Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da gre v danem primeru za navidezno pogodbo, ki dejansko prikriva kupoprodajno pogodbo, ki v skladu s 50. členom OZ nima učinka med pogodbenima strankama.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdne stranke krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je Pogodba o preužitku z dne 20. 10. 2021, sklenjena med prvo in drugo toženo stranko, ter potrjena z notarskim zapisom SV 845/2021 z dne 22. 10. 2021, nična (točka I izreka) in da je posledično vknjižba solastninske pravice v korist drugo tožene stranke do 1/4 celote na nepremičninah, ki so predmet Pogodbe o preužitku z dne 20. 10. 2021, neveljavna, zaradi česar se na teh nepremičninah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, kot to podrobneje izhaja iz točke II izreka citirane sodbe. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje razsodilo še, da je neveljavna tudi vknjižba stvarnega bremena oskrbe po 4. členu sporne Pogodbe o preužitku z dne 20. 1. 2021, vpisana pod ID pravice/zaznambe ..., v korist prvo tožene stranke, in sicer pri 1/4 celote predmetnih nepremičnin, zaradi česar se na slednjih vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, kot to podrobneje izhaja iz točke III izreka citirane sodbe. Nazadnje je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo še, da bo o stroških pravdnega postopka odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti te sodbe.

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženca), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko (v nadaljevanju: tožnike).

Bistvo obsežne pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da imajo tožniki pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe na ugotovitev ničnosti sporne Pogodbe o preužitku, saj je spregledalo, da je bil njihov namen podedovane nepremičnine prodati v celoti, ne pa solastniškega deleža prvo toženca odkupiti. Tožniki so sicer pavšalno navedli, da v kolikor bi jim prvo toženec svoj solastniški delež ponudil v prodajo, bi tako ponudbo sprejeli, vendar za to niso predložili nobenih dokazil, niti niso prvo tožencu sami ponudili odkupa njegovega solastniškega deleža. V tej zvezi pritožba še dodaja, da se s sklenitvijo sporne Pogodbe o preužitku pravni položaj tožnikov ni v ničemer spremenil, saj imajo slednji še vedno predkupno upravičenje, vendar sedaj le do drugega solastnika nepremičnin (drugo toženca). V nadaljevanju pritožba pojasnjuje razlike med Pogodbo o dosmrtnem preživljanju iz 557. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in Pogodbo o preužitku iz 564. člena OZ ter izpostavlja, da je pri Pogodbi o preužitku bistveno, da je določanje konkretnih dajatev in storitev, ki so predmet izpolnitvenega ravnanja prevzemnika v celoti prepuščeno pogodbeni avtonomiji strank saj je bistveni namen pogodbe preužitkarju zagotavljati enako kvaliteto življenja, kot v času, ko se je preužitkar preživljal brez pomoči prevzemnika. Slednje pa izhaja tudi iz 5. člena sporne Pogodbe o preužitku, kakor tudi iz izpovedbe drugo toženca. V tej zvezi sta toženca predlagala tudi zaslišanje prič A. A. in B. B., kar pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo, s čimer je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob tem pritožba še izpostavlja, da je bistveni del Pogodbe o preužitku tudi prenos zgolj dela preužitkarjevega premoženja, za kar je šlo tudi v danem primeru in do česar se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. V nadaljevanju pritožba izpodbija še stališče sodišča prve stopnje, da je bistveni del Pogodbe o preužitku tudi zaupnost oziroma osebni vidik razmerja med pogodbenikoma, saj so stranke Pogodbe o preužitku lahko katerekoli fizične osebe in celo pravna oseba. Ne glede na navedeno pa pritožba dodaja, da je tudi med tožencema obstajala zaupnost razmerja, saj se poznata že vrsto let, in sicer vsaj od drugo toženčevega 10 leta, do česar se sodišče prve stopnje prav tako ni opredelilo. V nadaljevanju pritožba izpodbija še zaključek sodišča prve stopnje, da sta toženca dejansko hotela skleniti kupoprodajno pogodbo in izpostavlja, da sodišče prve stopnje nekritično in selektivno povzema navedbe tožencev, pri čemer ta toženca ravno na podlagi zavajajočih vprašanj sodišča uporabila izraz cena, namesto dobrine, kar sodišče sedaj v izpodbijani sodbi izkorišča kot dokaz, da naj bi dejansko šlo za prodajno pogodbo. Namen obeh tožencev je namreč ves čas bil skleniti Pogodbo o preužitku, pri čemer se ta tudi izvršuje. V kolikor bi želela toženca dejansko skleniti kupoprodajno pogodbo, bi se dogovorila tudi za kupnino, ki je bistveni element kupoprodajne pogodbe. V tem primeru bi določila, koliko let je drugo toženec dolžan prvo tožencu zagotavljati dogovorjene dobrine. Ker pa slednjega nista storila in ker ni znano, kako dolgo bo prvo toženec še živel, pa je cena oziroma kupnina nedoločljiva. Do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato se izpodbijana sodba v tem delu ne da preizkusiti.

