Jedro

V upravnem postopku dejanska in pravna vprašanja lastninske pravice občine na (takrat še enotni) parceli zaradi zakonske domneve 212. člena ZGO-1 niso bila obravnavana. Vprašanje lastninske pravice občine je v upravnem postopku predstavljalo predhodno vprašanje, medtem ko je vprašanje ugotovitve lastninske pravice na pripadajočem zemljišču glavno vprašanje tega postopka in ga mora rešiti nepravdno sodišče samo.

Pravnomočna upravna odločba o pridobljenem statusu javnega dobra, izdana na podlagi 212. člena ZGO-1, zaradi navedenega, za odločanje o pripadajočem zemljišču ne more biti ovira.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijani II. in III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških prve nasprotne udeleženke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o določitvi predujma za delo izvedenca, sprejet na naroku 16. 6. 2014 (I. točka), zavrnilo predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi z naslovom ..., Ljubljana, ID znak 0000, stoječi na parc. št. 729/1, k. o. X, v obsegu parcel št. 200/46, 200/47, 200/48, 200/49 in 200/50, iste k. o. (II. točka) in odločilo, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka (III. točka).

Zoper sklep se pritožujejo predlagatelji in prva nasprotna udeleženka, slednja zoper stroškovno odločitev (III. točko izreka).

Predlagatelji se pritožujejo iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in predlagajo, da pritožbeno sodišče njihovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Ne drži ugotovitev sklepa, da so parcele, na katerih so predlagatelji predlagali določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, nastale iz nekdaj enotne parc. št. 200/5 k. o. X, na kateri je bilo zaznamovano grajeno javno dobro z ugotovitveno odločbo. Iz odločbe GURS št. 02112-1377/2008 je razvidno, katere parcele so nastale iz nje. Zemljišča ne predstavljajo v celoti grajenega javnega dobra, kar je razvidno tudi iz odločbe GURS iz leta 2010, s katero je Mestna občina Ljubljana (v nadaljevanju MOL) že poskrbela za odmero grajenega dobra s statusom kategorizirane ceste. Status grajenega javnega dobra na celotnih površinah parcel, na katerih so predlagatelji predlagali določitev pripadajočega zemljišča, nima ustrezne podlage, kar bi moralo sodišče ugotoviti s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke. MOL je sama povzročila takšno (površno) zaznambo javnega dobra v letu 2006. V letu 2010 je že sama poskrbela za ustrezno parcelacijo območja, ni pa izpeljala postopkov za uskladitev zaznambe javnega dobra. Če sodišče meni, da v postopku ne more samo odločati in nadomestiti neustrezne upravne odločitve MOL, čeprav bi to lahko storilo, bi moralo napotiti predlagatelje na sprožitev ustreznega upravnega postopka in predmetni postopek prekiniti do odločitve o predhodnem vprašanju. Z meritorno zavrnitvijo konkretni stavbi odreka določitev pripadajočega zemljišča na predlaganih parcelah, kar predstavlja rei iudicatae. Predlog za določitev pripadajočega zemljišča so predlagatelji podali v skladu z določili Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL). Osnovni cilj ZVEtL je pospešiti in olajšati rešitev neurejenih razmerij glede pripadajočega zemljišča k stavbi, ki so očitno posledica neustreznih predpisov in njihovega izvajanja od izgradnje stavbe do danes. Sodišče bi s postavitvijo ustreznega izvedenca moralo ugotoviti, v kakšnem obsegu je upravičena zaznamba grajenega javnega dobra, in razmejiti grajeno javno dobro od pripadajočega zemljišča k stavbi, kar je sicer kot sporno zaznalo tudi sodišče samo. V postopku sodeluje kot nasprotna udeleženka tudi MOL, da zavaruje javne interese glede grajenega javnega dobra, ki ga je zaznamovala na predmetnih nepremičninah. Sodišče bi moralo na predmetnih parcelah, na katerih ni grajenega javnega dobra, ugotoviti pripadajoče zemljišče k stavbi, še zlasti, ker MOL ne bi smela razpolagati z njimi, še manj pa vztrajati na zatrjevanju javnega dobra na celotnem zemljišču, ki ga predstavljajo navedene parcele. Sodišče razrešitev statusa javnega dobra v celoti prelaga na udeležence postopka, kar predlagatelji smatrajo kot neustrezno zavlačevanje in povečevanje stroškov z urejanjem določitve pripadajočega zemljišča k stavbi. Sicer pa predlagatelji pozdravljajo poglobljeno razmišljanje prvostopenjskega sodišča in njegovo strokovno obrazložitev zadeve, čeprav se vsebinsko z njim v celoti ne morejo strinjati. Pričakujejo, da bo pritožbeno sodišče sprejelo ustrezno stališče, ki bo omogočilo nemoteno in učinkovito zavarovanje interesov predlagateljev v smeri dokončne ureditve pripadajočega zemljišča k stavbi.

