Jedro

Toženka bi morala pri odločanju uporabiti peti odstavek 17. člena ZOdv, ki je veljal v času odločanja o priglašenih stroških, torej materialni predpis, ki je veljal na dan izdaje izpodbijanega sklepa. Bistven je le čas odločanja toženke, saj takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov nasprotni stranki, in ne morebiti čas, ko odvetnik priglasi stroške pristojni službi za brezplačno pravno pomoč ali morebiti čas oprave odvetniške storitve. Izpodbijani sklep je bil izdan 17. 5. 2023, torej po začetku veljave nove ureditve, zato je toženka v tem delu izpodbijanega sklepa napačno uporabila materialno pravo.

Glede ostalih 14 sestankov, ki jih toženka ni priznala, tožnik povsem pavšalno ugovarja tej odločitvi in v tožbi z ničemer ne pojasni, zakaj so bili ti sestanki potrebni za zastopanje upravičenca do BPP. Tožnik tudi ne navede v zvezi s katerimi procesnimi dejanji so bili sestanki potrebni in povsem pavšalno (zgolj s trditvijo, da je odločitev nepravilna) ugovarja zavrnitvi vseh ostalih zahtevanih stroškov, zato sodišče tako pavšalnega tožbenega ugovora ne rabi presojati.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se III. točka izreka sklepa Okrožnega sodišča v Kopru št. Bpp 886/2022 z dne 17. 5. 2023 odpravi ter se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 347,70 v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Kopru (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom tožniku za izvedbo brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v kazensko preiskovalnem postopku na tem sodišču pod opr. št. I. Kpr 79403/2022 odmeril nagrado in stroške v višini 800,71 EUR (I. točka izreka), v presežku priglašeno nagrado in stroške pa je zavrnil (III. točka izreka).

Povzetek navedb strank postopka

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila upravičencu dodeljena BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v kazensko preiskovalnem postopku Okrožnega sodišča v Kopru, ki se vodi zoper upravičenca do BPP ter v morebitnem kazenskem postopku od 22. 12. 2022 do vročitve prvostopenjske sodbe. Tožnik je toženki 28. 4. 2023 posredoval izpolnjeno napotnico s stroškovnikom, dokazila za priglašene stroške pa je, po oceni toženke, predložil zgolj delno. Storitve BPP so bile zaključene 18. 4. 2023 z razglasitvijo sodbe.

3.Toženka v nadaljevanju pojasni razloge za ugoditev tožnikovemu zahtevku do višine 656,32 EUR (povečano za 22% DDV) ter razloge za zavrnitev preostalega zahtevka, sklicujoč se na Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) ter na peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), na osnovi katerega je z upoštevanjem časa izvajanja storitev BPP odmerila polovico pripadajoče nagrade.

4.Toženka je zavrnila nagrado za dokazni predlog v višini 600 točk, za ugovor pravne narave v višini 500 točk, za zagovor zoper obtožnico v višini 1200 točk, za dopis glede prevajanja v višini 100 točk, za dopis glede zastopanja v višini 100 točk, za odgovor na predlog za podaljšanje pripora v višini 300 točk, za dopis glede prevajanja v višini 100 točk, za 4 pritožbe zoper priporne sklepe v višini 4000 točk, za predlog za vrnitev osebnih stvari v višini 100 točk in za dopis Zavodu za prestajanje kazni Koper (v nadaljevanju ZPKZ) glede posredovanja evidenc glede obiskov obtoženca v višini 300 točk, vse iz razloga, ker iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi se te listine nahajale v spisu.

5.Zavrnjena je tudi nagrada za dopis glede pogajanja o priznanju krivde z dne 7. 4. 2023, v višini, kot jo je zahteval tožnik, saj ta storitev ni specifično navedena pod tar. št. 45 OT, zato se po mnenju toženke zanjo smiselno upošteva 4. točka tar. št. 43 OT za kratke dopise in obvestila, to je 20 točk.

