Jedro

Ker se stvarna služnost lahko priposestvuje le s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju, se je sodišče prve stopnje utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem potrebnosti (nujnosti) predmetne poti, kajti odgovor na navedeno vprašanje pojasnjuje tako dejansko izvrševanje (konkretno za vse potrebe stanovanjske hiše) kot tudi njegov obseg.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj stvarne služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili po zahodnem delu parcele toženk št. 941 k.o. K. v korist parcele tožnikov št. 940 k.o. K. po asfaltirani vozni poti, ki teče od javne poti na parceli št. 1002 k.o. N. na J v smeri proti S in zahodno od gospodarskega poslopja stoječega na vzhodnem delu služeče parcele 941 k.o. K. ter naravnost do obstoječega uvoza na parcelo št. 940 k.o. K. v območju severnega dela meje med parcelama. Tožbeni zahtevek za odreditev vknjižbe navedene služnostne pravice hoje in vožnje je sodišče prve stopnje zavrnilo, toženi stranki pa naložilo, da tožeči povrne njene pravdne stroške v znesku 1.749,74 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta tožnika uveljavljano služnostno pravico hoje in voženj s pravnimi predniki priposestvovala na podlagi uporabe sporne poti za prevoze do njune nepremičnine že pred letom 1993 (ko je bila služeča nepremičnina vrnjena tožencem v denacionalizacijskem postopku) v dvajsetletni priposestvovalni dobi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi meni, da se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem potrebnosti predmetne poti, s tem pa prekoračilo tožbeni zahtevek, saj tožnika nujnosti ne zatrjujeta. Meni tudi, da je sodba nerazumljiva in ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, je niti preizkusiti ni mogoče. To velja še posebej glede dolžine priposestvovalne dobe. Obstaja pa tudi nasprotje med izpovedbo priče D.L. in razlogi sodbe, podana pa je tudi kontradiktornost izreka sodbe, kjer je zapisano, da služnost poteka po zahodnem delu parcele tožene stranke, čeprav je iz listin razvidno, da bi to bilo lahko samo na vzhodnem delu, kjer poteka asfaltna cesta. Opozarja, da je tožena stranka uveljavljala prekarij, ki sta ga potrdili tudi zaslišani priči M. Š. in R. K., dokazno breme za neobstoj prekarija pa je na tožeči stranki. Pri tem glede tega razlogi sodbe niso prepričljivi. Poleg tega se je pri navedenem sodišče spuščalo v vprašanje uporabe sporne poti s strani B. in Z., kar pa za predmetno pravdo sploh ni relevantno. Opozarja tudi na neskladje med sodbenimi razlogi in dejstvi, izhajajočimi iz listin, še posebej glede pravice uporabe nepremičnine tožencev, pri čemer iz denacionalizacijske odločbe z dne 12.7.1993 jasno izhaja, da je šlo pri nepremičnini tožencev za družbeno lastnino v uporabi Občine ..., ki je bila upravljavec in razpolagalec navedenega premoženja. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede funkcionalnega zemljišča, ki naj bi ga imeli v najemu najemniki, kar pa ne drži. Sicer pa sodišče funkcionalnega zemljišča sploh ni ugotavljalo. Poleg tega najemnik nepremičnine ne more prepovedati uporabe poti nekomu tretjemu; to stori lahko le lastnik. Kot bistveno za to pravdo pa se tožena stranka ponovno sklicuje na dejstvo, da bi sodišče moralo natančno ugotoviti, od kdaj do kdaj se je sporna pot uporabljala za peš hojo in od kdaj do kdaj za vožnje, pri čemer še posebej opozarja na določbo 55. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Pri tem opozarja, da je bila Občina ... družbena pravna oseba, ki je imela v upravljanju parcelo št. 941 k.o. K. od leta 1962 do leta 1993 – to sploh ni sporno. Opozarja tudi na nenatančnosti ter brezpredmetno in pravno neupoštevno notarsko overjeno izjavo D. L., glede na to, da je bil naveden zaslišan kot priča. Graja tudi stroškovno odločitev, za katero meni, da je pomanjkljiva in ne omogoča ustrezne preveritve.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je v obravnavani pravdni zadevi sodišče prve stopnje vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane, niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP. Res je sicer napačna opredelitev, da stvarna služnost poti za hojo in vožnjo poteka po zahodnem delu parcele toženk, saj le-ta poteka po severovzhodnem delu, vendar navedeno glede na vris asfaltne vozne poti v katastrski načrt za parcelo št. 941. k.o. K. ni odločilnega pomena, sploh ko vsi ostali opisani podatki povsem jasno držijo. Ne držijo niti pritožbeni očitki, da se sodišče glede dolžine priposestvovalne dobe ni opredelilo, saj je jasno povedalo, da je uporabna dvajsetletna priposestvovalna doba, ki je začela teči že pred uveljavitvijo ZTLR (leta 1980) v času, ko so se uporabljala pravna pravila Obče državljanskega zakonika (ODZ), dvajsetletna priposestvovalna doba pa je bila določena z načelnim pravnim mnenjem VS FLRJ iz leta 1961. Tudi ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni ugotavljalo, ali se je pot uporabljala za hojo ali za vožnje. Povsem jasno je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pravni prednik tožnik D. L. uporabljal sporno pot za prevoze za potrebe svoje nepremičnine že v času veljave ODZ ter priposestvoval služnostno pravico za vožnje že pred letom 1993, ko je bila služeča nepremičnina vrnjena toženkam v denacionalizacijskem postopku. Služnost voženj pa obsega tudi služnost hoje (pešpoti), kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe.