Prva nasprotna udeleženka se pritožuje zoper stroškovno odločitev zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb nepravdnega postopka. Določbe ZVEtL in Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) nimajo določb o stroških postopka v primeru zavrnitve predloga, zato je treba skladno s 37. členom ZNP smiselno uporabiti 154. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je napačno uporabilo tako določbe ZNP kot določbe ZPP. V primeru umika predloga (sklep VSL II Cp 1708/2009 z dne 4. 11. 2009, sklep VSL II Cp 2623/2009 z dne 9. 11. 2009) je sodišče priznavalo stroške postopka prvi nasprotni udeleženki. Enako stališče je treba smiselno uporabiti tudi v primeru zavrnitve predloga. Stroški tega postopka so nastali izključno zato, ker so predlagatelji kljub obstoju upravne odločbe z dne 9. 3. 2006 o določitvi zemljišč kot grajenega javnega dobra, v letu 2012 vložili predlog za določitev teh zemljišč kot pripadajočih zemljišč k stanovanjskemu objektu. Iz zemljiške knjige, kot javne knjige, izhaja podatek o tem pravnem dejstvu. Predlagatelji so dolžni povrniti stroške prvi nasprotni udeleženki tudi ob uporabi petega odstavka 35. člena ZNP. Procesno napačna je tudi odločitev sodišča, ki ni določilo vrednosti spornega predmeta, kljub zahtevi prve nasprotne udeleženke. Res v postopku za določitev pripadajočega zemljišča revizija ni dovoljena, to pa ne pomeni, da sodišče zaradi okoliščin po 39. členu ZPP ni dolžno določiti vrednosti spornega predmeta. Prva nasprotna udeleženka je upravičena do povrnitve stroškov, zato je odločilna določitev vrednosti spornega predmeta.

Udeleženca drug drugemu na pritožbo nista odgovorila.

Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi predlagateljev Predlagatelji so v predmetni zadevi predlagali, da se za pripadajoče zemljišče k stavbi v etažni lastnini, zgrajeni v letu 1976 na parc. št. 729/1 k. o. X, določijo pripadajoča zemljišča na parc. št. 200/46, 200/47, 200/48, 200/49 in 200/50, vse k. o. X. Predlog so utemeljevali s trditvijo, da zemljišča uporabljajo v okviru redne rabe stavbe, po njih potekajo dostopne poti do javne infrastrukture, na njih se nahajajo parkirne površine, prostor za igro in smetnjake.

Sklep, ki zavrne predlog predlagateljev, zavzame stališče, da zaradi vezanosti na pravnomočno odločbo organa lokalne skupnosti, na podlagi katere so vsa zemljišča obremenjena z zaznambo javnega dobra, ne more izdati odločbe o ugotovitvi oziroma določitvi pripadajočega zemljišča. Poseglo bi namreč na področje upravne pristojnosti, saj samo nima pooblastil za ugotavljanje, določanje ali odvzem statusa javnega dobra. Ker je o statusu javnega dobra upravni organ že pravnomočno odločil, pa tudi nima podlage za prekinitev nepravdnega postopka in napotitev udeležencev na upravni postopek. Ocenjuje, da dokler predlagatelji oziroma druge stranke z interesom v upravnem postopku ne dosežejo ugotovitve, da določene (ali vse) od sedanjih parcel niso javno dobro, ker to niso mogle postati zaradi pomanjkanja (dejanske) lastninske pravice občine na delu prvotno enotne parcele, na njih ne more določiti pripadajočega zemljišča k stavbi.

Zavzeto stališče temelji na ugotovitvah, 1) da so predlagane parcele obremenjene z zaznambo javnega dobra na podlagi odločbe Mestne uprave Mestne občine Ljubljana št. 358-5/2006 z dne 9. 3. 2006, 2) da je odločba zajela parcelo št. 200/5 v celotnem njenem obsegu v času izdaje odločbe, to je v skupni izmeri 4638 m2, 3) da se je po delitvi parcele zaznamba prenesla tudi na vse parcele, ki so predmet postopka, in 4) da je organ lokalne skupnosti odločbo izdal na podlagi določb 212. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) v zvezi z določbami Zakon o cestah (ZJC).