6.Nagrada za priglasitev pooblastila z dne 14. 12. 2022 v višini 100 točk in za prošnjo za izdajajo dovolilnice v višini 100 točk se ne priznata, ker gre za dejanji izven obdobja odobrene BPP. Prav tako ni priznana nagrada za končno poročilo stranki, saj po mnenju toženke to ne sodi med storitve svetovanja ali zastopanja v kazenskem postopku, tožnik tudi ni predložil dokazila o opravljeni storitvi, gre pa tudi za dejanje izven obsega dodeljene BPP. Zavrnjen je tudi strošek 10,00 EUR za fotokopije iz kazenskega spisa v zvezi s plačilom sodne takse, češ da se fotokopiranje takih listin ne plačuje v okviru BPP, saj Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v 26. členu ne predvideva, da se BPP dodeli kot oprostitev plačila sodne takse. Zavrnjeni so še stroški v zvezi s sestanki z upravičencem do BPP z dne 13. 4. 2023 in 17. 4. 2023, saj le-ti nimajo narave samostojne storitve, zato so že vključeni v povračilo za osnovno storitev.

7.V zvezi s komunikacijo z upravičencem je toženka priznala (poleg dveh sestankov 13. 4. 2023 in 17. 4. 2023, ki pa sta že vključena v nagrado za osnovno storitev) še sestanek 22. 12. 2022 v ZPKZ in s tem sestankom priglašeno urnino za odsotnost ter potne stroške, ne pa tudi nagrade za posvetovanje z upravičencem. Preostale sestanke v ZPKZ in z njimi povezane stroške je toženka na podlagi 24. člena ZBPP kot nepotrebne zavrnila, in sicer gre za 14 priglašenih sestankov v obdobju od 23. 12. 2022 do 3. 4. 2023. Toženka je prisodila, da je bil tožnik dovolj seznanjen z zadevo, saj je opravil vrsto uvodnih sestankov s stranko, kot tudi posvete pred zaslišanjem ter pred vsakim narokom, ob upoštevanju, da gre za obiske v ZPKZ, med katerimi ni bilo opravljenega nobenega procesnega dejanja. Toženka meni, da če bi upravičenec sam plačeval odvetnika, gotovo ne bi uporabil pravnih storitev v obliki vsakodnevnih obiskov in posvetov. Toženka še zavrne povračilo materialnih stroškov v delu, kjer bi se odmerili v povezavi z urnino, porabljen čas, čakanje, odsotnost iz pisarne, povišanje nagrade za nujnost, delo ob dela prostih dnevih.

8.Tožnik vlaga tožbo zoper III. točko izreka izpodbijanega sklepa. Uvodoma izpostavlja, da je toženka napačno uporabila peti odstavek 17. člena ZOdv, saj bi morala uporabiti ureditev po noveli ZOdv-G, ki je odpravila določbo glede polovice pripadajočega zneska po OT. Pri tem se sklicuje na navodila Ministrstva za pravosodje, iz katerega izhaja, da je za uporabo spremenjene določbe odločilen trenutek vložitve stroškovnika na sodišče.

9.Nadalje trdi, da mu toženka neutemeljeno ni priznala stroškov za 17 obiskov stranke v ZPKZ in s tem povezano urnino in odsotnost iz pisarne vsakič za 6 ur. Toženka bi mu morala tudi priznati kilometrino v znesku 0,43 EUR/km, kot ta znesek določa Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. Toženka mu neutemeljeno tudi ni priznala nagrade in povračila stroškov za: vpogled v kazenski spis in prošnjo za vpogled v spis 14. 04. 23 in druge termine (200 točk); 1x dokazni predlog (600 točk); ugovor pravne narave (500 točk); kilometrino za vpoglede v spis - drugi termini (200 EUR); ugovor zoper obtožnico (1200 točk), dopis glede prevajanja (100 točk); dopis glede zastopanja (100 točk); odgovor na predlog za podaljšanje pripora (300 točk); prošnjo za izdajo dovolilnice (100 točk); dopis glede prevajanja (100 točk); priglasitev pooblastila (100 točk); pogajanja glede priznanja krivde z ODT - 3x dopis (300 točk); 4x pritožbo zoper priporne sklepe (vsak 1000 točk); predlog za vrnitev osebnih stvari (100 točk); predobravnavni narok 18. 4. 023, urnino in odsotnost iz pisarne za 6 ur (2000 točk); kilometrina MB - KP - MB za substituta (350 EUR); končno poročilo stranki; dopis ZPKZ glede posredovanja evidenc glede obiskov (3000 točk); stroške fotokopiranja spisa 10 EUR in 2 % materialne stroške, vse povečano za 22% DDV.

