Jedro

Tožena stranka je tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala 15. 5. 2015, dne 8. 5. 2015 pa je z drugim delavcem sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, čeprav bi lahko dela, v zvezi s katerimi je drugi delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, opravljal tudi tožnik. Ker delo tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ni postalo nepotrebno (saj bi tožnik lahko nadaljeval z delom, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas drugi delavec), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je tožnik zaradi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi kriterijev iz 2. odstavka 118. člena ZDR-1 upravičen do denarnega povračila v višini njegovih devetih bruto plač. Pri odločitvi je pravilno upoštevalo, da je tožnik star 45 let in po poklicu zidar, kar kaže na možnost njegove nadaljnje zaposlitve ali kot zidar ali kot varnostnik. Upoštevalo je tudi, da je bil pri toženi stranki zaposlen dobrih 7 let in da je prišlo do nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zato, ker si tožena stranka ni dovolj prizadevala, da bi tožniku našla delo na drugem delovnem nalogu (čeprav je to delo obstajalo). Ker je poleg tega upoštevalo tudi, da so tožnikove možnosti za novo zaposlitev zmanjšane zaradi njegovih zdravstvenih težav, do katerih je prišlo po izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa tudi bolečin v nogi, je denarno povračilo v višini osmih njegovih bruto plač primerno oziroma ustrezno.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča 1. stopnje v točki IV izreka (odločitev o stroških postopka) delno spremeni tako, da se znesek zniža na 918,20 EUR.

2. V preostalem se pritožba tožene stranke in celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 5. 2015 in da na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo, temveč je trajalo do vključno 18. 11. 2015. Višji zahtevek iz tega naslova (zoper ta del sodbe se tožnik ne pritožuje) o trajanju delovnega razmerja od dneva odločitve sodišča prve stopnje do pravnomočnosti odločitve sodišča prve stopnje, je zavrnilo. V II. točki izreka je toženi stranki naložilo, da tožniku od denarnega povračila v višini bruto 7.116,57 EUR obračuna in zanj plača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa mu izplača z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2015 dalje, v roku 15 dni, višji zahtevek pa je zavrnilo. V točki III je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati nadomestilo plače v bruto znesku 1.400,00 EUR mesečno, od navedenega nadomestila obračunati in plačati prispevke in davke in mu izplačati neto nadomestilo plače, ki zapade v plačilo vsakega 15. dne v mesecu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne neto plače ter vpisati tožeči stranki delovno dobo v matično evidenco ZPIZ, vse od dneva nezakonite odpovedi do pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, da ga je tožena stranka dolžna prijaviti v vsa socialna razmerja in mu priznati druge pravice iz delovnega razmerja od odpovedi pogodbe o zaposlitvi do pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje ter da mora tožena stranka tožniku priznati delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 1.058,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka in pod izvršbo.

