Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbo delno zavrglo, kar pomeni, da je odločitev v korist tožene stranke. Slednja zato nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper to odločitev.

Vprašanje pravnega interesa ugotovitvene tožbe je sicer res predmet predhodnega preizkusa tožbe, sodišče prve stopnje pa se lahko do tega opredeli tudi kasneje v postopku, in če se izkaže, da pravni interes ni podan, tožbo zavrže.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrže. II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke v delu, ki glasi: "Ugotovi se, da je odstop tožene stranke od najemne pogodbe z dne 15. 7. 2019, najemne pogodbe z dne 27. 9. 2019 in pogodbe o najemu parkirnega prostora z dne 30. 9. 2019, ki ga je tožena stranka podala tožeči stranki dne 24. 12. 2021, nezakonit in ne ustvarja pravnih učinkov."

2. Zoper ta sklep vlagata pravočasni pritožbi obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na pritožbeni razlog kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga razveljavitev sklepa ter naj sodišče odloči o celotnem postavljenem tožbenem zahtevku. Zatrjuje, da ima pravni interes tako na ugotovitev obstoja najemnega razmerja, kot tudi na ugotovitev nezakonitosti odpovedi ali odstopa od najemne pogodbe. Zahtevki na nezakonitost odpovedi pogodb (enako mora veljati tudi za odstop od pogodbe), so v sodni praksi pogosti in sodišča doslej tožb, v katerih so postavljeni tovrstni zahtevki, niso zavračala. Ne drži, da je postavljen zahtevek le na ugotovitev enostranskega dejanja najemodajalca, postavljen je pravilno, z njim se zahteva ugotovitev, da odstop od pogodbe kot enostransko oblikovalno upravičenje ni bil zakonit, zato bi ga bilo potrebno dopustiti. Pravica do odstopa od pogodbe je oblikovalna pravica, torej enostransko oblikovalno upravičenje imetnika pravice, ki z enostransko izjavo volje bodisi oblikuje neko pravno razmerje, bodisi neko pravno razmerje zaradi takšne izjave preneha. Ugotovitveni zahtevki, ki merijo na ugotovitev obstoja oblikovalne pravice ali razmerja, ki se je z uveljavljanjem te pravice vzpostavilo ali pa prenehalo, so dopustni in izpolnjujejo pogoje, ki jih mora izpolnjevati oblikovalna tožba. Opozoriti je tudi, da vprašanji veljavnosti oziroma trajanja najemnega razmerja in nezakonitosti odstopa od najemne pogodbe nista istovetni. Predstavljati si je mogoče položaje, ko je odstop od pogodbe nezakonit, vendar v nadaljevanju kljub temu pride do prenehanja najemnega razmerja. Zato je pomembno, da sodišče v postopku ugotovi dejstva in odgovori na vprašanja, ki zadevajo tako vprašanje (ne)zakonitosti odstopa od najemne pogodbe kot tudi trajanje in veljavnost najemne pogodbe, to pa je pomembno zlasti, ker tožena stranka prenehanje najema utemeljuje tudi z drugimi okoliščinami. Stroškov ne priglaša. 4. Pravočasno pritožbo zoper sklep vlaga tožena stranka s trditvijo, da je sklep v celoti nepravilen in nezakonit, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP ter predlaga razveljavitev sklepa. Pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje v smislu, da bi sodišče prve stopnje moralo zavreči tožbo v celoti (torej tudi točko II in posledično točko III tožbenega zahtevka), ker tožeča stranka tudi v tem delu nima pravnega interesa ter se smiselno skozi navedbe celotne pritožbe opredeljuje do nezavrženega dela tožbe. Priglaša stroške in hkrati sodišču priloži dodatne dokazne listine iz vzporedno tekočih gospodarskih zadev med istima strankama. Priglaša stroške.