10.Tožnik še meni, da je bil pri priznanju stroškov očitno diskriminiran, glede na ostale izvajalce storitev BPP, saj mu ni bilo priznanih kar 70 % priglašenih stroškov. Meni, da je bil diskriminiran zato, ker je zastopal Srba. Izpodbijanemu sklepu očita tudi absolutno bistveno kršitev, saj ga po njegovem mnenju ni mogoče preizkusiti.

11.Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Presoja sodišča

K I. točki izreka

12.Tožba je delno utemeljena.

13.Po ZBPP je odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški tarifi in v obsegu dodeljene BPP (šesti odstavek 30. člena ZBPP). Način vrednotenja, obračunavanja in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora plačati naročnik storitve odvetniku, je predpisan v OT. V zadevi je sporen zavrnilni del izpodbijanega sklepa, ker je toženka prisojeno nagrado znižala na polovico ter tudi glede vseh ostalih priglašenih nagrad in stroškov, ki jih toženka ni priznala.

14.Po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja, da je toženka nepravilno uporabila materialno pravo s tem, ko je za odmero nagrade za opravljene odvetniške storitve uporabila peti odstavek 17. člena ZOdv v vsebini, kot je veljal do 26. 4. 2023.1 Ta določba je bila spremenjena z novelo ZOdv-G in sedaj ZOdv v spremenjenem petem odstavku 17. člena več ne določa zmanjšanja nagrade na polovico. ZOdv-G je začel veljati 26. 10. 2022, spremenjena določba petega odstavka 17. člena ZOdv pa se je začela uporabljati 26. 4. 2023.2

15.Sodišče pritrjuje tožniku, da bi toženka morala pri odločanju uporabiti novelirani peti odstavek 17. člena ZOdv in tožniku priznati poln znesek sicer priznane nagrade po OT za njegovo delo v zadevi BPP. Skladno z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) mora namreč upravni organ uporabiti zakon, ki velja v času odločanja o pravici oziroma obveznosti, če posamezni zakon ne določa posebnih pravil o njegovi uporabi. Tudi v teoriji in sodni praksi je izoblikovano stališče, da je treba uporabiti materialni predpis, ki je veljal v času izdaje posamičnega upravnega akta, če posamezni zakon ne določa posebnih pravil o njegovi uporabi3. Upravni organi praviloma odločajo po stanju in na podlagi predpisov, ki veljajo v času izdaje odločbe, pri čemer lahko v določenih vrstah zadev zakonodajalec izrecno določi, da velja drug predpis kot pa tisti, ki je v veljavi v času odločanja, medtem ko je določene izjeme vpeljala tudi upravno-sodna praksa zaradi nujnosti varstva pravic strank.4 Vendar omenjene izjeme v konkretnem primeru zakonodajalec ni določil. Zato bi toženka morala pri odločanju uporabiti peti odstavek 17. člena ZOdv, ki je veljal v času odločanja o priglašenih stroških, torej materialni predpis, ki je veljal na dan izdaje izpodbijanega sklepa. Z vidika priznanja oziroma odmere stroškov je bistven le čas odločanja toženke, saj takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov nasprotni stranki, in ne morebiti čas, ko odvetnik priglasi stroške pristojni službi za brezplačno pravno pomoč5 ali morebiti čas oprave odvetniške storitve.6 V obravnavani zadevi je bil izpodbijani sklep izdan 17. 5. 2023, torej po začetku veljave nove ureditve. Ob povedanem sodišče ugotavlja, da je toženka v tem delu izpodbijanega sklepa napačno uporabila materialno pravo.

