Jedro

Sporočilo tožene stranke, da "izplačilo 2,984.029, 05 din z obrestmi ni sporno in bo izvršeno po navodilih vaše (to je tožeče stranke") je tudi po mnenju pritožbenega sodišča jasno in tako določno, da zadošča dejanskemu stanu iz 2. odst. 387. čl. ZOR, to pa v posledici pomeni pretrganje zastaranja (1. odst. 387. čl. ZOR).

Sodišče prve stopnje je predmetni spor pravilno presodilo po slovenskem pravu, saj sta se obe pravdni stranki v svojih izvajanjih sklicevali na ZOR (ki je bil ob sklenitvi pogodbe mimogrede tudi bosansko pravo), kar pomeni, da sta pravo izbrali (argumentom a contrario k 1. odst. 20. čl. ZMZP). Uporaba slovenskega prava pa je še v skladu z načelom karakteristične izpolnitve, ki je uveljavljeno v teoriji in praksi in, po katerem je za določitev prava odločilen sedež stranke, na katero se karakteristična izpolnitev nanaša. V spornem primeru je to obveznost tožene stranke, ki je slovenski gospodarski subjekt, da v skladu s sklenjeno pogodbo, plača tožeči stranki ceno za nesporno dobavljeno blago.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje (1. 2. in 4. odst. izreka) potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... z dne ... pod točko 1 izreka v veljavi za glavnico v znesku 2,387.223,24 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.2.1992 do plačila in pod 3. točko izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 40.535,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.6.1996 do plačila. Toženo stranko je obsodilo tudi na povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 260.011,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.11.1998 do plačila.

Prvostopna odločba pa je sklep v delu, v katerem je prvostopno sodišče zaradi skrčitve tožbenega zahtevka prej citirani sklep o izvršbi pod točko 1. izreka razveljavilo in v tem delu nadaljnji postopek končalo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odst. 353. čl. ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Na vročeno pritožbo nasprotna stranka ni odgovorila.

Sodišče druge stopnje je glede na 2. odst. 498. čl. ZPP postopek nadaljevalo po določbah ZPP/77. Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica z dejstvi, ki jih uveljavlja v pritožbi, višini tožbenega zahtevka ni oporekala. Zato so njene pritožbene navedbe v seštevku v znesku iz posameznih računov in "neobrazloženih delnih plačilih tožene stranke" v celoti nedovoljene pritožbene novote (glej 1. odst. 496.a člena ZPP). Sicer pa je vtoževana terjatev nižja od seštevka po računih, kar samo po sebi odreka pritožničin interes do tega dela pritožbenega uveljavljanja. Poleg tega pa pritožnica prezre, da je sodišče prve stopnje (v skladu s trditvami tožeče stranke) višino tožbenega zahtevka (zlastiđ) povezalo še pripoznalno izjavo tožene stranke v njenem dopisu z dne 7.1.1994 (dokazna priloga A9) in pogodbenimi določili (dokazna priloga A 18). Smiselno uveljavljavna nesklepčnost odločitve glede višine tožbenega zahtevka zato ni podana v tem smislu, da bi pritožbeno sodišče podvomilo v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v tem delu odločitve.

Pritožničino sklicevanje na dopis odvetniške pisarne in ostalih iz Ljubljane, pooblaščencev tožeče stranke z dne 21.12.1993 je nadaljnje nedovoljeno novo dejstvo, pri čemer je pritožničina trditev o tem, s strani tožeče stranke predloženem dokazu tudi protispisna. Navedeni dopis se v dopisu tožene stranke z dne 7.1.1994 (dokazna priloga A9) sicer omenja, vendar kot dokaz ni bil niti predložen in zato tudi ne dokazno ocenjen.

Tudi pritožbena dejstva glede v sodbi upoštevane protivrednosti dinarske terjatve v slovenski valuti so nedovoljena pritožbena novota. Tožena stranka je namreč oporekala zgolj nejasnosti uporabljenega tečaja teh dveh valut, na pojasnila tožeče stranke v tej smeri (r. št. 18 spisa in skrčitev tožbenega zahtevka) jim ni odgovorila in jim ni nasprotovala (primerjaj 219. in 1. odst. 299. čl. ZPP). Vendar pa pritožnica očitno spregleda vsebino določbe 1. člena pogodbe o kooperaciji (A 18), po kateri je bila dogovorjena uporaba menjalniškega tečaja glede na dan fakturiranja (to je torej dne 3.1.1991 - računi v dokaznih prilogah A2-A8), dospelost njene denarne obveznosti pa je po istem določilu pogodbe nastopila po preteku 45 dni od izstavitve fakture (to je torej dne 19.2.1992), kar sta dve povsem različni časovni komponenti spornega obveznostnega razmerja.