5. Pritožba tožene stranke ni dovoljena, medtem ko pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Glede pritožbe tožene stranke:

6. Na podlagi četrtega odstavka 343. člena ZPP je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali, če ni vložila napovedi pritožbe, čeprav bi jo v skladu s sedmim odstavkom 323. člena tega zakona morala, ali je umaknila napoved pritožbe, ali je umaknila pritožbo, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo delno zavrglo iz razloga pomanjkanja pravnega interesa tožeče stranke za vložitev ugotovitvene tožbe, ki se nanaša na točko 1 tožbenega petita (izreka) in s tem v zvezi podanimi tožbenimi trditvami.

8. Pravni interes, v danem primeru pritožbeni interes, s strani tožene stranke ni podan. S sklepom je bilo namreč odločeno v korist tožene stranke, pritožba toženi stranki zato ne more prinesti konkretne in neposredne pravne koristi.

9. Pravni interes je predpostavka za dopustnost pravnega sredstva (v našem primeru pritožbe), podan pa je, če bi se izkazalo, da bi toženi stranki pritožba prinesla konkretno in neposredno pravno korist, saj ima pravni interes za pritožbo zgolj tisti, čigar položaj bi se z odločbo sodišča druge stopnje izboljšal.1

10. Sodišče prve stopnje je tožbo delno zavrglo, kar pomeni, da je odločitev v korist tožene stranke. Slednja zato nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper to odločitev.

11. Pritožba sicer ne izpodbija razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo, temveč zelo obširno nasprotuje temu, da sodišče prve stopnje ni zavrglo tožbo v celoti, torej tudi v preostalem, nezavrženem delu. Slednje pa ni bilo predmet odločitve v izpodbijanem sklepu. Pritožba torej izpodbija nekaj, o čemer z izpodbijanim sklepom sploh ni bilo odločeno.

12. Ob vsem povedanem je ugotoviti, da pritožba ni dovoljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrglo skladno z določbo 352. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP in 366. členom ZPP.

Glede pritožbe tožeče stranke:

13. Razlogi odločitve sodišča prve stopnje o delnem zavrženju tožbe temeljijo na dejstvu, da citirana točka 1 tožbenega zahtevka ni stvar tožbenega petita, temveč bo stvar obrazložitve odločbe, s katero bo sodišče prve stopnje odločilo o še postavljenem tožbenem zahtevku na ugotovitev, da konkretne najemne pogodbe še niso prenehale oziroma so še vedno veljavne z vsemi pravicami in obveznostmi, zajetem v točki 2 tožbenega zahtevka.

14. Tožeča stranka nasprotuje delnemu zavrženju tožbe, ki zajema točko 1 tožbenega zahtevka (glej točko 1 te obrazložitve), zavzema se za odločitev o celotnem tožbenem zahtevku, takšnem, kot ga je postavila.

15. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in pravne neučinkovitosti odpovedi med pravdnima strankama sklenjenih najemnih pogodb, ki jo je tožeči stranki dne 24. 12. 2021 podala tožena stranka, ki se nanaša na del, v katerem je bila tožba zavržena, zgolj zahtevek za ugotovitev enostranskega dejanja najemodajalca zaradi odpovedi najemnih pogodb, kar pa je stvar pravnega zaključka sodišča, ki ni vsebovan v izreku sodbe, temveč spada med razloge odločitve, posledično pa ugotovitvena tožba glede tega dela zahtevka ni dopustna, zato jo je sodišče prve stopnje v okviru predhodnega preizkusa tožbe (prvi odstavek 274. člena ZPP), pravilno zavrglo.

16. Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi sodišča prve stopnje (in se nanje sklicuje v izogib nepotrebnemu ponavljanju), da zavrženi del tožbenega zahtevka, ki ga tožeča stranka vtožuje s točko 1 tožbenega petita vložene tožbe, ni in ne more biti predmet zahtevka kot takega, temveč je to stvar (ne)utemeljenosti v točki 2 izreka postavljenega tožbenega zahtevka2 tožbe, ki glasi na ugotovitev veljavnosti najemnih razmerij po sklenjenih najemnih pogodbah. Vprašanje nezakonite odpovedi z dne 24. 12. 2021 oziroma pravne neučinkovitosti te odpovedi je torej del dejanskih trditev, od presoje katerih bo odvisna tudi meritorna odločitev o glavni stvari in kar bo predmet obrazložitve v končni odločbi, ki jo bo sprejelo sodišče prve stopnje. Vprašanje podane odpovedi z dne 24. 12. 2021 je namreč, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, stvar pravnega zaključka sodišča, ki spada v obrazložitev, ne pa v izrek odločbe. Navedena listina je kvečjemu predpostavka za vprašanje dopustnosti vložitve ugotovitvene tožbe z zahtevkom, kot izhaja iz točke 2 tožbe. Po prvem odstavku 181. člena ZPP se lahko z ugotovitveno tožbo zahteva le ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, pri čemer mora stranka, ki takšno tožbo vloži, v njej izkazati tudi pravni interes, izkazati torej mora kakšno pravno korist ima od vložitve ugotovitvene tožbe (drugi odstavek 181. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa podalo razloge o tem, zakaj ima tožeča stranka pravni interes za preostali del tožbenega zahtevka, o čemer sicer z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno (predmet odločitve je zgolj zavrženje tožbe v delu, ki zajema točko 1. postavljenega tožbenega zahtevka). Sodišču druge stopnje se v tej posledici ni bilo potrebno opredeljevati do tega vprašanja. Slednje bo namreč predmet obrazložitve v končni odločitvi, v kateri se bo moralo sodišče prve stopnje določno opredeliti tudi do vprašanja pravnega interesa vložene ugotovitvene tožbe glede preostalega dela zahtevka, torej zahtevka, ki ni bil predmet odločitve z izpodbijanim sklepom. Vprašanje pravnega interesa ugotovitvene tožbe je sicer res predmet predhodnega preizkusa tožbe, sodišče prve stopnje pa se lahko do tega opredeli tudi kasneje v postopku, in če se izkaže, da pravni interes ni podan, tožbo zavrže. 17. S tem je bilo odgovorjeno na vsa pritožbena izvajanja, ki so odločilnega pomena v tem postopku, pri čemer se v smislu prvega odstavka 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP sodišče druge stopnje do vseh ostalih pritožbenih naziranj ni opredeljevalo.

18. Pritožbena graja, da je zahtevek pravilno postavljen, ker se z njim zahteva ugotovitev, da odstop od pogodbe kot enostransko oblikovalno upravičenje ni bil zakonit, ni utemeljena. Res je, kot trdi pritožba, da gre za enostransko dejanje najemodajalca zaradi odpovedi najemne pogodbe, ki pa je zgolj predpostavka vprašanja (ne)zakonitosti odstopa od najemne pogodbe oziroma veljavnosti najemne pogodbe, zato bo vprašanje enostranskega dejanja najemodajalca, vprašanje ugotavljanja (ne)utemeljenosti tovrstno postavljenega nezavrženega ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka tožbe, do katerega se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti v obrazložitvi končne odločbe in bo predstavljal vprašanje (ne)izpolnjenih predpostavk za (ne)utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka.

19. Glede na navedeno in ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

20. Tožeča stranka je s svojo pritožbo v celoti propadla, prav tako tudi tožena stranka, zato sta dolžni sami kriti, vsaka svoje stroške, ki so jima v pritožbenem postopku nastali (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 J. Zobec in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, komentar k 343. členu ZPP, stran 351-352. 2 2.) Ugotovi se, da najemno razmerje po najemni pogodbi z dne 15. 7. 2019, najemni pogodbi z dne 27. 9. 2019 in pogodbi o najemu parkirnega prostora z dne 30. 9. 2019 med pogodbenima strankama niso prenehala in so te najemne pogodbe še zmeraj veljavne in še trajajo z vsemi pravicami in obveznostmi, kot izhaja iz teh najemnih pogodb.