Jedro

Za nastop pravne posledice po šestem odstavku 20. člena ZBPP, da prosilec nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP, zadošča že ugotovitev, da je prosilec v vlogi navajal neresnične podatke, kar šteje tudi zamolčanje relevantnih podatkov. Tožnikov subjektivni odnos oziroma namen, da je navajanje teh podatkov tako pomembno, za odločitev ni relevantna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) Okrožnega sodišča v Kranju je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem ter v obliki oprostitve plačila stroškov postopka v kazenskem postopku po obtožnem predlogu tožnika kot oškodovanca zoper obdolženo pravno osebo A., d.o.o., zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika, ki se obravnava pri Okrajnem sodišču v Kranju opr. št. I K 22228/2012 (I. točka izreka) ter ugotovil, da je tožnik v postopku za dodelitev BPP navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, zaradi česar šest mesecev od izdaje te odločbe ne more ponovno zaprositi za BPP in mu le-ta ne more biti odobrena (II. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je služba za BPP pri odločanju o tožnikovi prošnji najprej preverila izpolnjevanje finančnega kriterija, in sicer na podlagi njegove izjave o materialnem stanju, podane na obrazcu ter izjave o materialnem stanju njegovih družinskih članov. V ta namen je po uradni dolžnosti pridobivala podatke iz uradnih evidenc, pri organizacijah za plačilni promet in s pozivom tožniku, da pojasni določena dejstva in okoliščine. Tako je bilo ugotovljeno, da je tožnik 17. 4. 2012 na svoj osebni račun, odprt pri B. d.d., prejel znesek 3.080,58 EUR s strani C. d.d. Ker tožnik tega prejemka ni navedel v svoji prošnji za dodelitev BPP oziroma v izjavi na prej navedenih obrazcih, in sicer v preglednici o dohodkih in prejemkih v zadnjih treh mesecih pred mesecem vložitve prošnje (rubrika št. 114 „drugo“), je bil s strani službe za BPP z dopisom z dne 19. 9. 2012 pozvan, da pojasni, zakaj tega prejemka ni navedel v svoji prošnji za BPP. Tožnik je v svojem odgovoru na poziv zgolj potrdil, da je navedenega dne dobil izplačilo od C. d.d. v znesku 3.080.58 EUR ter o tem priložil obvestilo navedene družbe, iz katerega izhaja, da ta znesek predstavlja odkupno vrednost sredstev po polici dodatnega pokojninskega zavarovanja. Ni pa obrazložil, zakaj je podatek o tem prejemku zamolčal v izjavi o svojem materialnem stanju, ki je del prošnje za BPP. Dalje citira 14. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter 12. člen Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), ki v 2. točki prvega odstavka določa, da se v lastni dohodek štejejo tudi pokojninske rente in odkupne vrednosti, izplačane v skladu z zakonom, ki ureja prvi pokojninski sklad RS in preoblikovanje pooblaščenih investicijskih družb ter dodatne starostne pokojnine, v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Glede na to, da se tožnik ni opredelil do vprašanja, zakaj tega prejemka ni navedel v svoji prošnji, organ za BPP na podlagi podatkov v spisu zaključuje, da je tožnik ta podatek zamolčal, pri čemer gre za relevanten podatek pri ugotavljanju izpolnjevanja finančnega pogoja za dodelitev BPP. Dalje citira prvi in peti odstavek 20. člena ZBPP ter sodno prakso upravnega sodišča in poudarja, da je tožnik glede na stališče, da se zamolčanje relevantnih podatkov šteje kot navajanje neresničnih podatkov, v prošnji za dodelitev BPP navajal neresnične podatke o svojem materialnem stanju, zato je na podlagi petega odstavka 20. člena ZBPP odločil, da se njegova prošnja zavrne ter da se mu prepove vlagati prošnje za BPP za nadaljnjih šest mesecev od dneva izdaje te odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da je v odgovoru organu za BPP pojasnil, zakaj mu je C. nakazala sporna sredstva in pojasnil, da tega zneska ni skrival, saj je priložil mesečne bančne izpiske za februar, marec in april 2012 k prošnji za BPP, vloženi 15. 5. 2012, iz katerih je razvidno sporno nakazilo. Izpostavlja, da ni niti vedel, da je tako pomembno, da navedeni znesek še kje dodatno navaja oziroma omeni, saj je mislil, da je prikazal vse prejemke že s predložitvijo vseh nakazil na njegove osebne račune v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje za BPP. Poudarja, da zadeva v zvezi z njegovim materialnim položajem ne bo šla na bolje, temveč se je od maja naprej drastično poslabšala, saj je upokojen od 19. 5. 2012 dalje in s tem se mu je zmanjšal mesečni dohodek, kot edini dohodek za štiričlansko družino. Sodišču predlaga, da upošteva okoliščine in ne glede na njegovo nepravilno, a vendar nevedno ravnanje odpravi izpodbijano odločbo in ugodi njegovi prošnji za BPP, saj se le ta nanaša na obtožni predlog, ki je za prihodnost njegove družine neprecenljivega pomena. Izpostavlja tudi, da je organ za BPP porabil skoraj 5 mesecev za zavrnitev njegove prošnje in mu sedaj še naložil, da nove prošnje ne sme vložiti še naslednjih šest mesecev od pravnomočnosti odločbe, kar pomeni, da je skupaj prikrajšan za kar 11 mesecev in po tem času najbrž tudi ne bo več potreboval BPP.

Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe, in sicer poudarja, da ne drži tožnikova navedba, da je v odgovoru na poziv službe za BPP, ki ga je le ta prejela 2. 10. 2012, pojasnil, da ni skrival, da mu je C. nakazala znesek 3.080,58 EUR. Poudarja, da je tožnik na predočenje službe za BPP zgolj potrdil to nakazilo in priložil obvestilo C. o nakazilu, ni pa obrazložil, zakaj tega prejemka ni navedel v svoji prošnji za dodelitev BPP. Tudi ne drži njegova navedba, da je k prošnji, vloženi 15. 5. 2012, priložil mesečne bančne izpiske za februar, marec in april 2012, iz katerih bi bilo sporno nakazilo razvidno. Res je prošnji priložil bančne izpiske, vendar le tiste o prometu na transakcijskem računu, odprtem pri D. d.d., ne pa tudi izpiskov o prometu na svojem transakcijskem računu, odprtem pri B. d.d., kamor je C. nakazala sporni znesek 3.080,58 EUR. Meni, da kolikor bi tožnik resnično želel razkriti svoje prilive v relevantnem obdobju zadnjih treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, bi priložil bančne izpiske o prometu na vseh svojih odprtih računih, torej tudi na računu pri B. d.d. in pri E. d.d., česar pa ni storil. Podatek o nakazilu C. je tako toženka pridobila šele s poizvedbami, ki jih je opravila po uradni dolžnosti. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V pripravljalni vlogi z dne 12. 11. 2012 tožnik še navaja, da je nesprejemljiva navedba toženke, in sicer zanikanje dejstva, da ni predložil k prošnji bančnih izpiskov za osebni račun, odprt pri B. Poudarja, da se je na te listine skliceval v odgovoru pri dopolnitvi prošnje na poziv toženke z dne 2. 10. 2012. Ne izključuje sicer, da v izjavi o premoženjskem stanju spornega zneska iz nevednosti ni navedel, vendar poudarja, da ni imel namena ničesar skrivati, saj je priložil izpiske iz obeh bank in posebej izpiske iz delavske hranilnice, iz katerih je bil razviden sporni znesek. Poudarja, da je zanj nesprejemljiva navedba toženke, da naj ne bi priložil izpiskov o prometu za delavsko hranilnico in da s tem domnevno ni pojasnil spornega nakazila, kar naj bi imelo za posledico zavrnitev njegove prošnje. Njegovo stališče in predlog sta bila jasna, torej naj ugotovijo njegove navedbe (pojasnila) na podlagi teh listin. Odločno zanika, da teh listin ni vložil. Postavlja se mu tudi vprašanje, zakaj te navedbe toženke niso bile navedene v izpodbijani odločbi, saj bi ga s tem bolj prepričali ter mu dali obenem tudi možnost pritožbe na podlagi izginotja vloženih pisnih prilog iz spisa.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je organ za BPP odločil na podlagi petega odstavka 20. člena ZBPP, ki določa, da če je prosilec v izjavi iz prvega odstavka istega člena navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP. Po prvem odstavku 20. člena ZBPP pa se premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo.

Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožnik v svoji vlogi v obrazcu prošnje za dodelitev BPP z dne 15. 5. 2012 v rubriki „b) podatki o dohodkovnem stanju“ navedel, da prejema denarno nadomestilo za brezposelnost, prejemke učencev in študentov prek študentskih ali mladinskih organizacij ter dividende. Tako sodišče ugotavlja, da v navedenem obrazcu, vloženem 15. 5. 2012, ni navedel, da je 17. 4. 2012 na svoj osebni račun, odprt pri B. d.d., prejel znesek 3.080,58 EUR s strani C. A. Kot izhaja iz upravnega spisa zadeve, je k navedeni prošnji za BPP priložil bančne izpiske D. d.d. za februar, marec in april 2012, odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 29. 12. 2010 ter obvestilo D. d.d. z dne 25. 5. 2011. Sodišče tako zaključuje, da niti iz tožnikove prošnje, niti iz k tej prošnji priloženih listin sporno nakazilo ni bilo razvidno. Iz upravnega spisa zadeve dalje izhaja, da je organ za BPP po uradni dolžnosti pridobil podatke o tožnikovih odprtih računih in ugotovil, da ima poleg osebnega računa, odprtega pri D., tudi osebna računa, odprta pri E. in pri B. d.d., na katerega je 17. 4. 2012 prejel sporni znesek. V odgovoru na poziv organa za BPP na dopolnitev prošnje za BPP z dne 19. 9. 2012 je v zvezi s spornim nakazilom tožnik navedel, da je predložil promet in prilive na tem računu ter potrdil, da je 17. 4. 2012 s strani C. prejel znesek 3.080,58 EUR ter priložil obvestilo C. o izplačilu v znesku 3.080,58 EUR po polici dodatnega pokojninskega zavarovanja. V tem odgovoru pa ni navedel, zakaj spornega zneska ni navedel v samem obrazcu BPP, ki ga je izpolnil 15. 5. 2012. Navedena dejstva tudi po presoji sodišča potrjujejo pravilnost ugotovitve organa za BPP v izpodbijani odločbi, da je tožnik v vlogi navedel neresnične podatke o svojih prejemkih v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje za BPP. Po določbi prvega odstavka 20. člena ZBPP prosilec odgovarja za resničnost podatkov, ki jih navede v prošnji za dodelitev BPP, pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Sankcije zaradi navajanja neresničnih podatkov določa peti odstavek istega člena tega zakona. V takšnem primeru izda organ za BPP ugotovitveno odločbo, prosilec po nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP. Za nastop navedene pravne posledice zadošča že ugotovitev, da je prosilec v vlogi navajal neresnične podatke. Kot navajanje neresničnih podatkov o premoženjskem stanju pa se po upravno sodni praksi šteje tudi zamolčanje relevantnih podatkov. Pri tem sodišče, v zvezi s tožbenim ugovorom, da ni vedel, da je navajanje teh podatkov tako pomembno, poudarja, da tožnikov subjektivni odnos oziroma namen, za odločitev ni relevanten. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je k prošnji za BPP z dne 15. 5. 2012 priložil mesečni bančni izpisek, iz katerega je razvidno sporno nakazilo, pa sodišče ugotavlja, da takšne svoje trditve tožnik ni izkazal, saj sodišču ni predložil oziroma predlagal izvedbe nobenega dokaza, ki bi potrjeval takšno trditev. Iz upravnega spisa zadeve pa to ne izhaja. Kot že navedeno v prejšnji točki te sodbe, je iz upravnega spisa razvidno, da je k prošnji tožnik priložil mesečne bančne izpiske D. d.d., ne pa tudi bančnih izpiskov B. d.d. Organ za BPP je namreč podatke o tožnikovih ostalih dveh bančnih računih pridobil po uradni dolžnosti ter po pridobitvi teh podatkov od B. d.d. ter E. d.d. prav tako po uradni dolžnosti zahteval podatke o prometu na tožnikovih računih, odprtih pri navedenih dveh bankah. Kolikor bi tožnik organu za BPP predložil vse relevantne bančne izpiske, po presoji sodišča organ za BPP teh podatkov ne bi (dodatno) pridobival po uradni dolžnosti in tožnika pozival k dopolnitvi in pojasnitvi prošnje za BPP. Glede na takšne podatke upravnega spisa ter ob tem, da tožnik svojih trditev ni dokazal, sodišče ocenjuje, da je odločitev organa za BPP pravilna. Zavrniti pa je bilo treba tudi tožbeni ugovor, da je organ potreboval kar 5 mesecev za odločitev o njegovi prošnji za BPP. Organa za BPP namreč ne veže noben zakonski rok, ki bi določal rok, v katerem mora odločiti o posamezni prošnji. Je pa imel tožnik možnost vložiti poziv oziroma urgenco za rešitev zadeve ter tožbo zaradi molka organa.

Po povedanem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.