Predlagatelji v pritožbi nasprotujejo zavzetemu stališču sklepa in vztrajajo, da je treba v predmetnem postopku po merilih ZVEtL ugotoviti pripadajoče zemljišče k stavbi in razmejiti grajeno javno dobro od pripadajočega zemljišča k stavbi.

V predmetnem postopku obstaja spor o tem, katere zemljiške parcele so pripadajoče zemljišče k stavbi v etažni lastnini, zgrajeni pred 1. 1. 2003, in katere javne površine. Gre za spor o pravici, povezani z lastninjenjem družbene lastnine oziroma s preoblikovanjem pravnih upravičenj na premoženju nekdanje družbene lastnine v klasična lastninska razmerja. Na nekdanjem zemljišču v družbeni lastnini, ki ni bilo razdeljeno na več parcel glede na način uporabe, si konkurirata (solastninska) pravica etažnih lastnikov stanovanjske stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, na nekdanjem funkcionalnem zemljišču (pridobitev lastninske pravice na podlagi pretvorbe pravice uporabe na podlagi 217. člena ZGO-1 in prvega odstavka 190. člena Stanovanjskega zakonika; SZ-1)(1) in pridobljeni status grajenega dobra na nekdanjih dobrinah v splošni rabi na premoženju v družbeni lastnini (pridobljen na podlagi 212. člena ZGO-1 v zvezi z ZJC).(2) Sklep se z vprašanjem pravilnosti zaznambe javnega dobra na vseh predlaganih zemljiščih poglobljeno ukvarja (11. točka obrazložitve) in ugotavlja, 1) da je zaradi deklaratornosti zemljiških vpisov v sistemu družbene lastnine dovoljeno ugotavljati, da je bil v času uveljavitve ZLNDL dejanski lastnik nepremičnine nekdo drug in ne oseba, v korist katere je bila v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe družbene lastnine, 2) da je verjetno, da je organ lokalne skupnosti v upravnem postopku pomanjkljivo ugotavljal dejansko stanje in štel za grajeno dobro celotno (takrat še enotno) parcelo, na kateri je zgrajen objekt cestne infrastrukture, ne da bi preverjal, kolikšen obseg parcele tak objekt dejansko zaseda, in 3) da je verjetno, da je obstajala solastnina etažnih lastnikov oziroma skupna lastnina etažnih lastnikov več stavb na določenih delih nekdaj enotne parcele, ki je bila deklarirana kot javno dobro. Zaključi pa, da pretehta vezanost sodišča na pravnomočno upravno odločbo organa lokalne skupnosti, spričo česar ne izvede postopka za ugotovitev, ali so določeni deli nekdaj enotne parcele, ki je bila deklarirana kot javno dobro, v času uveljavitve ZLNDL in kasnejše izdaje upravne odločbe, dejansko predstavljali splošne skupne dele obravnavane stavbe oziroma več stavb.

Da je (vsaj del) predlaganih zemljišč pripadajoče zemljišče k objektu in da izkazano stanje zaradi kasnejše parcelacije prej enotne parcele ne izraža dejanskega stanja v naravi, dopušča tudi prva nasprotna udeleženka (odgovor na predlog 4. 2. 2014). Slednja tudi navaja, da se pripravljajo strokovne podlage (za stavbo na naslovu Škrjančeva 2, to gradivo še ni izdelano) za začetek izvedbe postopka določitve grajenega javnega dobra v območjih sosesk oziroma razmejitev javnih površin od pripadajočih zemljišč k stavbam, ki naj bi se upoštevale v postopkih določitve pripadajočega zemljišča k stavbi – stavbam.

Pritrditi je pritožbi predlagateljev, da je vprašanje ugotovitve pripadajočega zemljišča in lastninske pravice na njem, vprašanje, ki ga je treba rešiti v okviru predmetnega postopka. Odločanje o lastninski pravici etažnih lastnikov na pripadajočih zemljiščih k stavbi ni upravna stvar, temveč gre za civilno zadevo.(3) Etažni lastniki lahko svoje pravice zavarujejo le v ustreznem sodnem postopku. Uveljavljanju zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih družbenih funkcionalnih zemljišč je namenjen ZVEtL,(4) katerega namen je uskladitev zemljiškoknjižnega in dejanskega pravnega stanja in reševanje sporov o obsegu in lastništvu nekdanjih funkcionalnih zemljišč.

