Jedro

Po 1. odstavku 58. člena ZOro-1 pristojni organ „odvzame“ orožje in orožne liste posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2 do 6. točke 2. odstavka 14. člena ZOro-1. To pomeni, da organ po tem določilu mora odvzeti orožje in orožne liste. Med navedene točke iz 1. odstavka 58. člena ZOro-1 pa spada tudi 3. točka 3. odstavka 14. člena ZOro-1, ki vzpostavlja pogoj zanesljivosti. Ta pogoj je opredeljen v 1. in 2. odstavku 16. člena ZOro-1 in v prvi alineji 2. odstavka tega člena je določeno, da ni zanesljiv, kdor je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

III. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Ljubljana na podlagi 8a. člena Zakona o orožju (ZOro-1) odločila, da se tožniku odvzame dovoljenje za posest orožja št. ... ter registrirano orožje: polavtomatska pištola, znamke Glock, model 34, kalibra 9x19, s tovarniško št. ... Organ se sklicuje na 1. alinejo 2. odstavka 16. člena ZOro-1. V odločbi je navedeno, da je bila zoper A.A. izdana sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI K ..., pravnomočna dne 19. 12. 2012, iz katere izhaja, da je A.A. kriv, da je protipravno hranil manjšo količino orožja in streliva, katerega promet posameznikom po 3. členu Zakona o orožju ni dovoljen, s tem da je 29. 9. 2011, v stanovanju na naslovu B., v omari hranil avtomatsko puško Zastava Kragujevac Jugoslavija, model M-70 AB2, tov. št. ..., kalibra 7.62x39, s tremi nabojniki in 90 nabojev kalibra 7.62x39 (gre za prepovedano orožje). Izrečena je bila pogojna obsodba 6 mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Preizkusna doba se je iztekla 19. 12. 2014, vendar je sodba še vedno evidentirana v kazenski evidenci, ker še ni potekel zakonski rok za njen izbris in posledično je potrebno predmetno sodbo upoštevati v tem postopku kot dokaz. A.A. je sicer v zagovoru pri upravni enoti dokazoval, da je imel avtomatsko puško še iz časa osamosvojitvene vojne, da jo je takrat prejel od Teritorialne obrambe, da posledično ne more nositi odgovornosti za njeno posedovanje, vendar bi moral vse to dokazati in utemeljiti pristojnemu sodišču, ki je vodilo kazenski postopek, ne pa upravni enoti, pa vendar ga je sodišče kljub temu obsodilo, zaradi česar upravna enota njegovim navedbam ni sledila, ampak je upoštevala predmetno sodbo kot javno listino (169. člen ZUP – listina dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa).

2. Poleg omenjene sodbe je upravna enota ugotavljala tudi siceršnje ravnanje A.A., ki pa je bilo v letih od 2009 do 2012 izstopajoče in se je kazalo na način, da ga je večkrat obravnavala policija, upravna enota, v njegova ravnanja pa so bile vpletene tudi njemu bližnje osebe. Konkretno je policija zoper A.A. dvakrat podala predlog za odvzem orožja, v letu 2010 ter ponovno v letu 2011. S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. PR ... z dne 28. 2. 2014, s katero je bil A.A. izrečen opomin za prekršek nedovoljenega posedovanja streliva: 7 nabojev kalibra 7.62 mm, je tudi dokazana neprevidnost, nestrokovnost, malomarnost A.A. v smislu 1. odstavka 16. člena ZOro-1. 3. Upravna enota sledi izjavi A.A., da je resnicoljuben, da ima dober karakter, saj so to potrdile tudi priče: soseda C.C., bivša žena Č.Č. ter policist D.D. Glede tega mu ni kaj očitati, bolj kot to, pa upravno enoto skrbi njegovo ravnanje, ko se znajde v težki situaciji v življenju, ko ga nekaj hudo prizadene, da takrat odreagira čustveno, pretirano, v skrajnem primeru tudi s težnjami po samomoru. Iz tega razloga se upravni enoti zdi smiselno, da je potrebno počakati na zakonsko rehabilitacijo, ko bo sodba sodišča izbrisana iz evidence in ne bo več pravnih posledic, prav tako pa bo minilo nekaj časa, v katerem bo A.A. lahko dokazal, da je zaupanja vredna oseba, da ni konfliktna oseba, kot se je to kazalo med leti 2009 in 2012. Upravna enota je tako na podlagi vseh dokazov in pričevanj ugotovila, da A.A. ne izpolnjuje pogoja iz 3. točke 2. odstavka 14. člena ZOro-1 (zanesljivosti), zaradi česar mu je bilo potrebno orožje in orožno listino odvzeti.

