Jedro

Sodišče pritrjuje odločitvi prvostopenjskega organa, ki je zavrgel vlogo tožnice s predlogom za izrek ničnosti, saj je ta ostala nepopolna oziroma nerazumljiva in kot taka nesposobna za vsebinsko reševanje. Tudi po presoji sodišča v vlogi s predlogom za izrek ničnosti upravnih aktov namreč ni navedeno (konkretno in ustrezno substancirano) na podlagi katerega razloga, kot jih opredeljuje ZUP (prvi odstavek 279. člena), naj bi bili akti, navedeni v vlogi, nični. Kar pomeni, da je vloga pomanjkljiva in tudi nejasna. To še zlasti glede na okoliščino, da se je predlog za izrek ničnosti nanašal na več različnih aktov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana, Izpostava Center je kot prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla predlog tožnice za izrek ničnosti odločbe Službe za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve Skupščine Občine Ljubljana Center št. 351-1008/64-24/PM z dne 20. 1. 1965, odločbe Skupščine Občine Ljubljana Center št. 351-1008/64-24/PM-hm z dne 14. 10. 1965, potrdila Komiteja za urejanje prostora Občine Ljubljana Center, št. 351-360/83-071/SJ z dne 19. 2. 1985 in odločbe Sveta za gradbene zadeve in urbanizem Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Center št. GR/4-351/Tkanina z dne 15. 3. 1962. V obrazložitvi navaja, da je 20. 5. 2013 tožnica v postopku povrnitve vlaganj v denacionalizirani poslovni prostor v izmeri 136,35 m2, v objektu ..., Ljubljana, vložila predlog za izrek ničnosti navedenih upravnih aktov. O predlogu za izrek ničnosti odločb je prvostopenjski organ odločal v ponovnem postopku v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča RS I U 1373/2014-6 z dne 21. 4. 2015. V ponovnem postopku je bilo po pregledu vloge s predlogom za izrek ničnosti ugotovljeno, da je ta nejasna in pomanjkljiva, ker iz nje ne izhaja jasno, na podlagi katere točke prvega odstavka 279. člena ZUP naj bi bili akti, navedeni v vlogi, nični. V skladu s prvim odstavkom 67. člena ZUP je bila tožnica zato pozvana, da v roku 10 dni od prejema dopisa odpravi pomanjkljivosti vloge, vendar v postavljenem roku tega ni storila.

2. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski organ z odločbo z dne 13. 10. 2015 kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa.

3. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi povzema dosedanji potek postopka in navaja, da je pred izdajo izpodbijanega sklepa prvostopenjski organ ni vabil po 138. členu ZUP oziroma ji ni bila dana možnost udeležbe v upravnem postopku. Prvostopenjski organ tudi ni ugotovil dejstev in okoliščin, ki so za odločitev pomembne in ji ni omogočil, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Tega ni opravil niti v skrajšanjem niti v posebnem ugotovitvenem postopku, niti z vpogledom v listine, ki so mu bile dostopne. Izpodbijani sklep je bil v nasprotju s prvim odstavkom 87. člena ZUP vročen A.A., ki pa ni bil vlagatelj prejšnje tožbe pri Upravnem sodišču RS kot pooblaščenec ali kot tretji. S tem, ko prvostopenjski organ ni vabil stranke s pravnim interesom in ni opravil obravnave oziroma zaslišanja ter ni omogočil izvajanja dokazov, je grobo kršil pravice stranke v postopku in posegel s svojo odločitvijo v pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS I U 1373/2014-6 z dne 21. 4. 2015. Tožnica predlaga, naj sodišče odpravi izpodbijani sklep in toženki naloži v plačilo stroške postopka v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa, ki je ob uporabi določbe drugega odstavka 67. člena ZUP zavrgel predlog tožnice za izrek upravnih aktov za nične.