2. Zoper zavrnilni del sodbe (razen zoper zavrnitev tožbenega zahtevka za trajanje delovnega razmerja od dneva odločitve sodišča prve stopnje do dneva pravnomočnosti odločitve sodišča prve stopnje) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku in mu prizna vse pravdne stroške, vključno s pritožbenimi stroški. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo del njegovega tožbenega zahtevka iz naslova denarnega povračila v višini še devetih bruto plač. Tožnik je na podlagi 118. člena ZDR-1 vtoževal denarno povračilo v višini 18-ih plač, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo to denarno povračilo le v višini devetih njegovih plač, kar je glede na uveljavljeno sodno prakso prenizko (opr. št. VIII Ips 114/2012, VIII Ips 137/2012, VIII Ips 98/2012, VIII Ips 48/2011,...), (Pdp 482/2011, Pdp 486/2011,...), saj ni upoštevalo tožnikovih socialnih razmer, premoženjskega stanja in njegovih zaposlitvenih zmožnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo pri višini prisojene odškodnine po 118. členu ZDR upoštevati, da je tožnik po nevzdržnih delovnih razmerah pri toženi stranki in po šokantni nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi huje zbolel in postal nezmožen za vsakršno delo; da je zaradi nizke izobrazbe (končano ima zgolj osnovno šolo) povsem nekonkurenčen na trgu dela in zato nezaposljiv; da je tožniku zaradi težav z nogo onemogočeno opravljanje večine poklicev; da sta toženka in družba A. največja zaposlovalca na področju varovanja v RS, tako da tožnik službe na področju varovanja ne bo dobil; da je neuspešno poskušal iskati zaposlitev pri drugih delodajalcih; da je starejši od 45 let, bolan in nezaposljiv kader; da preživlja ženo in dva mladoletna otroka; da prihaja iz okolice B., kjer je težko dobiti službo v bližnji in širši okolici; da je po odpovedi porušeno tožnikovo duševno stanje in družinski odnosi; da je po odpovedi ostal brez dohodka in da je bil pri toženki zaposlen okoli 10 let. Zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tri mesece in pol trpel hude duševne bolečine, nadaljnje štiri mesece je trpel zmerno hude duševne bolečine, občasne lažje duševne bolečine pa ga bodo spremljale vse življenje. Odpoved je doživljal kot nekaj zelo travmatičnega in je prvič v življenju obiskal psihiatra, ki mu je predpisal veliko močnih antidepresivov, ki jih nikoli pred tem ni užival. Zapadel je v hudo depresijo, čeprav je bil pred tem pozitiven, veder, družaben in zelo družinski človek. Ker ne more več sam preživljati družine, je odvisen od pomoči drugih. Tožnik je povsem duševno zrušen. Tožnik je zaradi nezakonite odpovedi zbolel in je bil nesposoben za delo do 21. 12. 2015. Nadalje navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku v celoti prisoditi denarno nadomestilo od dneva nezakonite odpovedi do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini 1.400,00 EUR na mesec, saj je bil tožnik na bolniškem staležu in je prejemal nadomestilo v višini 80% prejete plače. Meni, da bi mu nadomestilo plače v takšni višini pripadalo, saj ji tožena stranka ni ugovarjala. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovega zahtevka glede nadomestila plače v višini 1.400,00 EUR, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 339. členu ZPP. Tudi pravdni stroški so napačno odmerjeni, saj bi mu pripadala nagrada za vse pripravljalne vloge po 300 točk, povrnitev potnih stroškov pooblaščenca za relacijo C. - D., pa tudi povrnitev stroškov parkirnine za pooblaščenca in tožnika v skupnem znesku 10,00 EUR. Tožnikov pooblaščenec je moral hoditi na naroke praktično zastonj, saj mu je bila priznana nagrada za narok v tako nizki višini, da ni imel kritih niti potnih stroškov. Ni res, da bi si tožnik lahko izbral drugega odvetnika iz območja naslovnega sodišča, saj je tožnikov pooblaščenec edini v Sloveniji specializiran za delovnopravno problematiko družbe A. in toženke, saj proti njej vodi kot pooblaščenec izkoriščanih delavcev številne postopke iz različnih pravnih temeljev. Tako le on razpolaga z zadostnim znanjem in informacijami, da lahko tožnika ustrezno zastopa. Pooblaščenec z lokalnimi vplivi na E. ni obremenjen in ima moralni pogum, da se zaradi varstva pravic delavcev zoperstavi samovoljnemu ravnanju toženke. Priznati bi mu bilo treba tudi stroške kratkih dopisov (4 x 200 točk), stroške pribave izpiskov iz AJPES (100 točk), stroške izpolnjevanja formularjev za tožnika (ZST-1, pooblastilo, …) 50 točk, stroške za poizvedbe (100 točk) in stroške za pregled zadeve (50 točk). Poleg tega sodišče prve stopnje tudi ni odmerilo stroškov za priče, ki so jih priglasile v tem postopku. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika oz. podredno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma, da v primeru potrditve sodbe sodišče prve stopnje odloči o stroških postopka, tako da tožniku prizna kilometrino za opravljenih 137 km brez stroškov parkiranja. Navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka že marca 2015 seznanjena, da bodo dela na objektu končana do začetka junija 2015, pri čemer glede tega dejstva sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedi direktorja tožene stranke, da je za zaključek del izvedel šele 22. 4. 2015 iz medijev. Napačna je tudi ugotovitev, da bi lahko tožena stranka tožnika razporedila na prosto delovno mesto namesto drugega delavca, F.F.. Ta je bil najprej zaposlen za določen čas, ker pa je tožena stranka ugotovila, da za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bilo razlogov, mu je obstoječo pogodbo o zaposlitvi za določen čas „podaljšala“ v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. To pa ne predstavlja novo sklenjenega delovnega razmerja. Poleg tega je tožnik delo na delovnem mestu „G.“ opravljal še do 5. 6. 2015, torej cel mesec po podaljšanju pogodbe z F.F. in dva meseca po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s H.H., I.I. In F.F.. Razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov se presojajo ob upoštevanju okoliščin v času, ko je delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ne pa okoliščin, ki so obstajale dva meseca pred prenehanjem potreb po delavcu, pri čemer tožena stranka ni vedela in ni mogla vedeti, da tožnika ne bo mogoče razporediti na druge delovne naloge. Tožena stranka za tožnika ni imela prostega delovnega mesta. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da so imeli delavci premajhno število ur, kar naj bi pomenilo, da bi tožnikov izostanek z dela na delovnem nalogu „G.“ nadomestili ti delavci, ki so imeli premalo ur. Premajhen fond ur so imeli delavci na delovnem nalogu „J.“, to pa je bil razlog, da tožnik ni bil razporejen na ta delovni nalog. Tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku novih delavcev ni zaposlovala. Nesprejemljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, zakaj ob prenehanju delovnega razmerja K.K., L.L. in M.M., zaposlenih za določen čas na delovnem nalogu „J.“, dela ni mogla zagotoviti tožniku. Navedeni delavci so delali pretežno na delovnem nalogu „G.“, ker pa jim tožena stranka ni mogla zagotoviti dela, jim je po 31. 5. 2015 prenehalo delovno razmerje za določen čas. Iz števila ur, ki so ga opravljali ti delavci na delovnem nalogu „J.“, ne izhaja, da bi bilo možno tožniku zagotoviti delo na tem delovnem nalogu. Ob dejstvu, da tožena stranka novih delavcev ni zaposlovala, ni bila dolžna dokazovati, zakaj na posameznih delovnih nalogih, na katerih je določenim delavcem iz drugih razlogov prenehalo delovno razmerje, ni mogla zagotoviti dela tožniku. Ta odločitev je bila stvar organizacije delovnega procesa z razpoložljivimi delavci pri toženi stranki, v to pa se sodišče prve stopnje ni pristojno spuščati. Ker je tožena stranka dokazala utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Pri izbiri delavcev, katerim je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni ravnala diskriminatorno niti ni zlorabila instituta te redne odpovedi. V postopku ni bilo ugotovljeno, da je tožena stranka z novo zaposlenimi delavci (ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi dva meseca pred prenehanjem dela na delovnem nalogu „G.“) nadomestila dela tožnika, niti da bi imela ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku na razpolago drugo ustrezno delo. Napačno je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo kilometrino za prihod na obravnave (400 km) in parkirnino, saj je tožnik pristopil samo na narok dne 18. 11. 2015. Razdalja med krajem tožnikovega stalnega prebivališča in sodiščem znaša le 137 km v obe smeri in ne 400 km, poleg tega pa je sodišče tožniku priznalo 145,00 EUR stroškov parkiranja, ki mu v takšni višini niso mogli nastati. Priglaša pritožbene stroške.

