Jedro

Izvedenci podajajo strokovno oceno, ki objektivizira trajanje sekundarnega strahu glede samega zdravljenja, ocena strahu ob samem dogodku pa je predvsem v domeni sodišča. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se priznava le v primerih, ko je zmanjšanje življenjskih aktivnosti trajne narave. Ko ni trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti se odškodnina v tej obliki odmeri za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti le, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali če so podane druge posebne (neobičajne) posledice, sicer se za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti odškodnina odmeri v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v zavrnilnem delu glede zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in glede pravdnih stroškov razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela v prometni nezgodi 26. 9. 2007, za katero je bil odgovoren zavarovanec tožene stranke. Sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo ter toženki naložilo plačilo zneska 1.573,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.291,90 EUR od 2. 3. 2009 dalje, od 282,00 EUR od 7. 2. 2011 dalje, naložilo pa ji je tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.300,00 EUR od 2. 3. 2009 do 26. 6. 2009. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka na prvi stopnji.

2. Zoper zavrnilni del sodbe vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Graja odločitev sodišča, ki je zavrnilo njen predlog za postavitev novega izvedenca medicinske stroke in meni, da je bila s tem kršena njena pravica do izjave. Sodišče kljub dopolnitvam izvedeniškega mnenja in zaslišanjem izvedenk ni odpravilo nasprotij in pomanjkljivosti v izvedeniškem mnenju ter se poraja utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja. Že zavedajoč se določenega znanstvenega tveganja, ki je podano pri marsikateri zahtevnejši ekspertizi, bi bila postavitev novega izvedenca na mestu. Zmoten je zaključek izvedenk, da tožnica nima trajnih nevroloških posledic, zaradi katerih bi bila njena življenjska aktivnost zmanjšana. To je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami in zdravstveno dokumentacijo ter izpovedbo tožnice. Slednja ima še vedno težave z miselno zbranostjo, ki jo mora pri daljšem intelektualnem delu zavestno vzdrževati s sprostitvijo v časovnih presledkih, je nekoliko bolj čustveno odzivna, občasno razburljiva, hitro zajoka, kar kaže na povečano emocionalno labilnost, okrnjena je njena samopodoba, ima simptome tesnobnosti ter dvom v lastne sposobnosti, vse to sedem let po škodnem dogodku. Pojavljajo se glavoboli, kar so znaki postkomocijskega sindroma. V poklicno in intelektualno delo mora vlagati več energije in volje, kot pred poškodbo, delo mora opravljati s časovnimi premori, opustila je vse športne dejavnosti, mora se izogibati soncu. Po oceni tožnice so zmanjšane njene intelektualne sposobnosti. Ni jasno, na kateri strokovni podlagi sta izvedenki zaključili, da je utrpela le lažjo poškodbo glave. Tožnica je utrpela močan udarec v glavo, izgubila je zavest takoj po škodnem dogodku, tudi po prehodu v bolnišnico je izgubila zavest, nehala je dihati, v globoki komi je bila šest ur. Amnezija je trajala še par dni po poškodbi. Pet dni je bila hospitalizirana in potrebovala je dolgotrajno zdravljenje, kar ustreza opredelitvi hude poškodbe glave. Tožnica se strinja z izvedenkino opredelitvijo prestanega strahu. Z zavrnitvijo predlaganega dokaza po postavitvi novega izvedenca, s katerim bi bila v postopku zagotovljena možnost vsebinsko polne kontrole nad izvedbo odločilnih dokazov, je sodišče kršilo 7. in 212. člen ZPP. Pritožnica ne soglaša, da ni utrpela primarnega strahu v trenutku trčenja. Utrpela je strah za življenje tik pred