4. Upravna enota A.A. seznanja še s posledicami, ki sledijo po izdaji odločbe in njeni pravnomočnosti. 61. člen ZOro-1 določa, da pristojni organ po pravnomočnosti odločbe o odvzemu orožja in orožnih listin pozove lastnika, da v treh mesecih najde kupca za odvzeto orožje in strelivo. Če lastnik v tem roku ne najde kupca, pristojni organ izroči odvzeto orožje in strelivo trgovcu, ki je pooblaščen za promet z orožjem, da ga proda. Za prodano orožje pripada lastniku dosežena cena, zmanjšana za stroške, ki so nastali pri prodaji orožja oziroma streliva. Če trgovec orožja v šestih mesecih ne proda, ga mora v osmih dneh vrniti pristojnemu organu, ki o tem obvesti lastnika. Na lastnikove stroške pristojni organ orožje izroči v onesposobitev oziroma ga izroči ministrstvu, pristojnemu za notranje zadeve. Minister, pristojen za notranje zadeve, imenuje posebno komisijo, ki odloči o nadaljnjem ravnanju s tem orožjem in strelivom. Če orožja iz tega člena ni mogoče prodati, lastniku orožja ne pripada odškodnina.

5. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. Iz spisa zadeve je razvidno, da je bil pritožnik v postopku seznanjen z rezultati ugotovitvenega postopka in da mu je bila hkrati dana možnost dokazovanja nasprotnih argumentov, skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Organ druge stopnje se tudi v celoti strinja z razlogi, ki so narekovali odvzem orožja in orožnega lista in se zato v izogib ponavljanju, v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na razloge, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

6. V pritožnikovem primeru, prvostopni organ v svoji odločbi ugotavlja, da pritožnik ne izpolnjuje pogoja iz 3. točke drugega odstavka citiranega člena zakona. Iz razloga 3. točke 14. člena citiranega zakona pristojni organ odvzame orožje, strelivo in orožne listine posamezniku, ki ga ni mogoče več šteti za zanesljivega. Katerega posameznika je šteti za zanesljivega, je opisano v prvem odstavku 16. členu zakona. Posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če: je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil. 7. V tožbi tožnik navaja enake argumente kot v pritožbi zoper prvostopenjski akt. Meni, da je upravni organ pri odločitvi zmotno uporabil 2. odstavek 16. člena ZOro-1. Ni sporno, da je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo v imenu ljudstva, opr. št. VI K ..., pritožnika spoznalo za krivega, da je protipravno hranil manjšo količino orožja in streliva. Izrečena mu je bila pogojna obsodba 6 mesecev zapora s preskusno dobo dveh let. Ni sporno, da se je preizkusna doba iztekla dne 19. 12. 2014, kot tudi, da zakonski rok za izbris iz kazenske evidence še ni potekel. Že ob vpogledu v omenjeno sodbo je mogoče ugotoviti, da je sodišče sodbo izdalo kot kaznovalni nalog na predlog okrožne državne tožilke, ter da pritožnik zoper sodbo ni podal ugovora, ker je želel zadevo čim prej končati. Torej sodišče glede na dejstvo izdaje kaznovalnega naloga dejanskega stanja v zvezi z razlogi takšne hrambe orožje pri pritožniku sploh ni ugotavljalo. Kljub izdaji omenjene sodbe, je upravni organ pri svoji odločitvi dolžan omenjena dejstva preveriti in tudi upoštevati, ne glede na to, da je bila pritožniku izrečena takšna sodba. Upravni enoti se zdi smiselno, da je potrebno počakati na zakonsko rehabilitacijo, ko bo sodba sodišča izbrisana iz evidence in ne bo več pravnih posledic, prav tako pa bo minilo nekaj časa, v katerem bo pritožnik lahko dokazal, da je zaupanja vredna oseba in da ni konflikten, kot se je to kazalo med leti 2009 in 2012. 8. Takšni razlogi so po oceni pritožnika nerazumljivi in nezakoniti. Nastanek pravnih posledic obsodbe ureja 78. člen Kazenskega zakonika (KZ-1). V skladu z drugim odstavkom tega člena pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, pogojna obsodba, sodni opomin ali če mu je bila kazen oproščena. Po oceni pritožnika je torej vsakršno sklicevanje na kaznovalni nalog upravnega organa iz tega razloga nezakonito. Da je pritožnik zaupanja vredna oseba; da ni konflikten so potrdile v postopku zaslišane številne priče (z izjemo nekaterih policistov). Kot je bilo že opozorjeno, iz javnih evidenc izhaja, da pritožnik od leta 2012 nikoli ni bil obravnavan za noben prekršek in je torej več kot dokazal, da je zaupanja vredna oseba. S sklicevanjem upravne enote na zatrjevano ravnanje pritožnika med leti 2009 do 2012, po oceni pritožnika ne more biti odločilno, saj so od takrat minila tri leta in prav z ničemer ni dokazana trditev oz. navedba, da naj bi pritožnik med leti 2009 in 2012 kazal znake suicidnosti, duševnih motenj. Iz odločbe ni razvidno, od kje upravnemu organu podatek, da naj bi pritožnika leta 2009 našli na pokopališču v B. s pištolo ob sebi, da naj bi partnerki napisal poslovilno pismo. V tem delu se izpodbijana odločba niti ne da preizkusiti, saj pritožniku ni znano in jasno, od kje upravni organ črpa takšne informacije, ki mu doslej niti ob zaključnem srečanju na upravni enoti niso bile predstavljene, še manj pa je to ustrezno obrazloženo v izpodbijani odločbi. Kar zadeva dogodek, na podlagi katerega je bila podana prijava PP Vič, je upravni organ vsekakor lahko ugotovil, da je ob množici prijav in začetnih sumov storitve več kaznivih dejanj, dogodek rezultiral le z izdajo prej omenjenega kaznovalnega naloga, kar vsekakor potrjuje oceno iz zagovora pritožnika, da je bila reakcija policije v takratnem primeru resnično pretirana in brez razloga.

