programov tožeče stranke, glede na njeno zakonsko ureditev, takega pomena ne more pripisati. Davke, carine in druge dajatve se predpisuje z zakonom, višino naročnine RTV Slovenije pa določa svet RTV Slovenija kot organ upravljanja v pavšalnem znesku. S tem, ko k višini naročnine daje soglasje Vlada Republike Slovenije, se le zagotavlja nadzor nad določanjem cene, saj višino naročnine določa svet RTV kot organ upravljanja samostojno, kriterij za njeno določanje niso predpisani. Višina naročnine ni vezana na določeno osnovo, kar je eden bistvenih elementov pri javnih dajatvah (davki, prispevki). Prav tako naročnina ni vezana izključno na posest radijskega in TV sprejemnika, saj plačuje naročnino le tisti uporabnik sprejemnika, ki ima sedež ali prebivališče na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija, zaradi česar naročnina tudi nima lastnosti premoženjskega davka.

ZDP v 20. členu določa, da se davek od prometa storitev plačuje od prometa vseh storitev, če ni v tem zakonu drugače določeno. Po prvem odstavku 23. člena ZPD je osnova za davek od prometa storitev znesek plačila za opravljeno storitev, ki ne vsebuje davka od prometa storitev. Splošno načelo ZPD torej je, da se od vseh storitev plačuje prometni davek, razen od tistih, za katere ZPD določa drugače. Storitve, od katerih se prometnega davka ne plačuje ZPD izrecno določa v 21. členu. Ker ZPD nima določbe, po kateri prometnega davka od RTV storitev, za katere se plačuje naročnina ni potrebno plačevati, po presoji sodišča velja tudi za RTV Slovenija obveznost plačevanja davka od storitev.

Stališče, ki ga je Ustavno sodišče RS zavzelo v odločbi U-I 174/94, na katero se sklicuje tožeča stranka, z obravnavanim problemom plačevanja prometnega davka od storitev ni neposredno povezano. Sodišče ob tem le ugotavlja, da se v obravnavani odločbi Ustavno sodišče RS celo samo sklicuje na svojo odločbo št. U-I-28/94 z dne 16.02.1995, v kateri se je opredelilo, da RTV naročnina ohranja lastnosti obligacijske dajatve. Določba iz Pravilnika o načinu plačevanja RTV naročnine, ki določa, da je naročnina posebna oblika javne dajatve za pridobljeno pravico do namenske uporabe TV ali radijskega sprejemnika, ki jo navaja tožeča stranka, je določba akta, ki ga je v okviru pooblastila za določanje višine naročnine sprejel svet RTV Slovenije kot organ upravljanja in na opredelitev naročnine kot plačila za storitve v smislu določb ZRTVS ne more vplivati. Tožeča stranka se sklicuje tudi na sedaj veljavni sistem davka na dodano vrednost, ki plačevanje tovrstnega davka izrecno izključuje. Sodišče ugotavlja, da 26. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, 17/00-odločba US in 30/01 v nadaljevanju: ZDDV) določa oprostitve davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) za dejavnosti, ki so v javnem interesu. Plačila DDV so po določbi 11. točke tega člena oproščene tudi mesečne naročnine za televizijski in radijski program, ki jih zaračunava RTV Slovenija. Prav izrecna določitev oprostitve od plačevanja davka na dodano vrednost za naročnine, ki jih zaračunava tožeča stranka in njihova uvrstitev med ostale storitve, ki so oproščene plačila DDV dokazuje, da je tudi v času veljavnosti ZDDV načelo splošnih obdavčitev vseh storitev enako, kot je bil v obdobju veljavnosti ZPD. Naročnine, ki jih zaračunava RTV Slovenija so pri obveznosti plačevanja DDV v sedanjem sistemu ZDDV izrecno izvzete in predstavljajo zakonsko določeno izjemo glede na splošno načelo obveznega plačevanja davka od vseh storitev.

Sodišče se strinja z utemeljitvijo prvostopnega organa in tožene stranke, ki prvostopno odločbo potrjuje in z razlogi, na podlagi katerih se po njuni presoji plačilo naročnine tožeči stranki šteje za plačilo storitev, zato jih skladno z drugim odstavkom 67. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l. RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), ne ponavlja.