7. Vsaka vloga mora biti razumljiva in obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava (prvi odstavek 66. člena ZUP). Vendar če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči, ampak mora organ skladno s prvim odstavkom 67. člena ZUP od vložnika prej zahtevati, da pomanjkljivosti odpravi v postavljenem roku. Če stranka v tem roku pomanjkljivosti ne odpravi, organ tako vlogo na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP zavrže. 8. Iz upravnega spisa izhaja, da je prvostopenjski organ v skladu s prvim odstavkom 67. člena ZUP z dopisom z dne 8. 6. 2015 pozval tožnico, da v roku 10 dni od prejema dopisa odpravi pomanjkljivosti vloge s predlogom za izrek odločb za nične, in sicer tako, da izrecno in jasno navede, na podlagi katere točke prvega odstavka 279. člena ZUP uveljavlja ničnost. Dopis z dne 8. 6. 2015 je vseboval tudi opozorilo, da bo organ v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUP vlogo zavrgel, če pomanjkljivosti v postavljenem roku ne bodo odpravljene. Iz sporočila o prispelem pismu je razvidno, da je bila vročitev priporočenega pisma z dopisom z dne 8. 6. 2015 tožnici (po pooblaščencu) poizkušana 10. 6. 2015. Ker se osebna vročitev po 87. členu ZUP ni dala opraviti, je bilo istega dne sporočilo o prispelem pismu vloženo v hišni predalčnik tožničinega pooblaščenca. Sporočilo je vsebovalo opozorilo, da se lahko pismo prevzame v roku 15 dni, ki začne teči od 11. 6. 2015 in da se po četrtem odstavku 87. člena ZUP v nasprotnem primeru šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka tega roka. Ker pismo ni bilo prevzeto v roku 15 dni, je bilo po preteku tega roka dne 26. 6. 2015 vloženo v hišni predalčnik na naslovu tožničinega pooblaščenca, kar je vse potrjeno tudi s podpisom vročevalca na sporočilu.

9. Upoštevaje zgoraj navedeno je sodišče ugotovilo, da je bil dopis z dne 8. 6. 2015 s pozivom na odpravo pomanjkljivosti vloge s predlogom za izrek ničnosti tožnici vročen 25. 6. 2015 (institut fikcije vročitve – četrti odstavek 87. člena ZUP). To pomeni, da se je 10-dnevni rok za odpravo pomanjkljivosti iztekel 5. 7. 2015, oziroma, upoštevaje drugi odstavek 101. člena ZUP, ker je bil ta dan nedelja, v ponedeljek 6. 7. 2015. V izpodbijanem sklepu pa je navedeno, in tožnica v tožbi niti ne zatrjuje nasprotnega, da pomanjkljivosti vloge s predlogom za izrek odločb za nične v postavljenem roku niso bile odpravljene. Prav tako podatki upravnega spisa kažejo, da do odprave pomanjkljivosti vloge s predlogom za izrek ničnosti ni prišlo do izdaje izpodbijanega sklepa, niti kasneje.

10. Zato sodišče pritrjuje odločitvi prvostopenjskega organa, ki je zavrgel vlogo tožnice s predlogom za izrek ničnosti, saj je ta ostala nepopolna oziroma nerazumljiva in kot taka nesposobna za vsebinsko reševanje. Tudi po presoji sodišča v vlogi s predlogom za izrek ničnosti upravnih aktov z dne 19. 5. 2013, ki jo je tožnica vložila dne 20. 5. 2013, namreč ni navedeno (konkretno in ustrezno substancirano) na podlagi katerega razloga, kot jih opredeljuje ZUP (prvi odstavek 279. člena), naj bi bili akti, navedeni v vlogi, nični. Kar pomeni, da je vloga pomanjkljiva in tudi nejasna. Zato je bilo ravnanje prvostopenjskega organa po pravilih o nepopolnih ali nerazumljivih vlogah (prvi in drugi odstavek 67. člena ZUP) po presoji sodišča v obravnavanem primeru pravilno. To še zlasti glede na okoliščino, da se je predlog za izrek ničnosti nanašal na več različnih aktov. V postopku za izrek ničnosti se namreč ugotavlja obstoj tistega ničnostnega razloga iz 1. do 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ki ga uveljavlja predlagatelj, in v okviru dejstev in okoliščin, s katerimi utemeljuje obstoj ničnostnega razloga.(1) Kajti ničnost upravne odločbe je izredno pravno sredstvo, na podlagi katerega se za nično lahko izreče odločba le iz razlogov, ki so izrecno navedeni v prvem odstavku 279. člena ZUP. Uporaba tega pravnega sredstva pa tudi ne dopušča široke razlage ničnostnih razlogov.(2) Kar pomeni, da je organ še toliko bolj vezan na okvir trditvene podlage. V predlogu za izrek ničnosti je treba konkretno navesti razloge (z relevantnimi dejstvi in okoliščinami) in ponuditi dokaze za ugotovitev obstoja katerega od ničnostnih razlogov.(3) Tožnica pa, kot navedeno, svoje vloge kljub pozivu ni dopolnila oziroma razjasnila tako, da bi jo bi bilo mogoče vsebinsko reševati po kateri od točk (1. do 6.) prvega odstavka 279. člena ZUP. Sodišče še dodaja, da se je tožnica v pritožbi (sicer) (zgolj) sklicevala na obstoj ničnostnih razlogov po 1., 4. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, vendar je tudi po presoji sodišča drugostopenjski organ te navedbe utemeljeno zavrnil kot nedopustne pritožbene navedbe.

