Jedro

V upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Navedeno pomeni, da so navedbe v zvezi z obveznostjo preživljanja mladoletnega otroka in žene nedovoljena dejstva, ki jih sodišče ob ugotovitvi, da bi jih tožnik lahko uveljavljal že pred izdajo izpodbijane odločbe, saj je bil k temu pozvan z dopisom organa, ne more upoštevati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da je tožnik dolžan v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe vrniti prejeto brezplačno pravno pomoč v višini 281,33 EUR. V obrazložitvi je navedla, da je bila tožniku z odločbo Bpp 609/2012 z dne 22. 11. 2012 odobrena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v delovnem sporu zoper podjetje A. d.o.o. - v stečaju in B. zaradi plačila odškodnine. Upravičenec v tem sporu ni uspel zoper prvo toženo stranko, zoper drugo toženo pa je bila zadeva odstopljena na Okrajno sodišče v Ljubljani, kjer je imel upravičenec tudi dodeljeno brezplačno pravno pomoč. Svojo odločitev je oprla na 49. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Ugotovila je, da je bil prosilec v času odločanja samska oseba, brezposeln, štiri leta kasneje pa je zaposlen in je v mesecih oktober, november in december 2016 prejel skupno 2177,92 EUR neto plače, torej povprečno 725,97 EUR na mesec. O ugotovitvah je bil obveščen z dopisom z dne 18. 1. 2017, na katere ni imel pripomb. Ker je bilo ugotovljeno, da prosilec sedaj ima dohodke, ki mesečno presegajo višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, je zaključila, da je dolžan povrniti Republiki Sloveniji znesek v višini 281,33 EUR.

2. Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijana odločba ni pravilna iz vseh razlogov, navedenih v Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1). Tožnik je namreč slabšega premoženjskega stanja in še vedno upravičen do brezplačne pravne pomoči, saj preživlja družino kot edina zaposlena oseba. Živi v podnajemniškem stanovanju, je delovni invalid. Sedaj je izven osnovnega poklica, to je delavec v gradbeništvu, in sicer v pekarski dejavnosti, kjer so težki delovni pogoji ter nizke plače. Priznan mu je bil otroški dodatek v višini 97,73 EUR mesečno. Je oče otroka A.A., rojena dne ... 2. 2011, preživlja pa tudi brezposelno ženo B.B. Premoženjsko stanje tožnika je zelo slabo in se v zadnjih letih ni izboljšalo. Predlaga razpis ustne glavne obravnave, na kateri naj se zasliši tožnika in izvede vse predlagane dokaze. Prilaga odločbo Centra za socialno delo Kranj, rojstna lista A.A. in B.B. ter poročni list. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter predlaga oprostitev plačila sodnih taks.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih razlogih v izpodbijani odločbi, v zvezi z navedbo tožnika, da mora preživljati ženo in otroka, pa navaja, da je tožnik v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči napisal, da je samski, čeprav je iz letnice rojstva otroka razvidno, da je ob vložitvi prošnje dne 16. 10. 2012 že imel otroka in ženo, ki pa očitno živita v tujini, saj iz podatkov upravne enote izhaja, da v Sloveniji živi sam. Ker je tožnik ob vložitvi prošnje očitno navedel neresnične podatke o svojem statusu, tudi zaradi navajanja neresničnih podatkov ni upravičen do brezplačne pravne pomoči. Tožnik je o svojem statusu molčal vse do izdaje izpodbijane odločbe, čeprav je imel možnost, da se izjasni. Predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik dolžan vrniti dodeljeno brezplačno pravno pomoč.

6. Ob ponovnem ugotavljanju tožnikovega premoženjskega stanja na podlagi 49. člena ZBPP je toženka upoštevala, da je tožnik samska oseba. Z dopisom z dne 18. 1. 2017 je tožniku predložila svoje ugotovitve v zvezi z njegovim premoženjskim stanjem, iz katerega izhaja tudi, da upošteva njegov status samske osebe, kot je navedel v prošnji za brezplačno pravno pomoč 16. 10. 2012 in mesečni dohodek, kot ga dobiva kot zaposlena oseba. Na ugotovitve toženke tožnik, čeprav je imel možnost in je bil k temu pozvan, ni odgovoril, zato je toženka pri izdaji izpodbijane odločbe, v zvezi z materialnim položajem tožnika, upoštevala, da je tožnik še vedno enakega statusa kot je bil ob podaji prošnje, pri čemer je ugotovila, da sedanji prihodki presegajo višino dveh ugotovljenih zneskov minimalnega dohodka, kar posledično pomeni, da je podano premoženjsko stanje, ki toženko upravičuje, da po 49. členu ZBPP zahteva izplačane stroške dodeljene Bpp.

7. V tožbi tožnik uveljavlja, da je slabšega premoženjskega stanja in je še vedno upravičen do brezplačne pravne pomoči, ker preživlja mladoletnega otroka in brezposelno ženo. Na podlagi 3. odstavka 20. člena ZUS-1 v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Navedeno pomeni, da so navedbe v zvezi z obveznostjo preživljanja mladoletnega otroka in žene nedovoljena dejstva, ki jih sodišče ob ugotovitvi, da bi jih tožnik lahko uveljavljal že pred izdajo izpodbijane odločbe, saj je bil k temu pozvan z dopisom z dne 18. 1. 2017, ne more upoštevati.

8. Tožnik pa v tožbi tudi ni opravičil navajanja spornih dejstev in predložitev dokazov šele v tožbi, kot bi moral, da bi jih sodišče lahko glede na 52. člen ZUS-1 lahko upoštevalo v okviru relevantnega dejanskega stanja. Navedena določba tožniku omogoča, da navede tudi novo dejstvo kot tožbeno novoto, kolikor v tožbi utemelji, zakaj tega dejstva ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Sodišče zato navedenega dejstva glede na določila ZUS-1 ne more upoštevati kot relevantnega in posledično zato tudi ni razpisalo glavne obravnave, na kateri bi izvedlo predlagane nove dokaze, saj je ocenilo, da je toženka odločila na podlagi popolnega in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, na pravilno in ugotovljeno dejansko stanje pa uporabila tudi pravilne materialne določbe.

9. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

10. Sodišče ni odločalo o predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks, ker obravnavana tožba ni podvržena plačilu sodne takse.