9. Da je v določenem dogodku posredovala specialna enota policije, da je nekaj policistov dogodek opisalo kot izreden prav zaradi sodelovanja specialne enote policije, to vsekakor ne more biti v škodo pritožniku, saj na reakcijo policije takrat ni imel nobenega vpliva in jo tudi prav z ničemer ni izzval. Že ugotavljanje teh dejstev je za pritožnika izredno žaljivo in nerazumljivo, da mora le na podlagi nekaterih neprijetnih življenjskih dogodkov iz preteklosti (ki pa v današnjih razmerah niso nič neobičajnega) zanikati, da nima samomorilskih nagnjenj, da ni duševno motena oseba, da normalno posluje, da nima dolgov, da je z njim vse v najlepšem redu. Da gre za popolne nesmisle, izhaja iz v postopku zaslišanih prič: bivše žene, partnerke, sosede in celo policista.

10. Glede na nesporno dejstvo, da pritožnik razpolaga z ustreznimi listinami in orožjem že od rane mladosti, da orožje hrani v posebej zgrajeni omari, je torej nerazumljivo izkazovanje pritožnikove nestrokovnosti, neprevidnosti ali malomarnosti. Pritožnik ni nikoli orožja zlorabljal, ni ga nestrokovno ali malomarno uporabljal ali shranjeval ali ga celo prepuščal osebi, ki ni bila upravičena do posesti orožja. Če pa je imel v posesti nekaj nabojev kalibra, za katerega ni imel nobenega orožja (razlog pa je tudi izčrpno in podrobno navajal in tudi izkazal), pa to nikakor ne pomeni neprevidnosti, nestrokovnosti oz. malomarne uporabe v smislu 1. odstavka 16. člena ZOro- 1. Šest nabojev kalibra, za katerega nikoli ni imel ustreznega orožja, ki je prišlo v njegovo posest po pomoti, pač ni dovolj za očitek neprevidnosti, nestrokovnosti ali malomarnosti pri uporabi.