11. Po povedanem se sodišče torej ne more strinjati s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na vprašanja udeležbe tožnice v upravnem postopku in na njeno pravico do izjave (očitane kršitve določb 138., 139., 141., 143., in 146. člena ZUP). Ker je prvostopenjski organ predlog za izrek ničnosti (pravilno) zavrgel, to pomeni, da ga je reševal le formalno ter da ga zaradi neizpolnjenosti procesne predpostavke popolnosti meritorno, v ugotovitvenem postopku (v katerem bi moral postopati po 138. do 146. členu ZUP), ni mogel več obravnavati. Tako tožnica brez podlage ugovarja, da je prvostopenjski organ ni vabil, kot bi jo po njenem mnenju moral v skladu z 138. členom ZUP, in da ni izvedel ne skrajšanega ne posebnega ugotovitvenega postopka oziroma da ni v celoti ugotavljal dejstev in okoliščin. Prvostopenjski organ pa tudi ni odločil v nasprotju s sodbo tega sodišča I U 1373/2014-6 z dne 21. 4. 2015, saj se je vprašanje pomanjkljivosti (nepopolnosti, nejasnosti) vloge s predlogom za izrek ničnosti upravnih aktov pojavilo šele v ponovnem postopku, po tem, ko je organ ponovno preizkusil tožničino aktivno legitimacijo in ko je v nadaljevanju opravljal preizkus še glede izpolnjenosti ostalih procesnih predpostavk za dopustnost meritornega reševanja predloga.

12. Po presoji sodišča pa je neutemeljen tudi tožbeni ugovor nepravilne vročitve izpodbijanega sklepa kot pooblaščencu A.A., ob sklicevanju tožnice na okoliščino, da naj bi bilo pooblastilo v (prejšnjem) upravnem postopku konzumirano. Ne le, da je pooblastilo z dne 11. 4. 2013, dopolnjeno z dne 21. 2. 2014, za (med drugim) vložitev predloga za izrek ničnosti odločb v predmetni denacionalizacijski zadevi ter zastopanje v vseh fazah upravnih zadev, dano s strani tožnice kot pooblastiteljice A.A. kot pooblaščencu, in ki tudi ni omejeno ne časovno ne na posamezna dejanja v predmetnem postopku ter ni bilo ne preklicano in ne odpovedano, kar vse ni sporno, v dokumentaciji upravnih spisov izkazano, kar pomeni, da je bila vročitev izpodbijanega sklepa opravljena skladno s prvim odstavkom 88. člena ZUP; tožnica v tožbi niti ne zatrjuje, da bi zaradi – po njenem mnenju nepravilne vročitve – ne mogla uveljaviti kakšne svoje procesne pravice (ob čemer sodišče ugotavlja, da iz spisne dokumentacije izhaja, da je pravočasno, po navedenem pooblaščencu, ki mu je dala novo pooblastilo, vložila pritožbo), kar je nadaljnji razlog za presojo, da je ugovor bistvene kršitve pravil postopka neutemeljen. Poleg tega pa tožnica navedbe o obsegu oziroma veljavnosti pooblastila (da naj bi bilo konzumirano v prejšnjem postopku) ter s tem v zvezi ugovor nepravilne vročitve izpodbijanega sklepa prvič podaja v tožbi, brez navedbe opravičljivega razloga, medtem ko v pritožbi takih navedb ni uveljavljala, tako da gre celo za nedopustno tožbeno novoto, ki je pri odločanju niti ne bi bilo mogoče upoštevati (52. člen ZUS-1).

13. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna ter na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar (med drugim) sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

opomba (1) : Tako na primer Upravno sodišče RS že v sodbah I U 1538/2013 z dne 9. 1. 2014 in II U 56/2015 z dne 20. 11. 2015. opomba (2) : Stališče v sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 276/2007 z dne 24. 3. 2010. opomba (3) : Sodba Upravnega sodišča RS I U 1351/2014 z dne 7. 4. 2015.