Ker se stvarna služnost lahko priposestvuje le s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju, se je sodišče prve stopnje utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem potrebnosti (nujnosti) predmetne poti, kajti odgovor na navedeno vprašanje pojasnjuje tako dejansko izvrševanje (konkretno za vse potrebe stanovanjske hiše) kot tudi njegov obseg. Pri tem pa ni brezpredmeten niti vris poti v katastrski načrt, niti uporaba poti s strani drugih uporabnikov (B. in Z.), saj navedeno jasno kaže na obseg dejanskega izvrševanja služnosti.

Napačno je tudi stališče toženk glede uporabe 55. člena ZTLR, po katerem se stvarna služnost ne more priposestvovati na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi (primerjaj glede tega sodbo VS II Ips 34/2000 z dne 20.9.2000). Pri tem je napačno stališče toženk, da bi tožeča stranka morala dokazati, da stvarne služnosti ni mogla priposestvovati, saj gre za negativno dejstvo in je zato dokazno breme na toženi stranki, pri čemer tožena stranka tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni uspela dokazati, da je bila služeča nepremičnina družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi. Držijo sicer pritožbene trditve, da je bila sporna nepremičnina družbena lastnina v upravljanju Občine ..., vendar to še ne pomeni, da je šlo za družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi. To velja sploh upoštevajoč razliko med priposestvovanjem stvari v družbeni lastnini, ki je bilo izključeno (29. člen ZTLR) in pridobivanjem stvarnih pravic na družbeni lastnini, ki ni bilo izključeno, ravno obratno. Ker pri sporni nepremičnini ni šlo za materialni pogoj za delo delavcev in drugih delovnih ljudi v družbeni pravni osebi, oziroma materialno osnovo uresničevanja funkcije v družbeni pravni osebi (tako opredeljen pojem družbenega sredstva v družbeni pravni osebi izraža načelo pripadnosti tega sredstva v upravljanje določeni družbeni pravni osebi), je mogoč jasen zaključek, da tožena stranka ni dokazala, da bi bila služeča nepremičnina družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi (Občina ... je imela pravico upravljanja, ne pa pravico uporabe). Za izključeno možnost priposestvovanja stvarne služnosti ni zadoščalo, da je bila nepremičnina družbena lastnina v uporabi družbene pravne osebe, temveč je bilo potrebno, da je bila služeča nepremičnina družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi. Ostale pritožbene trditve pa se ne nanašajo na odločilne okoliščine, zato nanje pritožbeno sodišče ne odgovarja.

Neutemeljena je tudi graja stroškovne odločitve, saj je sodišče prve stopnje pravdne stroške tožeče stranke odmerilo, upoštevajoč načela potrebnosti in dejanskih stroškov, pri čemer pritožbeno sodišče soglaša tudi z uporabo 3. odstavka 154. člena ZPP v obravnavani zadevi, v posledici česar se pritožbene trditve glede stroškovne odločitve pokažejo kot povsem neutemeljene. To velja še posebej upoštevajoč stroškovnik v spisu (list. št. 48).

Izpodbijana sodba je tako pravilna v pravnem in dejanskem pogledu in je pritožbene trditve prav v ničemer ne omajajo. Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.