nezgodo, saj je vozilo zaznala. Sodišče se do trditve tožnice v tej smeri ni opredelilo, niti ni razčistilo, kje je strokovna podlaga za zaključke izvedenke, da ocene primarnega strahu ne sme podati. S tem je zagrešena bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko stanje pa je ostalo nerazčiščeno. Ni tudi ugotovljeno, kdaj je sekundarni strah izzvenel. Odškodnina, ki jo je za strah odmerilo sodišče, je prenizka in ni skladna s primerljivimi zadevami iz sodne prakse. Odločitve sodišča glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni mogoče preizkusiti, saj sodba v tem delu ne dosega standarda obrazloženosti. Iz nje ni razvidno, katere poškodbe je tožnica utrpela v nezgodi, niti trajanje in intenzivnosti telesnih bolečin. Tožnica je na izvedeniško mnenje podala pripombe, do katerih se sodišče ni opredelilo. Ker iz obrazložitve ni razvidno, kakšno obdobje in kakšne telesne bolečine je tožnica trpela, z izjemo, da je trpela glavobole, tudi višine odškodnine ni mogoče preizkusiti. Zmoten je zaključek, da tožnica ni utrpela nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ima še vedno posledice po nezgodi, ki utemeljujejo dosojo odškodnine. Podano je bilo najmanj začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, saj je tožničino zdravljenje trajalo osem mesecev, ko je bila odpuščena v domačo oskrbo, je prvi mesec praktično prespala, potrebovala je pomoč najbližjih, iztrgana je bila iz poklicnega in družabnega okolja, opustila je vse športne aktivnosti, ni mogla brati, ni bila sposobna koncentracije, bila je zelo utrujena, razdražljiva in čustveno zelo nestabilna, hitro je zajokala. Ni prenesla hrupa, izogibati se je morala soncu, bilo jo je strah vožnje, ni mogla opravljati študijskih obveznosti. Pravniški državni izpit je opravila šele v decembru 2008. Sodišče v tej smeri dejanskega stanja ni raziskalo dovolj, saj ni zaslišalo prič, in sicer tožničinih staršev in njenega moža. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga je sodišče kršilo določilo 7. in 212. člena ZPP ter tožnici odvzelo pravico do obravnavanja pred sodiščem.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Predmet pritožbenega preizkusa je višina dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnica utrpela v škodnem dogodku 26. 9. 2007, ko jo je zavarovanec toženke kot peško zbil na prehodu za pešce.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožnici, da izpodbijana sodba ne dosega standarda obrazloženosti glede dosojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kako intenzivne in dolgotrajne telesne bolečine je tožnica prestajala, opisano je zgolj, da je šest mesecev potrebovala analgetike, predvsem zaradi glavobolov. Sodišče se v sodbi tudi ne sklicuje na ugotovitve izvedenca prof. dr. C. C., temveč povzema zgolj ugotovitve izvedenk dr. A. A. in dr. B. B., ki pa sta obravnavali zgolj psihiatrične in nevrološke posledice poškodbe. Višine dosojene odškodnine zato ni mogoče učinkovito preizkusiti, saj sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih glede njene odmere (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), te kršitve pa pritožbeno sodišče ni moglo odpraviti samo. Kot listinski dokaz bi namreč lahko vpogledalo izvedeniško mnenje dr. C. C. in povzelo ugotovitve o trajanju telesnih bolečin in nevšečnosti le, če bi se tožnica z njimi strinjala. Ker pa jih je grajala in zatrjevala daljše in intenzivnejše bolečine, do česar se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo, pritožbeno sodišče samo ni moglo ugotoviti njihovega dejanskega trajanja in intenzivnosti, saj bi s tem prvič ugotovilo določen del dejanskega stanja in s tem odvzelo strankam možnost pritožbe. Zato je izpodbijano sodbo v omenjenem obsegu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