11. Ne glede na to, da je upravni organ na vsak način poskušal ugotoviti, ali je bil dogodek dne 28. 9. 2011 resnično takšne razsežnosti ali ne, je lahko ugotovil le dejstva, ki so pritožniku v prid. Omenjenega dne ni bilo mogoče izkazati nobenega streljanja s strani pritožnika. Če bi omenjenega dne resnično streljal, potem bi bilo poročilo nacionalnega forenzičnega laboratorija vsekakor drugačno, sledovi na obeh rokah bi bili v vsakem primeru evidentni. Upravni organ ni upošteval ugotovljenih dejstev, ki so pritožniku v korist, pri svoji utemeljitvi o nezanesljivosti pa je upravni organ zmotno uporabil materialno pravo. Predlaga zaslišanje tožnika in da sodišče tožbo odpravi in da se tožeči stranki vrne odvzeto registrirano orožje in dovoljenje za posest orožja. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. V nadaljevanju pa podaja utemeljitev za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1. Obrazložitev k prvi točki izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Prvostopenjski organ je odločal na podlagi 1. odstavka 58. člena ZOro, ki je ključna določba za obravnavani primer in na tej določbi je drugostopenjski organ oprl zavrnitev pritožbe. Po tej določbi pa ne gre za to, da upravni organ „lahko“ odvzame orožje in orožne liste osebi, ki z orožjem ne ravna skrbno v smislu 22. člena ZOro-1. To je vsebina določila 2. odstavka 58. člena ZOro-1 in ne 1. odstavka 58. člena ZOro-1. Po 1. odstavku 58. člena ZOro-1 pa pristojni organ „odvzame“ orožje in orožne liste posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2 do 6. točke 2. odstavka 14. člena ZOro-1. To pomeni, da organ po tem določilu mora odvzeti orožje in orožne liste. Med navedene točke iz 1. odstavka 58. člena ZOro-1 pa spada tudi 3. točka 3. odstavka 14. člena ZOro-1, ki vzpostavlja pogoj zanesljivosti. Ta pogoj je opredeljen v 1. in 2. odstavku 16. člena ZOro-1 in v prvi alineji 2. odstavka tega člena je določeno, da ni zanesljiv, kdor je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil. Med strankama ni sporno, da je tožnik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje. S tem je izpolnjen prvi pogoj iz prve alineje 2. odstavka 16. člena ZOro-1, na katerega je prvostopenjski organ deloma oprl svojo odločitev in sicer v obrazložitvi prvostopenjskega akta na strani 12. 14. Drugi pogoj iz tega določila pa je, da je oseba pravnomočno obsojena za takšno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimerna za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem ali da je od nje mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil. 15. Pri oceni, ali gre za takšno kaznivo dejanje, da je oseba neprimerna za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem in pri oceni, ali je od osebe mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabila, ima tožena stranka določeno polje proste presoje, ki je večje v drugem kot v prvem primeru. Čim gre za naklepno kaznivo dejanje z elementi nasilja ali za naklepno kaznivo dejanje v zvezi z nepravilnim ravnanjem z orožjem, odločitev pristojnega organa zelo težko (če sploh) lahko pomeni arbitrarno odločitev. V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da je bil tožnik obsojen za naklepno kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po 1. in III. odstavku 307. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), sodba pa je postala pravnomočna dne 19. 12. 2012, s tem ko je protipravno hranil manjšo količino orožja in streliva, katerega promet posameznikom po zakonu o orožju ni dovoljen, ker je imel v svojem stanovanju v omari avtomatsko puško s tremi pripadajočimi nabijniki in 90 nabojev, kar je v nasprotju z Zakonom o orožju. Zaradi te narave in okoliščin kaznivega dejanja, ki so neposredno povezani z ravnanjem z orožjem, je po oceni sodišča povsem razumna odločitev tožene stranke in ni arbitrarna in to zadošča za preizkus zakonitosti akta. Omenjena ocena o neprimernosti tožnika za posedovanje in rokovanje z orožjem lahko povsem utemeljeno sloni na ničelni stopnji tolerance glede neprimernosti oseb, ki posedujejo orožje. Upravni organ v tem primeru polja proste presoje ni zlorabil oziroma ga ni uporabil arbitrarno s tem, ko potrditvah tožeče stranke ni napravil bolj uravnotežene dokazne ocene ob tem, ko se je očitno poleg v zvezi s prvim delom 1. alineje 1. odstavka 16. člena ZOro-1 spustil v dokazno oceno tudi glede drugega dela tega določila, ki ureja možno pričakovanje, da bo oseba orožje zlorabila. Za zakonito odločitev izvedba drugih dokazov, ali drugačna dokazna ocena ugotovljenih dejstev niti ne bi bila potrebna, ker za pravilnost in zakonitost odločitve zadošča verodostojna ugotovitev, da je bil tožnik obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje in rokovanje z orožjem.