3. Tožniki se v odgovoru na pritožbo zavzemajo za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlagajo potrditev izpodbijane sodbe, vse s stroškovno posledico za toženca.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6. Pritožba uvodoma neutemeljeno izpodbija pravni interes tožnikov za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti sporne Pogodbe o preužitku z dne 20. 10. 2021. Kot je to namreč pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožniki utemeljeno zatrjujejo, da gre v danem primeru za simuliran pravni posel, ki prikriva sklenitev kupoprodajne pogodbe za predmetne nepremičnine, s čimer sta toženca zaobšla kongentne določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ) in izigrala tožnike. Slednji bi namreč v primeru prodaje solastniškega deleža prvo toženca na predmetnih nepremičninah v skladu z zakonskimi določbami imeli prvi predkupno pravico, kot to določa 1. točka prvega odstavka 23. člena ZKZ, s čimer je izkazan tudi njihov pravni interes za vložitev obravnavane tožbe.

7. V tej zvezi pritožba neutemeljeno navaja, da tožniki niso dokazali, da so od prvo toženca dejansko hoteli odkupiti njegov solastniški delež na predmetnih nepremičninah, saj mu niso dali nobene ponudbe za odkup. Toženec je namreč tisti, ki bi v primeru prodaje svojega solastniškega deleža na predmetnih nepremičninah moral pristojni upravni enoti predložiti ponudbo za prodajo (20. člen ZKZ), pri čemer bi jo tožniki lahko pisno sprejeli (21. člen ZKZ) in pri upravni enoti podali vlogo za odobritev pravnega posla (22. člen ZKZ). Pri tem bi imeli tožniki kot solastniki predmetnih nepremičnin prvi predkupno pravico (1. točka prvega odstavka 23. člena ZKZ), kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tožniki tako prvo tožencu niti niso mogli dati pravno veljavne ponudbe za odkup njegovega solastniškega deleža na predmetnih nepremičninah, niti to ne bi bilo smiselno, saj je med pravdnima strankama nesporno, da tožniki niso vedeli, da želi prvo toženec svoj solastniški delež na predmetnih nepremičninah prodati, hkrati pa je prvo toženec sam izpovedal, da svojega solastniškega deleža na predmetnih nepremičninah tožnikom niti ne bi prodal, čeprav so se slednji zavzemali za prodajo vseh podedovanih nepremičnin v celoti.

8. Ob tem pritožba neutemeljeno navaja še, da se s sklenitvijo sporne Pogodbe o preužitku pravni položaj tožnikov ni v ničemer spremenil, saj imajo slednji v primeru prodaje solastniškega deleža na predmetnih nepremičninah še vedno predkupno pravico, vendar le v razmerju do drugega toženca. Namen uveljavljanja predkupne pravice je namreč omogočiti solastniku, da poveča svoj idealni delež na nepremičninah, ki so predmet prodaje in s tem tretjemu preprečiti vstop v solastniško razmerje. Pravni položaj tožnikov tako vsekakor ni nespremenjen, kot to zmotno meni pritožba.

9. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da gre v danem primeru za navidezno pogodbo, ki dejansko prikriva kupoprodajno pogodbo, ki v skladu s 50. členom OZ nima učinka med pogodbenima strankama. V kolikor namreč navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga le, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost, kar pa v danem primeru, zaradi nespoštovanja kongentnih določil ZKZ o prodaji kmetijskih zemljišč, nedvomno niso.

10. Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje je poslovna podlaga (causa) pogodbe o preužitku zagotovitev dosmrtnega preživljanja v zameno za premoženje. Iz izpovedb obeh tožnikov pa ni razbrati, da sta se pogodbenika dogovorila za zagotovitev dosmrtnega preživljanja prvo toženca v zameno za njegov solastniški delež na predmetnih nepremičninah, ampak da sta dejansko želela skleniti kupoprodajno pogodbo. Prvi toženec je namreč izpovedal, "da je bil namen njegove odločitve za sklenitev sporne Pogodbe o preužitku preprost. Tožniki so namreč potegnili skupaj in ga pričeli ignorirati, zato mu je dediščina postala višek in je svoj solastniški delež na predmetnih nepremičninah ponudil drugo tožencu. Slednji je bil zainteresiran in sta se zmenila za protiuslugo, in sicer, da mu bo drugo toženec dajal sokove, vino, šnops in sadje, kar je sicer že prej kupoval pri njem. Prodajne pogodbe nista sklenila zato, ker drugemu tožencu ni upal reči za denar, čeprav verjetno ne bi bil problem". Tudi drugo toženec je izpovedal, "da mu je prvo toženec predlagal, da če bi njegov delež odplačal s svojimi produkti in tropinami, s čimer se je strinjal, saj je bilo to zanj bolj ugodno, ker je lahko sproti plačeval in ker mu ni bilo nikoli treba razmišljati o nekih delnih plačilih. Nepremičnine pa je potreboval zato, ker so sosednje in so potrebne za lažje kmetovanje, saj so nekatere ujete med njegove".

11. Upoštevajoč citirani izpovedbi tožencev in dejstvo, da je drugo toženec tudi drugo tožnici predlagal odkup njenega solastniškega deleža na predmetnih nepremičninah je sodišče druge stopnje prav tako prepričano, da prvi toženec ni sklenil sporne Pogodbe o preužitku zato, da bi si zagotovil enako kvaliteto življenja kot v času pred pogodbo, saj si sploh ni zagotovil preživljanja za primer bolezni ali onemoglosti (v tem primeru naj bi za prvo toženca skrbel njegov sin B. B.), ampak si je zagotovil izključno protivrednost za premoženje, ki ga je s pogodbo pridobil drugo toženec. To potrjuje tudi dejstvo, da sta toženca kot izhodišče za odmero dobrin, ki jih je drugo toženec dolžan vsako leto zagotoviti prvo tožencu upoštevala vrednost solastniškega deleža prvo toženca na predmetnih nepremičninah, kot ta izhaja iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. D 191/2020 z dne 15. 4. 2021, kar smiselno pomeni, da sta določila ceno oziroma kupnino. Sodišče druge stopnje tako potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je sporna pogodba tipična kupoprodajna pogodba, s tem, da je cena namesto v denarju določena v dobrinah.

12. Glede na navedeno za odločitev v zadevi ni bistveno, ali je med tožencema obstajalo zaupno razmerje ali ne, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi dokazna predloga toženec po zaslišanju prič A. A. in B. B. Prav tako za odločitev v zadevi ni odločilno, da je prvo toženec na drugega toženca prenesel zgolj del svojega premoženja, saj je slednje dopustno tako pri pogodbi o preužitku, kot kupoprodajni pogodbi.

13. Upoštevajoč obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Toženca s pritožbo nista uspela, zato sta dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

15. Navedbe tožnikov v odgovoru na pritožbo niso z ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato so slednji dolžni sami kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).