Jedro

Potreben čas zdravljenja predstavlja dejansko okoliščino, za ugotovitev katere je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato je za ugotovitev tega dejstva sodišče izvedlo dokaz z izvedenko. Zgolj z laično oziroma pavšalno kritiko pritožnik ne more omajati navedenega dejanskega zaključka sodišča, ki temelji na izvidu in strokovnem mnenju izvedenke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklepom Pr 62/2018 z dne 22. 1. 2018 odločilo, da se osebo zadrži v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve za čas enega meseca oziroma do 22. 2. 2018. Zaključilo je, da so za takšno zdravljenje osebe izpolnjeni vsi pogoji iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je oseba zaradi upada kognitivnih sposobnosti, ki je posledica Alzheimerjeve demence nesposoben živeti sam, da je nesposoben komuniciranja in zato nesposoben odločanja, načrtovanja, predvidevanja ter obvladovanja vsakodnevnih situacij, niti ni sposoben poiskati si pomoč. Ker se ne zaveda svojih dejanj se zdravstveno in življenjsko ogroža, saj od doma odide neznano kam, hodi po prometnih ulicah gol in s tem ogroža tudi druge v prometu. Sodišče je še ugotovilo, da gre pri osebi za delirantno stanje, v katerem ne more obvladati svojega ravnanja, navedenih vzrokov in ogrožanja pa ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, saj je oseba popolnoma odvisna od pomoči strokovnega osebja v bolnišnici.

2. Direktor psihiatrične bolnišnice oziroma po njem pooblaščeni zdravnik je v skladu s 70. členom ZDZdr predlagal podaljšanje zadržanja osebe v oddelku pod posebnim nadzorom. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče odločilo, da se osebo zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike ... še najdalj do 22. 4. 2018. 3. Oseba je po svojem pooblaščenem odvetniku vložila pravočasno pritožbo in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se pritožnika zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom najdalj do 22. 3. 2018, podredno pa, da naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede duševnega zdravja pritožnika in potrebe po zdravljenju na zaprtem oddelku psihiatrične klinike. Strinja se z zaključki prvostopenjskega sodišča, vendar meni, da je pridržanje do 22. 4. 2018 predolga doba. Oseba je že en mesec deležna precej težke terapije z zdravili, zaradi katere veliko časa prespi. Ko se zbudi, pa je pogosto ovirana, kar v njej vzbudi agresijo in razpoloženjska nihanja. Nanjo tudi slabo vpliva okolje v oddelku klinike. Zaradi skrajnosti tovrstnega ukrepa je treba čas zadržanosti na zdravljenju skrajšati vsaj za mesec dni oziroma do 22. 3. 2018 ter ob morebitni potrebi zadržanje podaljšati. Navaja še, da bi bilo zdravljenje na odprtem oddelku ali izbranem DSO po 22. 3. 2018 za pritožnika bistveno manj stresno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določilu drugega odstavka 70. člena ZDZdr se v postopku za podaljšanje zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom smiselno uporabljajo določbe zakona o sprejemu na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča. Po prvem odstavku 39. člena ZDZdr je takšno zdravljenje osebe brez njegove privolitve dopustno, če so izpolnjeni naslednji pogoji: - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in ? če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

6. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenke psihiatrinje ugotovilo, da so izpolnjeni vsi našteti pogoji. Takšnemu zaključku, ki je glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilen, pritožnik ne nasprotuje.

7. Glede na pritožbo je sporen zgolj čas zadržanja. V zvezi s tem je sodišče ugotovilo, da oseba potrebuje ureditev zdravljenja z zdravili za vedenjske motnje pri demenci. V njenem sedanjem psihičnem stanju je to mogoče le na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnice, za kar je potreben čas zdravljenja še čas dveh mesecev. Po mnenju sodne izvedenke je toliko potrebno, da bi se nihajoče stanje osebe, ki potrebuje sprotno urejanje zdravljenja z zdravili, umirilo do te mere, da bi bilo omogočeno zdravljenje izven oddelka pod posebnim nadzorom oziroma namestitev v DSO.1 Potreben čas takšnega zdravljenja predstavlja dejansko okoliščino, za ugotovitev katere je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato je za ugotovitev tega dejstva sodišče izvedlo dokaz z izvedenko (prvi odstavek 243. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Zgolj z laično oziroma pavšalno kritiko pritožnik ne more omajati navedenega dejanskega zaključka sodišča, ki temelji na izvidu in strokovnem mnenju izvedenke. Pritožba je zato neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP).

8. Pritožbeno sodišče še opozarja na določbi prvega in drugega odstavka 71. člena ZDZdr po katerih psihiatrična bolnišnica lahko osebo odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom, če se zdravstveno stanje osebe toliko izboljša, da ni več razlogov za njeno zadržanje in da tak predlog lahko podata tudi oseba ali njen odvetnik pred potekom roka, določenega v sklepu sodišča o zadržanju.

1 Izvedenka je ugotovila, da oseba potrebuje večkrat oviranje na počivalniku in stalen nadzor ter zdravljenje z dodatnimi zdravili, ki jih je potrebno sproti prejemati, za kar je potreben dodaten čas varovanja na psihiatrični kliniki.