16. Pomembna pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijanega akta je sicer v tem, da drugostopenjski organ ni odgovoril na pritožbeni ugovor glede 78. člena ZK-1. Pritožbeni organ mora namreč v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe. Vendar pa ta pomanjkljivost, ki je sicer tožnik v tožbi ne izpostavlja, ponovno pa v tožbi omenja določilo 2. odstavka 78. člena KZ-1, ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1). Določilo 2. odstavka 78. člena KZ-1 določa, da pravne posledice obsodbe ne smejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin ali če mu je bila kazen odpuščena. Tožniku je bila sicer izrečena pogojna obsodba, vendar pa to določilo ne velja za tožnikov primer. Pravne posledice obsodbe po KZ-1 niso katere koli posledice, ampak so točno določene z določilom 79. člena KZ-1. Določilo 79. člena KZ-1 deli pravne posledice na tiste, ki se nanašajo na „prenehanje ali izgubo posameznih pravic“ (1. odstavek 79. člena KZ-1), in na tiste, ki so v „prepovedi pridobitve posameznih pravic“. Pri tožniku gre za upravno odločitev, ki pomeni prenehanje ali izgubo pravice do posedovanja konkretnega orožja in dovoljenja za posest orožja, in ne gre za prepoved pridobitve pravice do orožja in ustreznih listin. Med pravnimi posledicami v zvezi z izgubo in prenehanjem pravic pa je zakonodajalec predvidel samo prenehanje opravljanja določenih javnih funkcij ali pooblastil uradne osebe, prenehanje delovnega razmerja ter izgubo pravice tujca do prebivanja v Sloveniji. To pomeni, da izguba in prenehanje pravice do posedovanja orožja in na to vezanih listin ne spada med pravne posledice, ki jih ureja KZ-1. 17. Ker pa je zakonodajalec z razliko od pravnih posledic izgube ali prenehanja pravic v primeru prepovedi pridobitve posameznih pravic predvidel kot posledico, ki jo KZ-1 ureja, tudi prepoved pridobitve posameznih dovoljenj ali odobritev, ki jih dajejo državni organi s svojo odločbo, se postavi vprašanje, ali ima to razlikovanje objektivno in upravičeno podlago. Kajti če tožnik še ne bi posedoval orožja in orožnih listin in bi bil pravnomočno obsojen za isto kaznivo dejanje s pogojno kaznijo, potem pa bi zanj veljalo določilo 2. odstavka 78. člena KZ-1. Vendar tožnik v tožbi ne uveljavlja, da bi bil kot oseba, ki je v času izdaje izpodbijanega akta posedoval dovoljenje za orožje, diskriminiran glede na tiste, ki dovoljenje za posedovanje šele želijo pridobiti. Poleg tega pa mora upravni organ tudi v primeru vloge za pridobitev dovoljenja za posedovanje orožja preverjati zanesljivost osebe v smislu 16. člena ZOro-1. Zato sodišče meni, da zgornja razlaga zakona ni v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) v tem smislu, da bi bilo omenjeno razlikovanje brez objektivne in upravičene podlage. Nekoliko strožji zakonski pogoj za osebe, ki že posedujejo dovoljenje za orožje in orožje, v primerjavi z osebo, ki šele zaprosi za dovoljenje, spada namreč v okvir polja določene proste presoje zakonodajalca, ki ni očitno brez podlage v skrbi za splošno varnost, saj upravni organ to razlikovanje lahko zmanjša s politiko ocenjevanja zanesljivosti v posamičnih primerih pri tistih, ki šele zaprošajo za dovoljenje.

18. Sodišče tudi meni, da je poseg upravnega organa v pravico tožnika do posedovanja predmetnega orožja v skladu z načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave). Poseg je namreč predpisan z zakonom dovolj določno, tako da ne dopušča arbitrarne uporabe prava. Poseg je primeren, ker je z njim možno uresničevati legitimen cilj po čim večjem zmanjševanju nevarnosti za življenje in telo ter varnost ljudi zaradi posedovanja orožja. Poseg je tudi nujen v tem smislu, da z milejšim ukrepom ne bi bilo mogoče uresničevati ničelne stopnje tolerance glede splošnega tveganja zaradi posedovanja in rokovanja z orožjem med ljudmi. Poseg pa je tudi sorazmeren v ožjem pomenu besede, saj je bil tožnik s stani upravnega organa poučen, da lahko v določenem roku sam pridobi kupca za odvzeto orožje in strelivo, tako da je poseg v njegove pravno zavarovane interese sorazmeren z varstvom javnih koristi oziroma z varstvom pravice do varnosti drugih ljudi.

19. Tožnik je sicer predlagal izvedbo glavne obravnave zaradi zaslišanja tožnika, vendar pa je sodišče odločilo na seji brez glavne obravnave. Tožnik ni navedel, kako bi lahko zaslišanje tožnika vplivalo na odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1) glede na zgornjo razlago določila prve alineje 2. odstavka 16. člena ZOro. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

20. Ker sodišče lahko izda začasno odredbo samo do izdaje pravnomočne sodne odločbe o tožbi v tem upravnem sporu, sodišče pa je v prvi točki izreka že odločilo o tožbi, tožnik ni izkazal, da bi sodišče z izdajo začasne odredbe lahko preprečilo nastanek težko popravljive škode. Na tej podlagi je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno (2. in 5. odstavek 32. člena ZUS-1).

Obrazložitev k tretji točki izreka:

21. Po določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, če sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.