16.Tožnik trdi, da mu ni bila priznana nagrada, kilometrina in odsotnost iz pisarne za vseh 17 sestankov v obdobju od 17. 4. 2023 do 22. 12. 2022, kar pa ne drži. Toženka je priznala potrebnost sestankov dne 13. 4. 2023 in 17. 4. 2023, a je nagrado priznala na način, da je pojasnila, da je nagrada že vključena v nagrado za osnovno storitev (stran 4 izpodbijanega sklepa). Posebej je priznala tudi nagrado za sestanek dne 22.12.2022. Ima pa tožnik prav glede kilometrine in odsotnosti iz pisarne na dan sestankov 17. 4. 2023 in 13. 4. 2023. Urnina za odsotnost iz pisarne in za čas porabljen za zastopanje se po prvem odstavku 6. člena OT ne všteva v plačilo za osnovno storitev zastopanja (v obravnavani zadevi je to 3. točka tar. št. 10 OT), zato tožnik utemeljeno ugovarja, da mu urnina, kot jo določa 6. člen OT, pripada tudi za sestanka 13. 4. 2023 in 17. 4. 2023. Prav tako mu za ta dva dneva pripada kilometrina, ki mu je toženka neutemeljeno ni priznala. Glede višine kilometrine pa tožnik toženki zmotno očita nepravilen izračun, saj je toženka kilometrino obračunala v višini 0,43 EUR, kar je znesek, ki je bil določen v Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja na dan izpodbijanega sklepa.

17.Glede ostalih 14 sestankov, ki jih toženka ni priznala, tožnik povsem pavšalno ugovarja tej odločitvi in v tožbi z ničemer ne pojasni, zakaj so bili ti sestanki potrebni za zastopanje upravičenca do BPP. Tožnik tudi ne navede v zvezi s katerimi procesnimi dejanji so bili sestanki potrebni. Enako povsem pavšalno (zgolj s trditvijo, da je odločitev nepravilna) ugovarja zavrnitvi vseh ostalih zahtevanih stroškov, zato sodišče tako pavšalnega tožbenega ugovora ne rabi presojati. Pavšalen je tudi očitek o diskriminaciji tožnika v primerjavi z ostalimi odvetniki, ki izvajajo storitve BPP. Sodišče se tudi ne strinja, da izpodbijanega sklepa v zavrnilnem delu ni mogoče preizkusiti in ugotavlja, da je toženka pojasnila razloge za zavrnilni del odločitve, ki jih je sodišče tudi povzelo v tej sodbi, se pa sodišče, kot zgoraj pojasnjeno, z nekaterimi od teh razlogov ne strinja.

1.Ob povedanem sodišče sklepno ugotavlja, da je toženka v postopku glede določenih postavk nepravilno uporabila materialno pravo (OT in peti odstavek 17. člena ZOdv), zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in sklep v zavrnilnem delu izreka odpravilo. V ponovljenem postopku bo morala toženka na podlagi petega odstavka 64. člena ZUS-1 upoštevati stališča v tej sodbi in ponovno odločiti o delu tožnikovega zahtevka, in sicer glede urnine in kilometrine za sestanka 13. 4. 2023 in 17. 4. 2023, upoštevati pa bo morala tudi spremenjeni peti odstavek 17. člena ZOdv in priznano nagrado odmeriti v celoti in ne v polovičnem znesku.

2.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II. izreka

3.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika), povišano za 22 % DDV. Sodišče je tožniku dosodilo tudi zakonske zamudne obresti od stroškov postopka, ki tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika) do prenehanja obveznosti.

4.Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).-------------------------------1 Vsebina navedene določbe je glasila: Odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pravne pomoči so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični. 2 Prvi odstavek 3. člena ZOdv-G. 3 Glej Sklep VSRS, X Ips 55/2015 z dne 4. 11. 2015, točka 11. 4 Enako URPS v sodbi IV 83/2023-17 z dne 9. 6. 2025 in v sodbi III U/2023-19 z dne 27. 10. 2025, točke 38 - 42 in v teh točkah našteta sodna praksa. 5 Primerjaj sklep VDSS Pdp 342/2023 z dne 15. 6. 2023. 6 Primerjaj sklep VDSS Pdp 53/2024 z dne 12. 6. 2024.