Glede pravne kvalifikacije izjave tožene stranke v dopisu z dne 7.1.1994 (A9) v zvezi z zastaralnim ugovorom pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Pisno sporočilo tožene stranke, da "izplačilo 2,984.029,05 din z obrestmi ni sporno in bo izvršeno po navodilih vaše (to je tožeče) stranke" je tudi po mnenju pritožbenega sodišča tako jasno in določno, da zadošča dejanskemu stanu iz 2. odst. 387. čl. ZOR, to pa v posledici pomeni pretrganje zastaranja (glej 1. odst. 387. čl. ZOR). Dejstva, da bi se sporna izjava tožene stranke ne nanašala na konkretno pravno razmerje (torej po pogodbi o kooperaciji - A18) pa tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje prav tako ni zatrjevala (glej spet 1. odst. 496. a člena ZPP).

Nedovoljena pritožbena novota so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pomen vsebine spornega dopisa z dne 7.1.1994 (A9) in obseg oporekanja zahtevku tožeče stranke. Tožena stranka namreč obrestnemu delu tožbenega zahtevka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni oporekala, zato se na blokado kot višjo silo, glede na tej odločbi že večkrat poudarjeno pravilo, v pritožbenem postopku v gospodarskem sporu, ne more z uspehom sklicevati. Zakon ne predvideva prekinitev teka zamudnih obresti, ki so objektivna posledica dolžnikove zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti. Na eventuelno upoštevne okoliščine (npr. nemožnost izpolnitve iz zunanjega vzroka - primerjaj 354. člen ZOR), ki bi utegnile imeti vpliv na porazdelitev bremena kazni za plačilno zamudo, bi se morala tožena stranka sklicevati v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Neutemeljeno je pritožbeno grajanje procesnega vodstva v zvezi z zavrnilnim dokaznim predlogom z zaslišanjem direktorice tožene stranke. Zaslišanje stranke, za kar v takem primeru gre, je zgolj subsidiaren dokaz, ki ga sodišče izvede, če ni drugih dokazov ali, kadar tudi po izvedenih drugih dokazih spozna, da je to potrebno za ugotovitev pomembnih dejstev, (glej 2. odst. 264. čl. ZPP). Stranka namreč ni podvržena izpovedni dolžnosti, kar ima poseben vpliv na dokazno moč. Zaradi navedenega sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopnemu sodišču, da bi morala tožena stranka zatrjevano prenehanje pogodbene obveznosti (njene trditve na redni številki 17 spisa) dokazovati z listinskimi dokazi o nadomestni izpolnitvi denarne pogodbene obveznosti. Trditve o dogovorih v takšni smeri zato sodišču prve stopnje povsem sprejemljivo niso bile zadostne, dokaz z zaslišanjem stranke bi take nezadostnosti ne mogel odpraviti.

Končno pa je neutemeljena tudi pritožbena graja uporabljenega materialnega prava. Predmetni gospodarski spor je res spor z mednarodnim elementom, vendar pa je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje uporabilo slovensko pravo brez nasprotovanja pravdnih strank, saj sta se v svojih izvajanjih obe sklicevali na ZOR, ki pa je bil, mimogrede, v času sklenitve sporne pogodbe tudi bosansko pravo.

Navedeno po eni strani pomeni, da sta si stranki pravo izbrali (glej 1. odst. 20. čl. Zakona o ureditvi kolizije Zakona o predpisi držav na določenih področjih (Ur. l. SFRJ št. 43/82 in 72/82, v nadaljevanju ZUKZ). Uporabljeno slovensko pravo pa je prav tako v skladu z načelom karakteristične izpolnitve, ki je uveljavljeno v teoriji in praksi in, po katerem je za določitev prava značilen sedež stranke, na katero se karakteristična izpolnitev nanaša. V konkretnem primeru je to nedvomno obveznost tožene stranke (ta je slovenski gospodarski subjekt), da v skladu s sklenjeno pogodbo plača tožeči stranki ceno za blago, katerega pravočasna dobava in izročitev toženi stranki v tem sporu ni bila sporna (primerjaj sodbo VS RS opr. št. III Ips 15/97 z dne 20.3.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cpg 1563/94 z dne 5.11.1996 in sodbo ter sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. IV Pg 982/93 z dne 10.6.1994).

S temi razlogi je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbena izvajanja. Ker je sodišče prve stopnje v okviru zatrjevanih dejstev in v zvezi s temi predloženih dokazov v sporu materialnopravno pravilno presodilo in pri tem ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (368. čl. ZPP).