Jedro

Tožnik ne more izpodbijati odločbe tožene stranke zgolj s sklicevanjem na pogoje iz drugega lokacijskega postopka, ne da bi pri tem sploh zatrjeval, da z vidika sanitarno-tehničnih in požarnovarnostnih razmer sporna lokacija ni možna. Vplivom nameravane gradnje se mora prilagoditi, saj lahko uspe le z ugovori, ki imajo podlago v PUP in lokacijski dokumentaciji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije z dne 7.7.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 18.3.1999, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za družbeno planiranje, gospodarstvo in proračun Občine R. z dne 20.5.1991. Z njo je bilo izdano lokacijsko dovoljenje J.Č. za prizidek za obnovo gospodarskega poslopja - za klet, shrambo kmetijskih strojev in senik - na parc. št. 163k.o. J..

V obrazložitvi sodbe sodišče najprej povzema vsebino izpodbijane odločbe tožene stranke: Ta je ugotovila, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja, ki so določeni v 54., 49. in 55. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93). Predvideni poseg je v območju urejanja ..., kjer je v skladu s 3. alineo 8. člena Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje planske celote R5 - krajevne skupnosti R. (PUP, Skupščinski ... list, št. 17/88) dovoljena nadomestna gradnja objektov. Nov objekt mora biti zgrajen na istih temeljih, lahko je tudi večjih tlorisnih dimenzij, če se namembnost ne spremeni.

Predvideni poseg je tudi v skladu s 5. členom PUP, ker je njegov namen izboljšanje pogojev za delo in dopolnitev obstoječe dejavnosti. Objekt bo usklajen z 21. členom PUP, saj je vklopljen v okolje kot podaljšek obstoječe hiše iste širine in višine ter podobnega naklona strehe in iste smeri slemena. V skladu s 1. odstavkom 22. člena PUP bo oddaljen od parcelne meje tako, da ne bo motena sosednja posest. Od sosednje meje bo oddaljen 2 m, tako da bo možno njegovo vzdrževanje. Upoštevani bodo vsi varstveni pogoji, saj mora investitor na streho namestiti snežne držaje, urediti odvod voda po svojem zemljišču, na fasadi prizidka ne sme vgraditi nobenih ovir, muldo za odvod meteornih voda pa izdelati tako, da bo pot vozna. V postopku sta bili pridobljeni tudi poprejšnji soglasji sanitarne in požarne inšpekcije, kar dokazuje, da objekt ustreza sanitarno-tehničnim in požarno-varstvenim zahtevam. Investitor je z izpiskom iz zemljiške knjige izkazal, da je upravičen razpolagati z zemljiščem.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sklicuje se na njeno obrazložitev (2. odstavek 67. člena ZUS), ter še dodaja: Ne ZUN in ne kak drug zakon ne določa, da je treba lokacijski dokumentaciji priložiti soglasje posestnika sosednje parcele ali objekta. Ker ni potrebno tožnikovo soglasje za nameravano gradnjo, tudi ne more pogojevati svojega "soglasja" z investitorjevim "soglasjem" k nameravani gradnji svojega objekta. Iz izpodbijane odločbe in predloženih upravnih spisov je razvidno, da so bili vsi tožnikovi ugovori upoštevani ter vključeni v dopolnjeno lokacijsko dokumentacijo in v lokacijsko dovoljenje. Tožnikove navedbe, ki se nanašajo na dogovor z investitorjem za vzajemno soglasje, so po mnenju sodišča zato v tem postopku brezpredmetne.

Tožnik v pritožbi navaja, da je investitorju dal soglasje pod pogojem recipročnosti, kar pomeni, da takšno soglasje velja le v primeru, da se tudi investitor strinja z morebitno obnovo tožnikovega gospodarskega poslopja. Investitor pa ni dal soglasja, kot je bilo predvideno v lokacijski dokumentaciji, temveč je to soglasje pogojeval z dodatnim odmikom gradnje. Tožnik vztraja, da se pri odločitvi o obeh nameravanih gradnjah upoštevajo enaka merila. Če se bo moral tožnik s svojo gradnjo dodatno oddaljiti od parcelne meje, tako kot to v pritožbi zoper lokacijsko dovoljenje in v upravnem sporu zahteva J.Č., naj se v skladu z recipročnim soglasjem s svojo gradnjo prav za toliko umakne tudi slednji. Res je, da v predpisih ni predvideno soglasje lastnika sosednje parcele, vendar se tožnik ne more strinjati s stališčem, da so njegove navedbe glede dogovora v tem postopku brezpredmetne. V vsebinskem smislu namreč soglasja pomenijo dogovor oziroma sporazum strank glede nameravanih gradenj. Zato je logično, da se mora takšen dogovor, torej dogovor o pogojih, pod katerimi lahko v konkretnem primeru oba mejaša obnavljata svoja gospodarska poslopja, pri izdaji lokacijskega dovoljenja tudi upoštevati. Predlaga, da sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da odpravi odločbo tožene stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila, investitor J.Č. pa v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ne navaja nobenih razlogov, zaradi katerih bi njegova gradnja kakorkoli motila tožečo stranko, razen pogoja recipročnosti soglasja. Ker tožnik ne navaja ničesar, kar bi ogrožalo njegove pravice in pravne koristi, predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo.

Med strankama ni spora o tem, na katerem območju urejanja je predviden nameravani poseg, niti niso sporni pogoji, ki veljajo za predvideni poseg. Določba 22. člena PUP-a ima glede odmika novih objektov od parcelne meje splošno določbo v svojem 1. odstavku, poleg tega pa še posebne določbe, ki so razvidne iz 2. odstavka. Ta določa, da mora biti nov objekt praviloma oddaljen najmanj 4 m od posestne meje, s soglasjem mejaša pa tudi bližje. V strnjenih naseljih je lahko objekt lociran tudi na manjši razdalji, če to omogočajo sanitarno-tehnične in požarno-varnostne razmere. Tožnik pa v pritožbi niti ne trdi, da pri objektu investitorja ne gre za objekt, ki bo lociran v strnjenem naselju (kot to izhaja iz odločbe organa prve stopnje), torej za objekt, za katerega po 2. stavku 2. odstavka citirane določbe PUP niti ni potrebno soglasje mejaša v primeru odmika, manjšega od 4 m. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ne more z uspehom izpodbijati odločbe tožene stranke zgolj s sklicevanjem na pogoje iz drugega lokacijskega postopka, ne da bi pri tem sploh zatrjeval, da z vidika sanitarno-tehničnih in požarno-varnostnih razmer sporna lokacija ni možna (2. odstavek 22. člena PUP). Sicer se mora vplivom nameravane gradnje pač prilagoditi, saj lahko uspe le z ugovori, ki imajo podlago v PUP in lokacijski dokumentaciji. Ker pa tožnikovi ugovori ne temeljijo na navedenem, pritožbeni ugovori, v katerih tožnik zgolj ponavlja svoje tožbene ugovore, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 73. členom Zakona o upravnem sporu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.