6. Sodišče ugodi dokaznemu predlogu s postavitvijo novega izvedenca, če je izid nejasen, nepopoln, v nasprotju sam s sabo ali z raziskanimi okoliščinami, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa tega ni mogoče odpraviti z zaslišanjem izvedencev. V obravnavani zadevi je naloga izvedencev predvsem, da ugotovijo, kakšne posledice je zaradi poškodbe utrpela tožnica, ali se te še odražajo na področju njenih življenjskih aktivnosti ter v kakšni meri. Glede teh vprašanj je izvid izvedeniškega mnenja jasen, konsistenten in sodišču nudi dovoljšnjo oporo za odločitev o tožbenem zahtevku. Neutemeljeno je obširno polemiziranje pritožnice o tem, da so poškodbe pri tožnici pustile trajne nevrološke težave. Nevrologija je veja medicine, ki se ukvarja z živčevjem in živčnimi boleznimi. Izvedenki sta upoštevajoč medicinsko dokumentacijo, iz katere izhajajo tudi opravljene nevrološke preiskave (CT, MR, EEG), ter osebni pregled, ocenili, da poškodba (k sreči) pri tožnici z nevrološkega stališča ni pustila trajnih posledic, tožnica ni imela in nima objektivnih nevroloških izpadov, njene kognitivne sposobnosti so v vseh aspektih nadpovprečne, možnost posttravmatske epilepsije pa je glede na oddaljenost dogodka minimalna. Je pa izvedenka psihiatrinja dopustila možnost, da kljub prenehanju organsko pogojenih motenj lahko subjektivni odziv osebe na težave na področju intelektualne dejavnosti še traja, kadar je posameznik zelo pozoren na podrobnosti svojih miselnih zmožnosti, se natančno opazuje in se pri teh dejavnostih ne sprosti. Z dejavno sprostitvijo med zahtevnimi miselnimi operacijami se ta disfunkcionalnost učinkovito odpravi, prav tako pa mine tudi povečana čustvena odzivnost. Pritožbeni očitek, ki v tem delu mnenju očita nejasnost in protislovnost ter nasprotje z zdravstveno dokumentacijo, ni na mestu. Zgolj izpoved tožnice o še obstoječih težavah, ki poudarjajo njeno subjektivno videnje posledic, tudi glede zmanjšanja kognitivnih sposobnosti, na pravilnost podanega izvedeniškega mnenja ne more vplivati. Nerelevantno je tožničino ugotavljanje stopnje poškodbe glave, ki naj bi bila po njenih zaključkih huda. Gre za strokovno vprašanje, na katerega sta tako izvedenec C. C. kot tudi izvedenka nevrologinja B. B. odgovorila in tožničino poškodbo glave glede na strokovno literaturo ocenila kot lažjo. Tožničina daljša izguba zavesti je bila namenoma povzročena glede na zgodnji epileptični napad z uporabo zdravil in ni bila posledica poškodbe, zato so nasprotne tožničine trditve (o šesturni globoki komi) zavajajoče. Tudi odgovor izvedenk, da tožnica zaradi izgube zavesti ob dogodku primarnega strahu ni utrpela, ne predstavlja nejasnosti izvedeniškega mnenja. Sicer pa izvedenci predvsem podajajo strokovno oceno, ki objektivizira trajanje sekundarnega strahu glede samega zdravljenja, ocena strahu ob samem dogodku pa je predvsem v domeni sodišča. 7. Očitane postopkovne kršitve 7., 212. člena ter 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neizvedbe dokaza z drugim izvedencem medicinske stroke sodišče ni zagrešilo. Zgolj nestrinjanje tožnice z ugotovitvami izvedencev utemeljenega dvoma v pravilnost strokovnega mnenja ne vzbuja.

8. Iz medicinske dokumentacije, konkretno psihološkega testiranja z dne 4. 7. 2008, povzetega v izvedeniškem mnenju dr. C. C., je razvidno, da je tožnica v nezgodi utrpela pretres možganov, dogodka se ne spominja in je anamnestična za pol ure pred nezgodo. Iz povzetka pogovora tožnice z izvedenko psihiatrinjo izhaja njena navedba, da se dogodka ne spominja, ker je spomin izgubila za nekaj ur pred in več ur po nesreči. Po ugotovitvah izvedenke gre za običajen pojav po poškodbi glave in je kot retrogradna amnezija sestavni del simptomatike pretresa možganov. Trditve tožnice, da je ob nezgodi utrpela primaren strah, saj je videla bližajoči avto, tako lahko temeljijo zgolj na njenih domnevah (enaka možnost je, da avta ni opazila in se zato ni umaknila), zato ji sodišče pravilno ni prisodilo odškodnine za prestani primarni strah. Tudi njena izpovedba na zadnjem naroku, da se spominja prečkanja ulice, je po oceni pritožbenega sodišča glede na že omenjeno vprašljiva, v neskladju z njenim pogovorom pri izvedenki, in prilagojena potrebam tega postopka, zato ji sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo.