4. Obe stranki sta podali odgovora na pritožbo, v katerih predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne in v izpodbijanem delu potrdi prvostopenjsko sodbo. Obe stranki priglašata tudi stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožbi pa se nanje le pavšalno sklicujeta. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pa je sodišče prve stopnje tudi (razen delno v odločitvi o stroških postopka) pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „varnostnik“ (A1), pri čemer je iz II. člena te pogodbe razvidno, da bo delo opravljal v prostorih družbe, naročnika storitev, lahko pa tudi na področju celotne RS v skladu z delovnimi potrebami in plani delodajalca. To pogodbo o zaposlitvi je tožena stranka tožniku odpovedala iz poslovnih razlogov dne 15. 5. 2015 (A2) na podlagi 1. alineje 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1; Ur. l. RS, št. 21/2013) z obrazložitvijo, da ima tožena stranka za fizično varovanje premoženja na varovanem objektu „G.“ z naročnikom sklenjeno pogodbo o izvajanju fizičnega varovanja do vključno 5. 6. 2015. Zaradi prenehanja varovanja tega objekta, ki je trajne narave, pa se bo zmanjšal obseg fizičnega varovanja pri toženi stranki, zato bo prenehala potreba po delu delavcev, ki delajo na navedenem objektu, med njimi tudi tožnika.