Po merilih, ki jih predvideva ZVEtL za ugotavljanje pripadajočega zemljišča (7. člen, 30. člen ZVEtL) se ugotavlja pravno stanje, ki je načeloma že obstajalo ali bilo vsaj določljivo na podlagi v preteklosti sprejetih aktov, ki je ostalo katastrsko neodmerjeno in zemljiškoknjižno urejeno. Po stališčih teorije(5) izvedba postopkov po ZVEtL omogoča tudi izvedbo razmejitve med zemljišči, namenjenimi zasebni rabi posamezne stanovanjske zgradbe, skupni rabi več zgradb in splošni rabi, ne glede na to, kdo je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik celotnega zemljišča. Zaradi zagotavljanja varstva javnega dobra in javnega interesa je občina formalna udeleženka postopka. V okviru postopka določitve pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, zato sodišče lahko oziroma mora obravnavati tudi vse njene ugovore povezane z lastninjenjem javnega dobra, ki vplivajo na ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi.

V upravnem postopku dejanska in pravna vprašanja lastninske pravice občine na (takrat še enotni) parceli zaradi zakonske domneve 212. člena ZGO-1 niso bila obravnavana. Vprašanje lastninske pravice občine je v upravnem postopku predstavljalo predhodno vprašanje, medtem ko je vprašanje ugotovitve lastninske pravice na pripadajočem zemljišču glavno vprašanje tega postopka in ga mora rešiti nepravdno sodišče samo. Ugotoviti mora obseg pripadajočega zemljišča in presoditi, ali so lastniki stavbe po materialnem pravu pridobili in zadržali lastninsko pravico na njem.(6) To vključuje odločanje o obsegu pripadajočega zemljišča v odnosu do zemljišč v javni rabi, kot tudi o obstoju (lastninske) pravice udeležencev na najem, če je ta sporna.

Pravnomočna upravna odločba o pridobljenem statusu javnega dobra, izdana na podlagi 212. člena ZGO-1, zaradi navedenega, za odločanje o njem ne more biti ovira.(7) Upravna odločba, ki (lahko) posega v na podlagi zakona pridobljena lastninskopravna upravičenja predlagateljev, ne more vezati niti sodišča niti predlagateljev, ki niso imeli možnosti sodelovati v postopku z njeno izdajo. Gre za, kot pravilno ugotavlja sklep, odločbo ugotovitvene narave, izdane po uradni dolžnosti na podlagi zakonske domneve in zemljiškoknjižnega stanja ob uveljavitvi ZLNDL (drugi odstavek 212. člena ZGO-1), brez ugotovitvenega postopka o dejanskem obsegu (katastrska odmera) javnega dobra in funkcionalnih zemljišč k stavbam v stanovanjski soseski in o dejanskih subjektih pravice uporabe na (celotnem) spornem zemljišču. Osebi, ki v določenem postopku ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovati in s tem vplivati na ugotovitve in odločitve organa, ki je izdal odločbo, rezultat tega postopka (razen v izjemnih primerih) ne sme iti v škodo niti z učinkom pravnomočnosti odločbe niti s tem, da bi se drugo sodišče v kasnejšem postopku proti tej osebi sklicevalo na dejanske ugotovitve in povzemalo dokaze iz postopka, v katerem ta oseba ni bila stranka.(8) Ustavno nedopustno bi bilo, če bi tako sprejeta predhodna odločitev, ki je prejudicialnega pomena za odločanje o pravici predlagateljev, slednje zavezovala, čeprav pri njeni izdaji niso imeli možnosti sodelovati. Tudi starejša pravna teorija je vezanost na upravne akte v civilnih postopkih pogojevala z udeležbo pravdnih strank v predhodnem upravnem postopku.(9) Po navedenem za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča k stavbi v predmetnem postopku ni treba čakati na morebiten izid novega upravnega postopka, na katerega nakazuje sodišče (opomba 2 na strani 6 sklepa). Vsi nosilci materialnopravnih upravičenj, pridobljenih na podlagi lastninjenja družbene lastnine oziroma ZLNDL, so udeleženci nepravdnega postopka po 30. členu ZVEtL. Z njimi lahko sodišče v predmetnem postopku obravnava vprašanja pripadajočega zemljišča k večstanovanjski stavbi in jih reši dokončno z učinki materialnopravne pravnomočnosti za vse sodelujoče. Po ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča k stavbi po merilih 7. in 30. člena ZVEtL bo moralo sodišče poskrbeti za odmero tega zemljišča v novo parcelo, če se ne izkaže, da ustreza že v letu 2010 izvedena parcelacija. Izdana odločba, ki je deklaratorne oziroma ugotovitvene narave (sodišče bo ugotovilo le, katero zemljišče je postalo last etažnih lastnikov stavbe po pravilih, ki so veljala pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika), bo osnova za nadaljnje postopke, ki bodo potrebni za izbris zaznambe javnega dobra na zemljiščih, ki so pripadajoče zemljišče k stavbi.

