Jedro

Kljub temu, da dolžnik ni vzorno ravnal in ni sproti obveščal upraviteljice niti se ni vselej ažurno odzval na njene pozive, pa je treba ta ugovorni razlog presojati v smislu zlorabe oziroma prepovedi izigravanja zakona in – ali upnikov, česar v konkretnem primeru tudi po prepričanju višjega sodišča ni zaslediti. Zgolj jezikovna razlaga zakonskega določila, kakršnega se poslužuje upnik, sicer govori v prid njegovemu stališču, vendar vsaka kršitev določil ZFPPIPP še ne pomeni ugovornega razloga iz 2. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP.

Ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP lahko sicer vloži tudi upnik, vendar je pomembno, da se kršitev obveznosti iz 384. člena ZFPPIPP, kolikor se nanašajo na komunikacijo med dolžnikom in upraviteljem, nanaša predvsem na presojo upravitelja, kdaj dolžnik prestopi še dopustno mero, ko torej upravitelj več ne more opravljati nadzora nad dolžnikom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik krije sam stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom 1/ zavrnilo ugovor zoper odpust obveznosti upnika D. d. o. o. in 2/ mu naložilo plačilo stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

2. Upnik je zoper sklep vložil pritožbo. Bistvo pritožbe je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi podatkov v spisu ugotovilo, da dolžnik ni kršil obvestilne dolžnosti po šestem odstavku 384. člena ZFPPIPP in zato ni podan ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik (upnik) v pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje ni namenilo dosti pozornosti trditvi upraviteljice, da se dolžnik na njene pozive ne odziva, na pisanja se ne javlja, kar je v rednih poročilih večkrat poudarila. To je bilo ponovljeno tudi na naroku. Nadalje pritožnik navaja, da je sodišče spregledalo, da se je dolžnik začel odzivati šele, ko mu je bil vročen obravnavani ugovor, kar nakazuje na preračunljivo ravnanje dolžnika. Zato se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je treba dolžniku podeliti dodatno priložnost glede odpusta obveznosti.

6. Višje sodišče najprej ugotavlja, da pritožnik konkretnih ugotovitev sodišča glede sodelovanja med dolžnikom in upraviteljico (zlasti glej peti odstavek na strani 4 do 6) ne izpodbija. Pritožbeno izpodbija predvsem pravilnost uporabe materialnega prava in zatrjuje, da bi moralo dolžnikovo opustitev (ravnanje) kvalificirati kot ugovorni razlog zoper odpust obveznosti.

7. Pritožbeno niso sporni razlogi sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na fiktivnost zaposlitve oziroma prevzemanje obveznosti, ki so nesorazmerne z dolžnikovim premoženjskim stanjem (kar je upnik utemeljil na okoliščinah spremembe dolžnikovega imena in prebivališča). Zato se je višje sodišče omejilo na tisti del obrazložitve, ki se nanaša na ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 403. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP (kršitev obveznosti iz 384. člena ZFPPIPP).

8. Ni sporno, da dolžnik obveznosti poročanja in obveščanja upraviteljice ne izpolnjuje vzorno. Sodišče prve stopnje je v petem odstavku na strani 4 do 6 podalo podrobne razloge, kako je potekalo komuniciranje med dolžnikom in upraviteljico. Tako je na primer dolžnik upraviteljico poklical, pa kontakt zaradi njene zasedenosti nemudoma ni bil mogoč - ali jo je dolžnik kasneje znova kontaktiral, ni bilo nesporno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so bile težave pri vročitvi sodnih pisanj, vendar je dolžnik sodna pisanja očitno le prejel, saj se je odzval vabilu na narok za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti in je 25. 9. 2015 pristopil na narok za obravnavo ugovora.

9. Kljub temu, da dolžnik ni vzorno ravnal in ni sproti obveščal upraviteljice niti se ni vselej ažurno odzval na njene pozive, pa je treba ta ugovorni razlog presojati v smislu zlorabe oziroma prepovedi izigravanja zakona in – ali upnikov, česar v konkretnem primeru tudi po prepričanju višjega sodišča ni zaslediti. Zgolj jezikovna razlaga zakonskega določila, kakršnega se poslužuje upnik, sicer govori v prid njegovemu stališču, vendar vsaka kršitev določil ZFPPIPP še ne pomeni ugovornega razloga iz 2. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo vse okoliščine (glej peti odstavek na strani 4 do 6, kar konkretno ni izpodbijano) in zaključilo, da pomanjkljivosti niso bile tolikšne, da bi bilo dolžniku mogoče očitati zlorabo postopka odpusta obveznosti.

10. Predvsem ne gre spregledati naslednjega. Ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP lahko sicer vloži tudi upnik, vendar je pomembno, da se kršitev obveznosti iz 384. člena ZFPPIPP, kolikor se nanašajo na komunikacijo med dolžnikom in upraviteljem, nanaša predvsem na presojo upravitelja, kdaj dolžnik prestopi še dopustno mero, ko torej upravitelj več ne more opravljati nadzora nad dolžnikom. Upraviteljica je sicer v tem postopku pritrdila navedbam upnika, vendar ni mogoče spregledati, da pomanjkanje komunikacije med dolžnikom in upraviteljico za slednjo ni bilo tako moteče, da bi vložila ugovor. Tudi ni sporno, da je upraviteljica ves čas vedela, kaj se dogaja z dolžnikovo zaposlitvijo. Prav tako ni bilo predlagano podaljšanje preizkusnega obdobja.

11. Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Dolžnik v odgovoru na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi višjega sodišča. Pomembne so bile sicer trditve, ki se nanašajo na ugovorni rok šestih mesecev (pravilno je bilo opozorjeno, da zaradi kršitve določb 384. člena ZFPPIPP rok ni omejen, kar ZFPPIPP izrecno določa; 2. točka 404. člena ZFPPIPP). Vendar to v konkretni zadevi ni nosilni argument niti odločitve sodišča prve stopnje niti višjega sodišča.