8. V zvezi z opravljanjem dela na delovnem nalogu „G.“ je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je na tem objektu delalo poleg tožnika še 9 delavcev, od katerih so imeli štirje delavci sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, šest delavcev pa za nedoločen čas. Ugotovljeno je bilo, da tožena stranka štirih delavcev, ki so imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, po izteku teh pogodb ni ponovno zaposlila. Trem delavcem, ki so imeli sklenjene pogodbe za nedoločen čas (med njimi je bil tudi tožnik), je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, eden je dobil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, dva od njih pa sta ostala v delovnem razmerju pri toženi stranki, saj sta uživala posebno varstvo pred odpovedjo (114. člen ZDR-1, 116. člen ZDR-1).

9. Ker v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi ni bilo določeno, da je kraj opravljanja dela tožnika le varovanje objekta „G.“ (kraj opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi je bil opredeljen v II. členu te pogodbe z vsebino, kot je opisana zgoraj), je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo, ali je imela tožena stranka možnost tožniku omogočiti delo na drugem delovnem nalogu. Pri tem je po zaključku pritožbenega sodišča zavzelo pravilno stališče, da je treba ugotavljati proste delovne naloge, kamor bi bil lahko tožnik napoten na delo, glede na čas, ko je tožena stranka že vedela, da bo prenehala potreba po varovanju objekta „G.“. Ker je bil med toženo stranko in naročnikom fizičnega varovanja tega objekta že v začetku marca 2015 sklenjen aneks št. 3 k pogodbi št. ... (B6), v katerem je bilo navedeno, da se veljavnost pogodbe o fizičnem varovanju podaljša do 3. 6. 2015, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila tožena stranka že s sklenitvijo tega aneksa seznanjena, da bo potreba po varovanju tega objekta (in s tem tudi potreba po delu delavcev, ki so ta objekt varovali) prenehala v začetku junija 2015. V zvezi s tem ugotovljenim dejstvom se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na to, da je šele iz medijev (22. 4. 2015) izvedela, da bodo dela na objektu „G.“ (in s tem potreba po varovanju tega objekta) zaključena v juniju 2015. Kljub temu, da je bilo k pogodbi o izvajanju fizičnega varovanja objekta „G.“ sklenjenih več aneksov o podaljšanju izvajanja fizičnega varovanja za določeno časovno obdobje, pa je tožena stranka kot sklenitelj aneksov morala predvidevati, da bo izvajanje fizičnega varovanja objekta prenehalo z dnem, ki je bil v teh aneksih naveden. Ker je bil torej zadnji, tretji aneks sklenjen v začetku marca 2015, je tožena stranka že takrat vedela, da bo v začetku junija 2015 (ko bo prenehala potreba po fizičnem varovanju objekta) prenehala tudi potreba po delu delavcev, ki so ta objekt varovali. To pa pomeni, da bi morala tožena stranka v tem obdobju ugotoviti, če obstoji možnost zaposlitve tožnika za delo na drugih delovnih nalogih in kolikor bi takšna možnost obstajala, tožnika na delo na te delovne naloge tudi razporediti.

10. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka že v začetku marca 2015 vedela, da bo prenehala potreba po delu tožnika, pa sicer glede na zatrjevanje tožene stranke, da je za prenehanje varovanja objekta „G.“ izvedela šele 22. 4. 2015 niti ni odločilnega pomena. Tožniku je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 15. 5. 2015, dne 8. 5. 2015 (torej le teden dni, preden je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in približno 14 dni od takrat, ko naj bi iz medijev izvedela za zaključek izvajanja fizičnega varovanja objekta) pa je z F.F. sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, čeprav bi lahko dela, v zvezi s katerimi je F.F. sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, opravljal tudi tožnik. Ker torej iz dokaznega postopka izhaja, da delo tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ni postalo nepotrebno (saj bi tožnik lahko nadaljeval z delom, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas F.F.), tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

11. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da pri F.F. ni šlo sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, temveč le za „podaljšanje“ te pogodbe. Veljavna delovnopravna zakonodaja pojma „podaljšanja“ pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ne pozna. Če delavec po izteku pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, sklene z delodajalcem pogodbo za nedoločen čas, gre za novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki je z materialnopravnega vidika enakovredna pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas, ki bi jo delavec in delodajalec sklenila prvič. Obe pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas sta sklenjeni zato, ker pri delodajalcu obstaja potreba po delu (za katerega sta sklenjeni ti pogodbi o zaposlitvi) za nedoločen čas. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je imel F.F. s toženo stranko najprej sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas (od 1. 4. 2015 do 7. 5. 2015), nato pa je z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Dejstvo, da je med F.F. in toženo stranko najprej prišlo do sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, po izteku te pogodbe pa še do sklenitve pogodbe za nedoločen čas, torej na ugotovitev, da je še vedno obstajala potreba po delu tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi, nima odločilnega vpliva. Kot je bilo že ugotovljeno, bi lahko tožena stranka tožnika napotila na delo po delovnem nalogu, v zvezi s katerim je sklenila pogodbo o zaposlitvi z F.F.. Prav tako tudi razlog, zaradi katerega je tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z F.F. (ker naj bi bila pogodba o zaposlitvi, ki je bila z njim sklenjena za določen čas, sklenjena v nasprotju z veljavnimi predpisi), nima nikakršnega vpliva na ugotovitev, da potreba po tožnikovem delu ni prenehala. Po zaključku pritožbenega sodišča prav tako ni bistveno, da je tožnik delo na objektu „G.“ opravljal tudi v času odpovednega roka, saj se, kot pravilno opozarja tudi tožena stranka v pritožbi, obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi presoja glede na čas podaje te odpovedi. Dejstvo, da delavec v času odpovednega roka opravlja delo, na obstoj utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nima odločilnega vpliva. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da bi lahko tožena stranka tožnika 8. 5. 2015 (takrat je sklenil F.F. pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas) napotila na delo na delovni nalog, v zvezi s katerim je bila z F.F. sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, z F.F. (ali z drugim delavcem) pa bi sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi varovanja objekta „G.“ (torej do 3. 5. 2015). S takšnim ravnanjem tožene stranke bi tožnik ohranil zaposlitev na nedoločen čas, kar bi bilo v skladu z določbami ZDR-1 (saj je potreba po njegovem delu pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi še obstajala).

12. Ker je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz zgoraj navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče do preostalih pritožbenih navedb tožene stranke, s katerimi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne opredeljuje, saj te ne vplivajo na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 360. člena ZPP).

13. V posledici nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje glede na tožnikov predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 ugotavljalo utemeljenost preostalega dela tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na datum prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi, na denarno povračilo po 118. členu ZDR-1, na priznanje pravic iz te pogodbe za obdobje do dneva sodne razveze.

14. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o pripadajočem nadomestilu plače za obdobje do dneva sodne razveze (sodišče prve stopnje je pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem izdaje izpodbijane sodbe tj. 18.11. 2015) utemeljeno upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik od 18. 5. 2015 dalje v bolniškem staležu, da mu je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi pripadal 38 dnevni odpovedni rok, da skladno z določbo 3. odstavka 116. člena ZDR-1 tožniku na dan sojenja delovno razmerje še ni prenehalo in da je tožnik v času odsotnosti z dela prejemal nadomestilo plače na podlagi 8. odstavka 137. člena ZDR-1. Na podlagi te ugotovitve je pravilno zavrnilo njegov zahtevek po plačilu nadomestila plače v bruto znesku 1.400,00 EUR, obračunu in plačilu davkov in prispevkov, plačilu neto nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vpisu delovne dobe v matično evidenco ZPIZ in prijavi v vsa socialna razmerja ter priznanju drugih pravic iz delovnega razmerja. Ker je tožnik v tem obdobju prejemal nadomestilo plače, saj je pri toženi stranki še v delovnem razmerju, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik upravičen do nadomestila plače od dneva nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do dneva izdaje sodbe.