9. Za prestani strah za izid zdravljenja je sodišče tožnici dosodilo 1.500,00 EUR. Ta znesek v celoti ustreza ugotovljenemu obsegu in intenzivnosti strahu, kot ga je ugotovilo sodišče v 25. točki izpodbijane sodbe ter so nasprotne pavšalne pritožbene navedbe neutemeljene. S tem, ko je sodišče zaključilo, da je strah po aprilu 2008, torej sedem mesecev po nezgodi, počasi pojenjal, je zamejilo obdobje strahu kot pravno priznane škode ter ne drži, da sodba v tem delu nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih. Tožnica tudi ni izkazala, da bi strah prerasel v drugo obliko škode, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Iz mnenj vseh treh izvedencev (C. C., A. A., B. B.) izhaja, da tožnica nima trajnih posledic, ki bi se odražale v zmanjšanju njenih življenjskih aktivnosti in zaradi katerih bi lahko trpela duševne bolečine. Ta zaključek sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj mnenja izvedencev odražajo njihove strokovne zaključke, upoštevajoč tako klinični pregled tožnice kot predloženo zdravstveno dokumentacijo. Če tožnica občasno še prestaja glavobole, ki po zdravniški dokumentaciji niso razvidni, ti nimajo organskega vzroka v prestani poškodbi. Poleg tega sodišče odškodnino zanje dosoja v okviru bodočih telesnih bolečin in ne v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi subjektivni občutek tožnice, da so zmanjšane njene kognitivne sposobnosti in sposobnost koncentracije, po oceni izvedencev nima objektivne podlage, prav tako tudi ni funkcionalnega razloga, da se ne bi ukvarjala s športom. Če tožnica zaradi lastne občutljivosti na vsebino miselnih procesov te doživlja kot manj učinkovite, za kar objektivno ni podlage, to ne predstavlja takšnih duševnih bolečin, ki bi opravičevale dosojo denarne odškodnine za to postavko. Tožnica je namreč zmožna za svoje delo, v spornem obdobju je opravila pravosodni izpit in pridobila zaposlitev za nedoločen čas, torej je napredovala ter ji ta možnost ni bila okrnjena zaradi poškodbe in ni izkazano, da bi bila pri delu kakorkoli omejena. Tudi njena zatrjevana pretirana čustvena odzivnost objektivno ni potrjena ter se ne odraža v omejitvah pri opravljanju njenih življenjskih aktivnosti. Tožnica si je v tem času ustvarila družino, kar skupaj z zahtevno službo predstavlja povečane napore, ki imajo prav tako vpliv na emocionalna doživljanja, ter morebitne labilnosti po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče pripisovati nezgodi.

11. Pravilen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da v obravnavanem primeru ni pogojev za upoštevanje duševnih bolečin zaradi prehodnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti v okviru odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznava le v primerih, ko je zmanjšanje življenjskih aktivnosti trajne narave. Ko ni trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti se odškodnina v tej obliki odmeri za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti le, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali če so podane druge posebne (neobičajne) posledice, sicer se za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti odškodnina odmeri v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (primerjaj sodbe VS RS II Ips 68/2003, II Ips 723/2008, II Ips 600/2006, II Ips 688/2009). Navedene posebne okoliščine v obravnavani zadevi niso podane. Nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in prestajanje glavobola pa bo sodišče upoštevalo v okviru postavke za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, pri čemer naj po potrebi tudi dopolni dokazni postopek z zaslišanjem tožnice in njenih družinskih članov.

12. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo v zavrnilnem delu glede dosojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od odločitve o glavni stvari in uspeha strank v postopku, je sodišče posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Odločitev o pritožbenih stroških pa je skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.