V izpodbijanem sklepu nakazana upravna pot je glede na okoliščine primera nepotrebna in glede na določila Zakona o upravnem postopku (ZUP) in 23. člena ZGO-1 negotova (predlagatelji niso legitimirani za vložitev predloga za ukinitev statusa grajenega javnega dobra). Vnovično odločanje o istih parcelah (nekdaj skupno zemljišče je po odločbi GURS 02112-1377/2008 z dne 30. 7. 2010 razparcelirano in je po posameznih parc. št. predlagano za pripadajoče zemljišče v tem postopku) odpira tudi vprašanje prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (res iudicata), če bi po izvedenem v upravnem postopku moralo nepravdno sodišče (ponovno) odločati o pripadajočem zemljišču k stavbi na istih parcelah, za katere je (z izpodbijanim sklepom) zavrnilo predlog.

Ker zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sodišče prve stopnje (še) ni izvajalo dokaznega postopka (ni ugotavljalo dejanskega stanja), je pritožbeno sodišče pritožbi predlagateljev ugodilo in sklep v izpodbijani II. točki izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in v zvezi s 13. členom ZVEtL).

Posebni napotki sodišču prve stopnje glede na obrazloženo niso potrebni. Po izvedenem dokaznem postopku naj ugotovi, ali (in v kakšnem obsegu) so deli nekdaj enotne parcele, ki je bila deklarirana kot javno dobro, v času uveljavitve ZLNDL in kasneje izdane upravne odločbe, dejansko predstavljali splošne skupne del stavbe predlagateljev oziroma več stavb, in določi pripadajoče zemljišče k stavbi.

Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev (III. točka izreka), zoper katero se pritožuje prva nasprotna udeleženka. Pritožbenemu sodišču se zato do njenih pritožbenih trditev ni treba opredeliti. Ob robu naj le doda, da soglaša z razlogi sklepa. V nepravdnem postopku, ki ga je, glede na to, da ZVEtL nima posebnih določb o stroških postopka, treba uporabiti v predmetnem postopku, je pravilo, da vsak udeleženec nosi svoje stroške (35. člen ZNP). V predmetni zadevi po obrazloženem ne gre za očitno neutemeljen predlog in tudi ne za primer, ki bi ob uporabi petega odstavka 35. člena ZNP, ne glede na izid postopka, predlagateljem nalagal povrnitev stroškov prvi nasprotni udeleženki. Posledično tudi ni potrebe po določitvi vrednosti spornega predmeta.

Odločitev o pritožbenih stroških prve nasprotne udeleženke se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

(1) Etažnim lastnikom večstanovanjske hiše pripada solastninska pravica na zemljiščih, na katerih so imeli na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe, ne glede na to, ali so bila ta zemljišča že določena kot funkcionalna ali ne.

(2) Vzpostavljena je domneva, da ima zemljišče, na katerem je zgrajen objekt, ki se ga (med drugim) po ZJC lahko šteje za grajeno javno dobro, pridobljen status javnega dobra, če je z dnem uveljavitve ZLNDL imela na njem pravico uporabe lokalna skupnost, ali če je z dnem uveljavitve tega zakona za takšno nepremičnino v zemljiški knjigi vpisano, da je splošno ljudsko premoženje ali družbena lastnina.

(3) Primerjaj sklep II Ips 262/2009 z dne 9. 11. 2009. (4) Primerjaj dr. Ana Božič Penko, ZVEtL, Pravosodni bilten št. 4/2013, stran 129. (5) dr. Matija Damjan, Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanje sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten št. 1/2011, stran 142 in 145. (6) Primerjaj sklep VS RS II Ips 322/2013. (7) Enako sklep I Cp 251/2015 z dne 5. 5. 2015. (8) Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča RS Up 39/95 z dne 16. 1. 1997 in Up 280/05-19 z dne 9. 2. 2006. (9) V. Rijavec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2005, stran 13.