15. Sodišče prve stopnje je nadalje utemeljeno zaključilo, da je tožnik zaradi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi kriterijev iz 2. odstavka 118. člena ZDR-1 upravičen do denarnega povračila v višini njegovih devetih bruto plač. Pri tej svoji odločitvi je pravilno upoštevalo dejstvo, da je tožnik star 45 let in po poklicu zidar, kar kaže na možnost njegove nadaljnje zaposlitve ali kot zidar ali kot varnostnik. Upoštevalo je tudi, da je bil pri toženi stranki zaposlen dobrih 7 let in da je prišlo do nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zato, ker si tožena stranka ni dovolj prizadevala, da bi tožniku našla delo na drugem delovnem nalogu (čeprav je to delo obstajalo). Ker je poleg tega upoštevalo tudi, da so tožnikove možnosti za novo zaposlitev zmanjšane zaradi njegovih zdravstvenih težav, do katerih je prišlo po izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa tudi bolečin v nogi, je tudi po stališču pritožbenega sodišča denarno povračilo v višini osmih njegovih bruto plač primerno oziroma ustrezno. V zvezi s tem se tožnik neutemeljeno sklicuje na določene odločitve Vrhovnega sodišča RS oz. VDSS, saj so bile te sprejete na podlagi prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi te odločitve glede na okoliščine, ki so bile podlaga za njihov sprejem, ne odstopajo bistveno od višine prisojenega denarnega povračila, ki ga je ob zgoraj omenjenih kriterijih iz 2. odstavka 118. člena ZDR-1 tožniku prisodilo sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu. Ker predstavlja denarno povračilo po 118. členu ZDR odmeno za ocenjeno bodočo škodo za čas po sodni razvezi (ker delavec k delodajalcu ni reintegriran), ni podlage za zvišanje tega denarnega povračila iz razloga različnih duševnih bolečin, ki jih v pritožbi obsežno navaja in opisuje tožnik.

16. Tožnik pa v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je napačno odločilo o pravdnih stroških in da bi mu moralo povrniti vse njegove priglašene pravdne stroške. Na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP ima stranka pravico do povrnitve le tistih stroškov, ki so bili potrebni za pravdo. Iz podatkov iz spisa izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vložil v spis kar 15 pripravljalnih vlog, sodišče prve stopnje pa mu je poleg nagrade za tožbo po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015) utemeljeno priznalo še nagrado za štiri pripravljalne vloge in to svojo odločitev v 21. točki obrazložitve tudi ustrezno pojasnilo. S takšno odločitvijo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj tožnik ni izkazal (tega ni dovolj konkretiziral niti v pritožbi), zakaj navedb iz ostalih pripravljalnih vlog, ki bi bile odločilnega pomena za rešitev tega individualnega delovnega spora, ni mogel navesti v tožbi oz. v štirih pripravljalnih vlogah, za katere mu je sodišče prve stopnje priznalo nagrado. Glede na to, da imata stranki stalno prebivališče oz. sedež v D., kjer je tudi sedež sodišča prve stopnje, ki je odločalo v tem individualnem delovnem sporu, sodišče prve stopnje utemeljeno ni priznalo tožnikovemu pooblaščencu (ki ima sedež v C.) stroškov prihoda na naroke za glavno obravnavo. Stranka ima nedvomno pravico, da za zastopanje pooblasti tudi pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža sodišča in izven kraja prebivališča stranke, vendar stroški, ki jih ima tak pooblaščenec s prihodom na sodišče, ne morejo bremeniti nasprotne stranke. Na tak zaključek ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe tožnika (ki sicer sploh niso izkazane), da je tožnikov pooblaščenec edini v Sloveniji specializiran za delovnopravno problematiko tožene stranke in družbe A., da ni obremenjen z lokalnimi vplivi in da ima moralni pogum zoperstaviti se samovoljnemu ravnanju tožene stranke zaradi varstva pravic delavcev.

17. Je pa v zvezi z odločitvijo o stroških postopka utemeljena pritožba tožene stranke. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je tožnik upravičen do kilometrine za prihod na naroke za glavno obravnavo za skupno 400 kilometrov in do parkirnine v višini 145,00 EUR. Dejansko je tožnik pristopil le na en narok za glavno obravnavo in sicer 18. 11. 2015, zato mu pripada kilometrina le za 137 km v obe smeri, kar je 50,69 EUR in stroški parkiranja v višini 5,00 EUR, kolikor je v stroškovniku priglašen strošek parkiranja za en narok. Tako da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške v znesku 918,20 EUR in ne 1.058,88 EUR kot je odločilo sodišče prve stopnje. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče skladno z določbo 5. alineje 1. odstavka 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo v odločitvi o stroških postopka spremenilo tako, da je dosojeni znesek znižalo na 918,20 EUR.

18. Ker razen v zvezi z odločitvijo o stroških postopka niso bili podani niti s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem pritožbo tožene stranke, v celoti pa pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, tožeča stranka pa s pritožbo ni uspela in ker odgovora na pritožbo nista pripomogla k rešitvi tega individualnega delovnega spora, pri čemer glede na peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) tožena stranka kot delodajalec sama nosi svoje stroške postopka v tem sporu, ki se nanaša na obstoj delovnega razmerja tožnika, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP, 155. člen ZPP).